Kako je Tartinija hudič iz sanj navdihnil, da je napisal sonato

Giuseppe Tartini je bil beneški skladatelj, rojen leta 1692 v Piranu. Glasbeno se je izobraževal že od otroštva, sicer pa je kasneje študiral pravo na univerzi v Padovi, kjer se je med drugim tudi naučil mečevanja.

Po očetovi smrti se je Tartini, kljub neodobravanju, poročil z žensko, ki je bila nižjega družbenega stanu. Za njo pa se je tudi zanimal kardinal Giorgio Cornaro, zaradi česar je Tratinija obtožil, da jo je ugrabil. Da bi se izognil pregonu je odpotoval v samostan svetega Frančiška v Assisi, kjer se je posvetil glasbi in začel igrati violino. Tam je leta 1716 slišal igrati ta inštrument Francesca Maria Veracinija, kar je Tartijina navdušilo in obenem spravilo v obup. V vnemi po dosegu najvišje spretnosti se je zaprl v sobo in tam vse dni in noči vadil. Leta 1721 je postal kapelmojster v baziliki svetega Antonija v Padovi. Tam se je tudi spoprijateljil s skladateljem in teoretikom Francescom Antoniem Vallottijem. Tartini je takrat tudi postal lastnik violine, ki jo je napravil sam Antonio Stradivari. Violina je bila narejena leta 1715, Tartini pa jo je kasneje poklonil svojemu učencu Salviniju. Violina se je imenovala Lipinski Stradivarius in prav s tem inštrumentom je Tartini kasneje skomponiral “Hudičevo sonato”.

Hudičev trilček

Sonata velja za Tartinijevo najbolj znano kompozijo, odlikujejo pa jo težke tehnične pasaže, ki trajajo 15 minut. Zgodba pravi, da je Tartinija hudič v sanjah vprašal, če bi bil njegov služabnik. Ko je svoje naloge opravil je prosil hudiča, če bi lahko zaigral na violino. Hudič je uslišal prošnjo in do takrat Tartini ni slišal boljšega igranja.

Tartinijeve sanje

To zgodbo Tartini opiše v potopisu astronoma Jeroma Lalandeja z naslovom Potovanje francoza po Italiji (“Voyage d’un François en Italie”).

“Neko noč, v letu 1713, sem sanjal da sem s hudičem sklenil pogodbo v zameno za mojo dušo. Vse je bilo kot sem si želel, moj novi služabnik mi je izpolnil vsako željo. Med drugim sem mu dal svojo violino, da bi videl če zna igrati. Moje navdušenje je bilo zelo veliko, ko sem zaslišal prečudovito in najlepšo sonato, ki je bila genialno zaigrana, kar nisem nikdar, niti v mojih najbolj drznih mislih, drznil pomisliti.

Bil sem navdušem in začaran, ker m je zmanjovalo sape sem se zbudil. Takoj sem zgrabil violino in se poskusil spomniti melodije, a zaman. glasba, ki sem jo takrat zapisal je nedvomno moja najboljša in še vedno jo kličem hudičev trilček. Vendar je razlika med tisto, ki sem jo sanjal ogromna, da bi najraje uničil in štrument in se poslovil od glasbe, če mi ta ne bi preveč pomenila.”

Sonata Hudičev trilček v G molu

Vir

Up Next

Related Posts