Kalvinizem

26. maja 1538 je bil  iz Ženeve začasno izgnan Jean Calvin – gre za enega izmed pomembnejših idejnih pobudnikov reformacije, po njem pa je bila poimenovana posebna smer protestantizma – kalvinizem.

Jean Calvin se je rodil leta 1509 v francoskem mestu Noyon, kjer je bil njegov oče odvetnik ter tajnik katoliške cerkve – tako se je pri svojem delu soočal z nepravilnostmi, ki so se pojavljale v njej. To je bil najverjetneje eden izmed vzrokov, da se je Kalvinov oče odločil za nasprotovanje Cerkvi in je bil zaradi tega iz nje skupaj s svojim bratom izobčen. Tako se je Kalvin soočil s problemom, ko je želel za očeta pripraviti krščanski pogreb. Izpeljal ga je s težavo, kar je v njem vzpodbudilo razmišljanje o katoliški veri. Zaradi resnosti ter delavne vneme je iz prava doktoriral pri 23. letih, vešč pa je bil tudi tujih jezikov (hebrejščine, grščine in latinščine), s pomočjo katerih je lahko preučeval Sveto pismo. Pri 24. letih se je odločil za protestantizem ter se popolnoma posvetil veri. Svoja prva dela je objavil  v Ženevi, kjer je osnoval posebno versko skupnost. Iz mesta so ga za nekaj časa izgnali 26. maja 1538, po vrnitvi pa je tu ostal do svoje smrti leta 1564. Deloval je na področju šolstva, saj je uvedel posebno šolo, reorganizacije Cerkve ter na izdajateljskem področju, saj je pripravljal nove svetopisemske razlage. Leta 1536 je izdal knjigo Institutio Christianae Religionis (Temelji krščanske vere), ki je razlagal protestantsko vero in je utemeljila kalvinizem. Center njegovih reform je bila Ženeva, saj je želel mesto, ki je veljalo za nemoralno, preoblikovati v duhu stroge moralnosti in pravičnosti. Mesto pa je postalo tudi središče tiskarske in urarske obrti. Ženeva je ponudila zatočišče tudi beguncem iz drugih dežel, sodelovanje pa je leta 1560 pripeljalo do objave Ženevske Biblije, prve Biblije v angleščini, ki je imela besedilo razdeljeno na oštevilčene vrstice. Ker je bila manjšega formata, je olajšala osebno preučevanje Božje Besede.

V svojem nauku je Kalvin ohranjal bistvene značilnosti Lutrovega sistema, izoblikoval pa je tudi lastna stališča. Čeprav so protestanti soglašali s tem, da bi Sveto pismo moralo biti temelj krščanske vere, so bile med njihovimi nauki precejšnje razlike. Na samem začetku so se razhajali glede pomena Kristusove navzočnosti in zadnje večerje.  Kalvinizem je poudarjal absolutno poslušnost božji besedi, njegova Cerkev se je imenovala po božji besedi reformirana Cerkev. Uveljavil je nauk o božji predestinaciji – po katerem naj bi Bog nekatere vnaprej določil za zveličanje, druge pa za pogubljenje. Osnova za zveličanje je bil Jezus Kristus ter njegov trud za odrešenje, kar je bilo hkrati tudi znak, da so izbrani. Na izbranost pa naj bi kazala tudi posameznikova dobra dela. Cerkev je po Kalvinovem sistemu vodil Jezus Kristus preko sv. Duha, ki je deloval tako v božji besedi kot zakramentih. Pomembno vlogo je igral tudi Evangelij, ki ni bil zgolj oznanjevalec odrešenja, ampak podlaga za urejanje celotne človeške družbe. Kalvin je namreč zagovarjal, da se morajo vsi zemeljski cilji (politični, gospodarski itd.) podrediti vzpostavljanju božjega kraljestva na zemlji. Od zakramentov sta bila sprejeta samo krst ter gospodova večerja, pri kateri pa je bil pomen predrugačen. Pri evharistiji tako Kristus ni navzoč stvarno, ampak zgolj duhovno. Vedno bolj zaostreno razlikovanje med posameznimi smermi je pripeljala do nasprotovanja med njimi. Tako je tudi kalvinizem preganjal krivoverce, med katere so npr. sodili tudi luteranci.

Kalvinska skupnost se je izoblikovala v Ženevi, nato pa se je razširila po Evropi: Nizozemska, Madžarska, Romunija, Poljska in Škotska. V Franciji so bili znani pod imenom hugenoti, pojavili pa so se tudi v nekaterih nemških mestih. Na Slovenskem se je kalvinizem pojavil v Prekmurju, predvsem med madžarskim prebivalstvom.

Viri:

  • Perko, Franc. Verstva v Jugoslaviji.  Celje: Mohorjeva družba, 1978.
  • Enciklopedija Slovenije
  • https://wol.jw.org/sl/wol/d/r64/lp-sv/2010647

 

Up Next

Related Posts