Kapitulacije jugoslovanske kraljeve vojske

Ob koncu marca 1941 so se v nizu nekaj dni na teritoriju tedaj še svobodne kraljevine Jugoslavije pričele odvijati ključne politične prelomnice, ki so v kontekstu evropskega (in jugoslovanskega) vojnega teatra usodno zaznamovale nadaljnji razplet dogodkov.

Nemočna Jugoslavija je bila 25. marca 1941 zaradi silnih diplomatsko-političnih, gospodarskih in vojaških dejavnikov v dunajskem dvorcu Belvedere prisiljena podpisati pristopno pogodbo o priključitvi k trojnemu paktu. Zgolj dva dni zatem je njen politični vrh stresel vojaški udar. Burne demonstracije in množični ulični protesti v Beogradu, Splitu, Sušaku, Ljubljani, Kragujevcu in drugje kot izraz nezadovoljstva prebivalcev so prozahodno oz. probritansko usmerjene jugoslovanske oficirje[1] vzpodbudile k uspešnemu prevratu. Princ Pavel je bil razrešen svojih regentskih funkcij (konec kraljevega namestništva) in skupaj s svojo družino izgnan v Grčijo, še nepolnoletni Peter II. pa proglašen za novega kralja. Hkrati je bil odstavljen tudi premier Cvetković s svojo vlado. Mladoletni kralj je njegovo zamenjavo našel v generalu Dušanu Simoviću, glavnemu poveljniku vojaškega letalstva, novemu načelniku generalštaba in enemu izmed vodilnih v oficirskem puču, ki se je končal z zgolj eno smrtno žrtvijo.

Uničenje Medicinske fakultete v središču Beograda.

Kljub posrednim oznanilom nove vlade o pripravljenosti spoštovanja vseh mednarodnih pogodb prejšnje vlade je prvi državnik nemškega rajha ostajal neomajen. Primarni vojaški cilj je bil zanj več kot jasen in preveč pomemben. Medtem ko je v veliki tajnosti premeščal svoje čete na vzhodne meje rajha, se je ves razjarjen zgolj nekaj ur po usodnih beograjskih dogodkih odločil še zdrobiti uporniško Jugoslavijo (državni udar je namreč sprejel kot osebno žalitev in simbol nezvestobe rajhu). Izdani direktivi št. 25, ki je velevala čim hitrejše in brutalno uničenje kraljevine, je sledila še direktiva, v kateri je Hitler svojim satelitom začrtal še vojaško vlogo. Šifra za napad (Unternehmen 25) je bila izdana 6. aprila 1941. Uradne vojne napovedi ni bilo. Že tedaj je bilo več kot očitno, da je usoda Jugoslavije docela zapečatena. Vojaški polom je bil namreč popolnoma neizbežen.[2] Invazijske sile Wehrmachta in njegovih zaveznic so za likvidacijo države na Balkanu posedovale ogromno moč: približno 2.230 letal, 2.500 tankov in 2 milijona vojakov. Koncentrične klešče iz petih smeri – Italije (vključujoč Albanijo), Avstrije, Madžarske, Romunije in Bolgarije – so zabile prave kline v razpored vojaških sil kraljevine. Vojaška kampanja proti Jugoslaviji se je začela s silovitim bombnim teroriziranjem pomembnejših mest (Split, Mostar, Sarajevo, Podgorica, Kotor, Bitolj in Beograd) in ključnih strateških lokacij. Najhuje jo je odnesla ravno kraljeva prestolnica (pred pričetkom vojne razglašena za odprto in nebranjeno mesto), ki je bila že prvi dan večkrat (prvič ob 4.00 zjutraj) silovito bombardirana. V tridnevnem bombardiranju je med njenimi požganimi ruševinami umrlo več tisoč ljudi (ocene žrtev kot posledica nemškega zračnega terorja se močno razlikujejo), med njimi tudi naš minister Fran Kulovec.

Zlom jugoslovanske države in njene armade ter »častno premirje« 

V Sloveniji je aprilska vojna trajala samo sedem dni. Že 10. aprila je kapituliral Zagreb, kjer so ustaši pod okriljem nemškega sponzorstva razglasili Neodvisno državo Hrvaško. Katastrofalna situacija na ostalih prizoriščih jugoslovanskega ozemlja je bila žalostno podobna. Že 7. aprila je bilo zavzeto Skopje, 9. Niš in 11. Kragujevac. Beograd kot glavni politični center je bil tik pred padcem. Pred njegovim zavzetjem se je kralj premaknil v Nikšić (še prej pa v Zvornik) in nato v Atene, štab vrhovne vojaške komande pa v bližino Sarajeva. To je bil začetek sklepnih dejanj polomljene jugoslovanske armade. 14. aprila okoli 9. ure zjutraj je predsednik vlade Simović, preden se je skupaj s svojim vladnim osebjem odpravil v Nikšić, predal upravljanje generalštaba (sklep je bil podan že dan prej) novemu načelniku generalu Danilu Kalafatoviću. Slednjemu je bilo izročeno tudi pismo s povzetki odločitev kraljeve vlade na zadnjem plenarnem zasedanju 13. aprila vzhodno od Sarajeva. Pomembna je zlasti tretja točka, ki nakazuje na prve zametke o poskusih premirja: »Glede na stanje naše vojske po prvih neuspehih in še posebej na občutljivo situacijo naše vojske zaradi dogajanja na Hrvaškem in v Dalmaciji, Vas kraljeva vlada pooblašča (vlada dejansko Simoviću ni izdala nikakršnega pooblastila, da se lahko v njenem imenu ob pomoči Kalafatovića prosi za mirovna pogajanja – op. a.), da pri sovražniku nemudoma povprašate o možnostih premirja, da se pravočasno olajša situacija vojske«. Kralj je za namere o predaji prav tako izvedel 14. aprila zjutraj, ko je bil z namenom, da prebegne v Grčijo, napoten na nikšićko letališče. Simović, ki se je zavedal, da je država na vseh frontah doživela totalni kolaps, je Kalafatoviću lagal, kajti vlada takrat še ni vedela za Simovićevo namero (ukaz novemu šefu generalštaba, naj pri Nemcih zahteva premirje) in zatorej njegovega dejanja nikakor ni odobravala. Pol ure po prevzemu pisma je Kalafatović izdal vsem aktivnim enotam ukaz za iskanje »častnega premirja«. Že 14. aprila ob 23.45 so se pri nemškem generalu von Kleistu (ki je s svojo 1. tankovsko grupo deloval v operativnem sestavu Weichsove 2. armade) zglasili predstavniki srbske vlade s polnomočnimi pooblastili, da z von Weichsom izpogajajo »častno premirje pod posebnimi pogoji«, o katerih pa armadni poveljnik ni želel niti slišati. Odločno so bili odbiti tudi vsi poskusi separatnih mirovnih pogajanj. Jugoslovanska vojska mora kapitulirati hkrati kot homogena celota. Naslednjega dne, 15. aprila, je bilo z vzhodne in zahodne strani obkoljeno tudi Sarajevo, kjer je v nemško ujetništvo padlo osebje vrhovnega vojaškega poveljstva Jugoslavije s Kalafatovićem na čelu. Z njimi vred se je predala in formalno kapitulirala tudi 2. jugoslovanska armada. Konec aprilske vojne je bil tako rekoč pred vrati.

Sklepna dejanja, sramotilno omizje von Weichsa in kapitulacija

Jugoslovanski general Mihailo Bodi in njegov prihod v prostore nekdanjega češkoslovaškega poslaništva.Nemška vojska, ki je sprejemala samo brezpogojno kapitulacijo, je medtem kljub dejstvu, da so kraljeve kopenske armade po ukazu njene vrhovne vojaške komande že prenehale z ognjem in posledično pričele z odlaganjem orožja, nadaljevala z neusmiljenim drobljenjem preostalih sovražnikovih čet. Poveljstvo jugoslovanske aviacije je 15. aprila zgodaj zjutraj prejelo naslednji ukaz: »Sproženi so pogovori o premirju, prekličite vse akcije letalstva«. Za pilote je bil to znak kapitulacije, zato so ukaz vrhovnega poveljstva zavrnili. Kalafatoviću v takšnih katastrofalnih razmerah ni ostalo drugega, kot da v porušeno prestolnico odpošlje svoje uradne predstavnike. Na pogajanjih sta bila najprej general Bodi in podpolkovnik Trojanović, ki pa sta imela zgolj pristojnosti za sklenitev »častnega premirja« in ne vsiljenega mirovnega diktata (popolne kapitulacije). Za nova pooblaščenca z vsemi pooblastili za stroge pogoje okupatorjev sta bila tokrat določena general Radivoje Janković (namestnik šefa generalštaba) in Aleksandar Cincar-Marković (nekdanji zunanji minister v Cvetkovićevi vladi). S Cincarjem, ki je samo nekaj tednov nazaj na Dunaju podpisal pogodbo o vključitvi Jugoslavije v tabor Rim-Berlin-Tokio, so optimistični Srbi želeli doseči ublažitev nemških zahtev. Ko sta oba odposlanca 17. aprila ob približno 9. uri zjutraj poletela z nemškim letalom iz Sarajeva in se kmalu zatem spustila na zemunsko letališče pri Beogradu, sta uvidela, da se Nemci kljub prisotnosti Markovića nikakor ne nameravajo pogajati. Za kapitulacijo jugoslovanskih oboroženih sil je bila izbrana zgradba nekdanjega češkoslovaškega poslaništva, kjer so delegate poražencev pričakali italijanski, madžarski in bolgarski diplomatski in vojaški predstavniki ter armadni general Maximilian von Weichs – poveljnik 2. armade in glavni pogajalec na strani zmagovalcev. Weichsova pogajalska miza. Na desni strani stoji jugoslovanska delegacija (z leve proti desni: Bodi in Trojanović), ki posluša mirovne zahteve nemškega tiskovnega predstavnika. Na levi strani fotografije pod portretom Adolfa Hitlerja se nahaja nemški general in glavni pogajalec Maximilian Freiherr von Weichs. General Mihailo Bodi in podpolkovnik Radmilo Trojanović 16. aprila ponudita "častno premirje", katerega von Weichs odločno zavrne. Kmalu zatem je bilo sestanka tudi uradno konec, še dandanes pa se v nemških in jugoslovanskih arhivih kot znak uradne kapitulacije še vedno pojavlja fotografija z neuspešnega pogajanja 16. aprila 1941. Brezpogojno kapitulacijo sta šele naslednjega dne podpisala Cincar-Marković in Radivoje Janković. Pred Cincarja in Jankovića je bil položen šop papirjev z naslovom »Direktive o izvršitvi mirovnega sporazuma med nemškimi in jugoslovanskimi oboroženimi silami z dne 17. aprila 1941«. Z zgroženostjo je bilo obema nemudoma jasno, da gre v vseh vidikih za popolno kapitulacijo. Akt o brezpogojni vdaji je poraženki veleval predajo vseh oficirjev in mož pod orožjem (za katere je Hitler v začetku maja 1941 v svojem govoru v berlinski operni hiši obljubil, da bodo izpuščeni), izročitev vseh dokumentov, arhivov, načrtov in ostalih zapisov z veliko vojaško pomembnostjo ter živali, komunikacijske opreme in ostalih vojnih zalog vseh treh rodov vojske. Še zlasti boleča je bila 14. točka 1. odstavka, ki je vsemu vojaškemu osebju prepovedovala odhod iz države. Identične zahteve je imela tudi Mussolinijeva Italija. Ko so jugoslovanski delegati preleteli vseh 18 točk jim je von Weichs dal natanko pol ure časa, da se posvetujejo o morebitnih ugovorih in spremembah, ki pa jih je kasneje seveda odločno zavrnil. Marković in Janković sta svoj podpis k nemškim in italijanskim zahtevam pristavila še istega dne ob 21.00. Sramotno premirje je v formalnopravno veljavo stopilo naslednjega dne, tj. 18. aprila ob 12.00 po srednjeevropskem poletnem času. Nemčija je potrebovale zgolj 12 dni, da je po vzoru poljske, skandinavske in francoske kampanje vojaško in politično poteptala še nesrečno Jugoslavijo, ki je bila na vojaško agresijo izmed naštetih žrtev Hitlerjeve ekspanzionistične politike najmanj pripravljena. Nemška zmaga je bila v vseh pogledih popolna: 151 mrtvih (v jurišu na Beograd je padel zgolj 1 oficir), 392 ranjenih in 15 pogrešanih. V vojnem ujetništvu tretjega rajha (številke o tem se sicer močno razlikujejo) naj bi se znašlo več kot 340.000 ujetnikov. Oborožene sile izgnanega kralja Petra II. so sicer resda kapitulirale, a vsestranski boj jugoslovanskega naroda nikakor ni bil zaključen. Odmaknjene planine so postale nov grob svobodoljubnih fantov in deklet.

Avtor: Daniel Siter

 

VIRI IN LITERATURA

Objavljeni viri, spominska literatura, publicistika in ostali periodični tisk

Publicistika – časniki

  1. a) Slovenec
  • »Nemško poročilo.« Slovenec, april 1941, letnik 64, št. 83 a.
  • »Italijani zasedli Ljubljano, Italijansko vojno poročilo o zasedbi Ljubljane in Slovenije, Nemško vojno poročilo, Nemška armada v Celju – Prihod Nemcev.« Slovenec, april 1941, letnik 64, št. 86 a.
  • »Hrvati razglasili samostojno Hrvaško.« Slovenec, april 1941, letnik 64, št. 85 a.
  • »Sporočamo žalostno novico …«. Slovenec, april 1941, letnik 64, št. 84 a.
  • »Nemško vojno poročilo: Boji v Jugoslaviji so bili v petek opoldne končani.« Slovenec, april 1941, letnik 64, št. 88 a
  • »Nemčija napadla našo državo.« Slovenec, april 1941, letnik 69, št. 81a.
  1. b) The Scotsman
  • »Hitler reviews Balkan campaign. German casualties given as 5448.« The Scotsman, maj 1941.
  • »Heavy fighting in Greece. The Allies in contact with Enemy on whole front. Yugoslav collapse: Germans claim surrender of an Army.« The Scotsman, april 1941.

Spominska literatura

  • Karađorđević, Peter. A King’s Heritage: The Memoirs of King Peter II of Yugoslavia. London: Cassel and Company, 1955.

Monografije in ostala literatura

  • Anić, Nikola et al. Druga svetovna vojna: prva knjiga. Prevedla Iztok Ilich in Janko Lorenzi. Slovenska izdaja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1981.
  • Božo, Repe. S puško in knjigo: Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941-1945. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2015.
  • Dolinar, France M. et al. Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana: Nova revija, 2011.
  • Ferenc, Tone. Izbrana dela: Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno, 1. Razkosanje in aneksionizem. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2006.
  • Mitcham, Samuel W. The Rise of the Wehrmacht: The German armed forces and World War II. Volume 2. Westport: Praeger Security International, 2008.
  • Pavlowitch, Stevan K. Hitler’s New Disorder: The Second World War in Yugoslavia. London: Hurst & Company, 2008.
  • Tomasevich, Jozo. War and Revolution in Yugoslavia, 1941-1945: The Chetniks. Stanford: Stanford University Press, 1975.
  • Terzić, Velimir. Slom kraljevine Jugoslavije 1941: Uzroci i posledice poraza 2. Beograd: Narodna knjiga, Partizanska knjiga; Ljubljana: Partizanska knjiga; Titograd: Pobjeda, 1983.

Opombe

[1] Pučisti so v glavnem prihajali z glavnega sedeža letalskih sil pri Zemunu in enot kopenske vojske ter kraljeve straže v Beogradu.

[2] O brezupnosti položaja Jugoslavije nazorno pričajo številna dejstva. Njena nespametno in konvencionalno dodelana obrambna strategija, ki je med drugim temeljila tudi na zastarelih vojaških doktrinah in deljenju ozemlja na klasično vojno in zaledno, je v skladu z načrtom R-41 predvidevala obrambo celotne (skoraj 3.000 km dolge) državne meje. Mobilizacijska moč (do splošnega vpoklica v vojsko je prišlo šele 3. aprila) njene operativne vojske je znašala 1,2 milijona mož, a ji je ob nemškem napadu uspelo zbrati zgolj 700.000 šibko usposobljenih in povečini neizkušenih vojakov. Kraljeve sile so se soočale z resnim pomanjkanjem orožja (ki je bilo tako ali tako zastarelo in v slabem stanju) in ostalih zalog. Tankovske in letalske enote so bile zanemarljive, podobno stanje je vladalo tudi v mornarici.

Up Next

Related Posts