Besedilo je del diplomske naloge: KUDER, Jernej. Hmeljarstvo v Savinjski dolini v dvajsetem stoletju: diplomsko delo. Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino, avgust 2016.

V občini Žalec se je že takoj po koncu druge svetovne vojne oblikovala zamisel ustanovitve kmetijske obdelovalne zadruge v naselju Vrbje. Vrbje je v tistem času bilo ravninsko naselje med Žalcem in reko Savinjo s pretežno kmečkim prebivalstvom in s tradicijo hmeljarstva. Na pobudo Petra Malgaja so na sestanku agrarnih interesentov v Vrbju, oktobra 1945 sprejeli odločitev o ustanovitvi kmetijske obdelovalne zadruge. Ustanovljena je bila 1.2.1946 in je bila med prvimi v Sloveniji[1]. V zadrugo je pristopilo 9 družin, ki so svoje obdelovalne površine, pridobljene, ker so bili agrarni interesenti, dodali v zadrugo. Zadružna posest je obsegala do 10 hektarjev obdelovalnih površin. Na podlagi zakona o agrarni reformi je bilo na voljo v vključitev tudi veliko posestvo Usmiljenih bratov. Ljudska oblast je to posestvo prepisala na ustanovljeno kmetijsko obdelovalno zadrugo Slavko Šlander.[2]

Posestvo Usmiljenih bratov je po osvoboditvi vodil državni pooblaščenec Franček Ribič. Posestvo je obsegalo več kot 100 hektarjev zemljišč, takoj po osvoboditvi pa je na posestvu bila problematika gnojil in goveje živine, saj so bili hlevi prazni. Imeli pa so dovolj konj in opreme, saj je po umiku okupacijskih sil ostalo v naselju Vrbje več kot 200 konj. V osrednji zgradbi posestva Usmiljenih bratov se je takrat nahajala vojska, vod KNOJ. Decembra 1945 je bilo posestvo razdeljeno med agrarne interesente, precej teh se je odločilo za obdelavo zemlje v sklopu obdelovalne zadruge.[3]

Decembra 1946 se je zadrugi priključila zemlja dveh večjih posestev iz Šempetra, posest je izvirala iz razlastitev dveh sodelavcev okupatorja. V letu 1947 se je priključila zadruga Prešeren Arja vas, posest Zalog, prej v lasti baronice Puthon (podržavljena na podlagi zakona o agrarni reformi, baronica je podpirala partizane), posest v Vojniku in 4 hektarje vinograda v Socki. Skupaj se je torej v zadrugi združilo približno 186 hektarjev obdelovalnih površin vseh kmetijskih panog, razen gozdov.[4]

Zadružna posest v takšnem obsegu je bila razdeljena na šest ekonomij, Žalec, Šempeter, Petrovče, Zalog-Ruše in Vojnik.[5] Takšen obseg zadruge je imel kot posledico tudi preširoko zastavljene cilje po priključitvi dodatnih posestev. Zadruga je imela od mehanizacije na voljo le en traktor Ansaldo iz pomoči UNRRA, pridobila pa je tudi umetni mlin za moko.[6]

Leta 1947 je bilo v zadrugi 105 članov iz 56 družin, stanje živine je naraslo na 22 konj, 10 krav, 100 svinj in večje število manjših živali ter čebelnjak. Središče uprave je bilo v Vrbju na bivšem posestvu Usmiljenih bratov. Na tej upravni lokaciji v Vrbju so se nahajali tudi umetni mlin, oplemenitvena postaja ter elektrarna. Dogovorjena je bila skupna obdelava zemljišč zadružnikov in skupna skrb za živino. Načrtovali so tudi izgradnjo domov za člane zadruge.[7]

Vendar pa so zadružniki izstopali iz zadruge in v letu 1952 je bilo v Vrbju samo še 41 članov. V tem letu so se izstopi še nadaljevali.[8]

2. februarja 1953 so zadružniki na občnem zboru sprejeli sklep o reorganizaciji (razpustitvi), ki je veljal s 1. februarjem 1953. Okrajni ljudski odbor (OLO) je za izvedbo določil komisijo. Vendar organizacija prevzemnega posestva ni bila takoj izvedena, zato so morali zadružniki do 8. maja 1953 skrbeti za sredstva zadruge in obdelavo zemljišč. Zadružnikom je bilo po razpustitvi vrnjeno, kar so vložili v zadrugo.[9]

Novo kmetijsko posestvo je osnovna sredstva prevzelo brezplačno, saj je šlo za skupno ljudsko premoženje. Obratna sredstva so bila prevzeta z vsemi obremenitvami. Osnovna sredstva ob prevzemu so bila:

– hiša v Vrbju, številka 36 in 6;

– gospodarsko poslopje v Vrbju;

– čebelnjak v Vrbju;

– strojna lopa v Vrbju;

– šupa v Vrbju;

– hmeljska sušilnica v mlinu.[10]

Zemljišč ob prevzemu je bilo 82,85 hektarjev. Prevzetih živali je bilo malo, saj so kmetje svojo živino obdržali. Prevzeto je bilo tudi kmečko orodje, od tega plugi, brane, mlatilnice in podobno. Osnovnih sredstev je bilo za 16 milijonov dinarjev, dolga 6 milijonov dinarjev. Prevzetih je bilo tudi več stavb, od tega nekaj novih gradenj in pa adaptacij, prav tako je bilo potrebno dokončati Zadružni dom in most preko Struge.[11]

Zadružne domove so takratne samostojne kmetijske zadruge gradile v vseh večjih krajih. Največ jih je bilo zgrajenih v letih 1955 do 1960. V zadružne domove se je naselila namembnost predvojnih sušilnic hmelja z razširitvijo na poslovne prostore zadrug, prostore za prodajo kmetijskih sredstev, velike sušilnice hmelja s skladišči – dvoranami, stolpe za transport hmelja z dvigali do sušilnih les v sušilnici, stanovanja zadružnikov in zaposlenih, klubske sobe, knjižnice, kino dvorane. V zadružnih domovih so se v prostorih odvijali sestanki zadružnikov in družbenopolitičnih organizacij. V hmeljskih skladiščih so po odprodaji hmelja organizirali različne dogodke ob večjih praznikih, kot ob Dnevu republike 29. novembra ali ob Dnevu žena  8. marca, pa tudi za novo leto ali maškarado in podobno. Ob praznikih so se odvijali razni nastopi mladine in kulturnih društev. V teh dvoranah so v določenih zadružnih domovih tudi redno predvajali filme s kino projektorji.[12]

Prevzemno posestvo je ustanovil OLO s sklepom 18. februarja 1954. Posestvo je bilo poimenovano Kmetijsko posestvo hmeljarske šole Vrbje pri Žalcu. V register gospodarskih organizacij je bilo vpisano 31. marca 1954. Vsa osnovna sredstva pa so bila prevzeta na osnovi bilančnega stanja na dana 31. december 1953. Direktor posestva je bil od 31. julija 1954 Štefan Pečolar. 17. maja 1957 je OBLO Žalec preimenoval posestvo Kmetijsko gospodarstvo Vrbje pri Žalcu.[13] Štefan Pečolar si je v svojem mandatu kot direktor posestva pridobil nove sodelavce tako v upravi kot v neposrednem vodstvu dela. Uprava posestva je bila v letu 1958 sestavljena iz:

– direktor, Štefan Pečolar,

– vodja finančno komercialnega sektorja, Bogo Lenarčič,

– finančni knjigovodja, Ivanka Vozič,

– obratni knjigovodja analitik, Marta Beškovnik,

– administrativni blagajnik, Zofija Volavšek,

– blagajniški knjigovodja, Franc Rojnik,

– skladiščnik, Slavko Paladina,

– agronom, Milan Dolinar,

– delovodja, Franc Steiner.[14]

Delavski svet posestva je vodil Franc Steiner, upravni odbor pa preddelavka Marija Šertl iz Vrbja.[15]

Obseg posestva se je do leta 1958 povečal na 120 hektarjev zemljišč, njiv je bilo 55 hektarjev, travnikov 54 hektarjev in neobdelanih zemljišč 10 hektarjev. Priključeno je bilo še posestvo Plevno pri Gotovljah s površino 48 hektarjev. Skupna površina zemljišč posestva je narasla na 160 hektarjev, od tega je bilo 25 hektarjev na zakup. Odškodnina za zakup 1 hektarja hmeljskih površin je bila 650 kilogramov pšenice, za zakup 1 hektarja travnikov pa 250 kilogramov pšenice.[16]

Na zemljiščih posestva se je v največji meri gojil hmelj. Na približno 66% hmeljišč so že obdelovali hmelj na žičnih nasadih. Hmelj se je večinoma sušil v sušilnici v Vrbju, nekaj pa so ga sušili tudi v Žalcu, saj je imelo tam posestvo dodatno sušilnico. Ostale površine posestva so bile namenjene semenskemu žitu, koruzi, detelji. Posestvo je intenzivno pospeševalo tudi svojo živinorejo, preizkušali so nove načine prireje, zgradili so odprte hleve, ki pa se niso obnesli. Do leta 1958 je posestvo imelo na voljo že 8 traktorjev, strojni inventar posestva pa so ves čas dopolnjevali. Za ročno obdelavo zemljišč ob sezonskih opravilih, ki so zahtevala večje število delavcev, so najemali sezonske delavce. Sezonsko delovno silo je bilo težko pridobiti, zato so tudi zgradili dve začasni stanovanjski enoti za sezonske delavce s 300 ležišči po nadstropjih. Uprava posestva je za nekvalificirane sezonske delavce organizirala tudi dodatna izobraževanja in tečaje, vendar je bil odziv slab. Na posestvu so opravljali delo tudi praktikanti s srednje kmetijske šole, srednje strojne kmetijske šole in fakultete. Prakso so na posestvu opravljali tudi gojenci nižje kmetijske šole v Vrbju.[17]

Celotni dohodek posestva v letu 1958 je bil več kot 58 milijonov dinarjev, stroški pa so presegli 42 milijonov dinarjev. Čisti dohodek je bil razdeljen na osebne prejemke in sklade. Za potrebe napredka v gospodarstvu in za gradnje novih stavb so najemali tudi bančne kredite.[18]

Z gradnjo večje hmeljske sušilnice je posestvo pričelo v letu 1957, načrtovali so kapaciteto 6 sušilnih komor s 16 kvadratnimi metri sušilne površine. Potreba po novi sušilnici se je pojavila z večanjem hmeljskih površin na posestvu, saj stare sušilne zmogljivosti niso več zadostovale za sušenje hmelja. Poleg sušilnice je posestvo investiralo tudi v živinorejo, zgrajeni so bili novi večji hlevi za govejo živino in prašičerejo.[19] Dodatno je bilo potrebno zgraditi tudi pomožno infrastrukturo zaradi povečanja zmogljivosti, zgradili so tudi silose za krmo in povečali mlekarno ter hladilne naprave. Zaradi hitre mehanizacije posestva in povečanja zmogljivosti so zgradili tudi sodobno mehanično delavnico, večja skladišča za mehanizacijo in druge potrebe.[20]

V letu 1962 se je posestvo v Vrbju združilo s Kmetijskim gospodarstvom Žovnek pri Braslovčah s 600 hektarji zemljišč. Hmeljski nasadi združenih posestev so se tako povečali na 300 hektarjev. V tem letu so se vsa kmetijska posestva Savinjske doline združila v Kmetijski kombinat Žalec, delovna enota Vrbje. Tako velika obdelovalna površina hmelja je zahtevala tudi do 1800 sezonskih delavcev v času obiranja. Za sezonske delavce je bila organizirana družbena prehrana na posestvu in nastanitvene kapacitete. V letu 1965 se pojavi že pomanjkanje delovne sile, predvsem v času obiranja hmelja. Potrebno je bilo modernizirati proces obiranja hmelja in posestvo Vrbje je kupilo prvi hmeljski obiralni stroj v Sloveniji. Z obiralnim strojem so nadomestili pomanjkanje sezonskih delavcev, saj je ločevanje hmeljskih kobul do tedaj potekalo ročno, stroj pa je po principu tekočega traka ločeval hmeljske kobule od rastline v enakomernem tempu 24 ur na dan. Strojno obiranje hmelja je z učinkovitostjo prekašalo ročno delo, v naslednji letih so na posestvu Vrbje kupili še 5 obiralnih strojev, ki so bili nameščeni na različnih lokacijah in v bližini večjih nasadov hmelja.[21] Z izdelavo obiralnih strojev so po licencah pričeli tudi domači izdelovalci Agroservis v Šempetru in v Strojna postaja Žalec.[22]

Opombe

[1]Debič Dane (ur), Vrbje (Žalec 1982), 65.

[2]Debič. Vrbje, 104.

[3]Debič. Vrbje, 111.

[4]Prav tam, 104.

[5]Prav tam, 104.

[6]Prav tam, 114.

[7]Prav tam, 104.

[8]Prav tam, 65.

[9]Prav tam, 65.

[10]Debič. Vrbje, 66.

[11]Prav tam, 66.

[12]Hazler Vito (ur), Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije: idejna zasnova za stalno muzejsko postavitev v Žalcu, (Ljubljana 2011), 74.

[13]Debič. Vrbje, 66.

[14]Prav tam, 67.

[15]Prav tam, 67.

[16]Prav tam, 67.

[17]Debič. Vrbje, 67.

[18]Prav tam, 68.

[19]Prav tam, 117.

[20]Prav tam, 118.

[21]Debič. Vrbje, 118.

[22]Kač. Žalec, 194.