Koliščarji na seznamu Unescove kulturne dediščine

Na današnji dan leta 2011 so kolišča na Barju skupaj s švicarskimi, nemškimi, italijanskimi in francoskimi kolišči vpisali na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine.

Posode, glinena figurica in obeski s kolišč pri Igu. Foto: Tomaž LaukoKolišče je posebna oblika bivališča, prirejenega za tla, ki jih stalno ali občasno prekriva voda. Kolišča in barjanske naselbine iz prazgodovinskega obdobja so poseben pojav, značilen za alpske dežele. V številnih jezerih in na mokrotnih področjih alpskega sveta so se odlično ohranila. So spomeniki edinstvenega pomena in raziskovalne sporočilnosti. Na nobenem drugem kraju na svetu ni razvoj naselbinskih skupnosti iz mlajše kamene in kovinskih dob tako jasno viden. Raziskave lahko njihovo kulturo, gospodarstvo in okolje od 5. do 1. tisočletja pr.n.št. osvetlijo do podrobnosti.

Zaradi ugodne zemljepisne lege je bila Ljubljanska kotlina naseljena že v predzgodovinski dobi. Skozi ljubljanska vrata med grajskim gričem in Rožnikom so vodile naravne poti, ki so povezovale Panonijo s severno Italijo ter severno Evropo z Balkanom. Po doslej znanih podatkih so ljubljansko kotlino začeli naseljevati ob robu ljubljanskega Barja na širšem območju današnjega Botaničnega vrta ob Ižanski cesti. Nastajati so začele koliščarske naselbine – Pripomočki za taljenje in vlivanje bakra ter bakreni izdelki s kolišč pri Igu (hrani Narodni muzej Slovenije, fotografija Tomaž Lauko).pravokotne kolibe z dvokapno streho na lesenih ploščadih, velikih okoli trideset kvadratnih metrov, ki so bile z mostovi povezane s kopnim. Po nekaterih domnevah so koliščarji živeli tudi tik pod grajskim gričem na današnjem Starem trgu. Najstarejša kolišča so datirana v sredino 5. tisočletja pred našim štetjem.

Arheologi so med drugim na Barju našli precej ostankov kamnitega, koščenega in lesenega orodja, bronaste predmete, lončene posode, pa tudi ostanke kalupa za ulivanje sekir in talilnega lončka z ostanki bakra. Atraktivna najdba, ki priča o življenju mostiščarjev je lesen čoln – drevak, ki je razstavljen v Narodnem muzeju. Pri raziskavah ostanka kolišča na lokaciji Pripomočki za taljenje in vlivanje bakra ter bakreni izdelki s kolišč pri Igu (hrani Narodni muzej Slovenije, fotografija Tomaž Lauko).Stare gmajne pri Vrhniki so pred štirinajstimi leti našli kolo iz trdega jesenovega lesa z osjo iz hrastovine. Po zadnjih analizah je staro več kot 5.000 let in velja za najstarejše leseno kolo na svetu. Uvrščajo ga v sam vrh svetovne dediščine.

Tako imenovana koliščarska kultura ljubljanskega Barja je svoj vrhunec doživela v bakreni dobi in odmrla proti sredini bronaste dobe. Življenje prvotnih prebivalcev ljubljanske kotline .- koliščarjev, je v povesti “Bobri” oživil pisatelj Janez Jalen.

 

 

Up Next

Related Posts