Belgijskega kralj Leopold II. je med letoma 1884 in 1908 koloniziral Kongo. Obdobje ob koncu 19. stoletja je bilo obdobje boja za svetovno prevlado. Vsi so hoteli svoj košček, Evropejci so hoteli Afriko. Leopold je več let prepričeval vlado, naj se vendarle poda v svet, češ da majcena, politično povsem nerelevantna Belgija nikdar ne bo mogla širiti svojih meja v Evropi, lahko pa so koristi s kolonijami.

Leopold je bil visok, impozanten moški, ki je slovel po svoji hedonistični čutnosti, pretkani inteligenci, naduti ambicioznosti in neusmiljenosti. Kljub temu pa je bil v realpolitiki tistega časa izjemno minorni monarh, ki je vladal popolnoma nepomembnemu narodu, narodu, ki se je rodil le štiri desetletja pred tem, in ki je živel v nenehnem strahu, da bo izgubil svojo dragoceno neodvisnost proti evropskim velesilam okoli njega. Leopold je bil figura, od katere so vsi pričakovali, da se bo posvetil ohranjanju belgijske stroge nevtralnosti, izogibanju konfliktov s svojimi močnimi sosedami in vdajanju mesenim poželenjem, ne pa takim, ki bi imela kake globlje posledice na zgodovino. A na najbolj osupljiv in neverjeten način mu je nazadnje uspelo lastnoročno zrušiti ravnovesje moči v Afriki in vpeljati na črno celino grozovito dobo evropskega kolonializma…

Več o begijskem kolonializmu pa na povezavi.