Koncentracijsko taborišče Auschwitz

Koncentracijsko taborišče Auschwitz velja za eno najzloglasnejših koncentracijskih taborišč, v katerem naj bi življenje izgubilo več kot milijon ljudi. Po svoji izgradnji leta 1940 je obstajalo vse do 27. januarja 1945, ko so vanj vstopile enote Rdeče armade in odkrile razsežnosti taborišča.  V spomin na ta dogodek 27. januarja  obeležujemo dan spomina na žrtve holokavsta.

Začetek končne rešitve in struktura taborišča v Auschwitzu

Glavna koncentracijska taborišča (vir: en.wikipedia)

Zgodba koncentracijskih taborišč velja za eno bolj tragičnih zgodb druge svetovne vojne. Sprva so v taborišča prihajali politični zaporniki, kasneje pa so se jim pridružili tudi duševno bolni, istospolno usmerjeni, Slovani, Romi in predvsem Judje. Sploh slednji so predstavljali trn v peti nacistični oblasti, zato so jih želeli odstraniti v okviru »končne rešitve judovskega vprašanja«. Načrtov za njihovo usodo je bilo več, pri čemer so se razlikovali od deportacij judovskega prebivalstva v gete ter vse do preselitev vseh evropskih Judov na Madagaskar. Leta 1941 so sprejeli odločitev, da je judovsko in ostalo »manjvredno« prebivalstvo potrebno uničiti.[1]  Končno rešitev so sprejeli januarja prihodnje leto, ko so v vili ob Velikem Wannseejskem jezeru sprejeli še zadnja določila. Reinhard Heydrich, ki se je predstavil kot pooblaščenec za pripravo končne rešitve evropskega judovskega vprašanja, je dejal, da naj bi Jude pripeljali na vzhod, kjer bi jih razdelili tudi po spolu. Delovno sposobni Judje bi sproti gradili še ceste, njihovo število pa naj bi zaradi naravnega izpada še padalo. Ta končna rešitev naj bi prizadela nad 11 milijonov evropskih Judov.[2] Potrebno pa je poudariti, da na konferenci v Wannseeju še niso natanko določili, kako naj bi to uničevanje potekalo. Sprva so uporabljali plinske avtomobile, vendar so se pojavila tudi vprašanja o drugih oblikah uničevalne politike. Po letu 1942 so evropske Jude začeli pošiljati na vzhod, večinoma v Auschwitz.[3]

Z gradnjo koncentracijskega taborišča Auschwitz so pričeli že leta 1940. Sprva je bilo tam zgrajeno delovno taborišče, šele po sprejetju »končne rešitve« pa so začeli z gradnjo uničevalnega taborišča. Tako je postalo kombinacija uničevalnega in koncentracijskega taborišča, posledično pa je imelo zato posebno veljavo. Do leta 1943 je postal največje taborišče pod oblastjo tretjega rajha. Takrat je bil že sestavljen iz treh taborišč: koncentracijsko taborišče Auschwitz, imenovano tudi Auschwitz I, je veljalo za matično taborišče. Taborišče v Birkenauu  oz. Auschwitz II je bilo uničevalno taborišče, v Monowitzu pa se je nahajalo delovno taborišče Auschwitz III.[4]

Auschwitz I je bil sestavljen iz več stavb oz. t. i. blokov; nekateri so imeli funkcijo bivanja, drugi pa so imeli druge naloge: v enem se je nahajal bolnišnični oddelek, v drugem politični zaporniki, v enem so prodajali tobak, v drugem je bila centralna pisarna itd. Blok 29 se je imenoval Frauenblock, kjer je bila prisotna prostitucija.[5] Poseben del taborišča je predstavljal sklop različnih skladišč s skupnim imenom Kanada. V njej so shranili vse dragocene predmete, ki so jih prišleki prinesli s seboj, od oblek, čevljev, odej, zobnih ščetk, pa vse do brivskih čopičev, protez, očal, orodja itd. [6]

Bivanjski bloki v zbirnem taborišču so bili sestavljeni iz več prostorov: v enem je bival blokovski starešina s svojimi prijatelji, drugi prostor pa je bila spalnica, v kateri je spalo tudi po več kot 200 taboriščnikov naenkrat, tudi po dva na pograd.[7] Pomembno je poudariti, da so bile razmere v uničevalnem delu taborišča (torej Auschwitz-Birkenau) še slabše: v barakah, v katerih naj bi se nahajalo do tristo jetnikov, jih je bilo lahko tudi več kot tisoč, pri čemer jih je na vsakem pogradu spalo od šest do deset. Po načrtih naj bi vsakemu taboriščniku pripadalo 0,28 m2 površine in 0,75 m3 zraka. Razmere za ljudi so bile torej obupne, česar pa ne moremo reči za policijske pse v taborišču. Za 250 psov so zgradili pasji hlev, ki je ustrezal vsem zahtevam pasjega zdravstva in higiene. Zgradili so tudi posebno pasjo bolnico in jim omogočili še nekaj zelenih površin, uredili so jim tudi posebno kuhinjo. Za njihovo zdravstveno stanje naj bi bilo celo tako dobro poskrbljeno, da je poveljnik pasjega oddelka zahteval, da ga odstranijo iz vseh funkcij. Bal se je namreč, da bi psi lahko zboleli, če bi streha pričela propuščati.[8]

Prihod v taborišče

Taboriščniki so v Auschwitz prihajali iz vse Evrope. Po prihodu v taborišče taboriščnik ni bil več človek. Ko je eden od paznikov prišel do skupine delavcev in je njenega kapa[9] vprašal po stanju, mu je ta dejal: »Kommando 83 zweiundvierzig Mann, dvainštirideset mož.« Paznik je kapa popravil in mu rekel, da se ne reče Mann oz. mož, temveč Häftling oz. zapornik.[10] Po prihodu so jim vzeli vse njihove stvari, jim dali posebna jetniška oblačila ter jim še dejali, da od tod ni drugega izhoda kot skozi dimnik.[11] Ljudi so razvrstili na dve skupini: ena skupina prišlekov, kamor so spadali predvsem delovno sposobni, so poslali v eno smer, drugo skupino pa proti plinskim celicam; sem so razporedili delovno manj sposobne ljudi, predvsem otroke, ženske in starejše. Usmerili so jih v podzemni prostor, kjer so jih pričakale lesene klopi in številčne oznake. Prišlekom so naročili, naj svoje svari postavijo pod točno določeno številko, da jih bodo po končanem tuširanju zopet vzeli. Zatem so ljudi usmerili v plinsko celico. Ko so te prostore napolnili, so zaprli vrata ter v posebne odprtine stresli vsebino doz s plinom Ciklon B. Po približno pol ure so odprli vrata in iz prostorov odnesli trupla umrlih ljudi.[12] Na tak princip so lahko v plinskih celicah Auschwitza II usmrtili tudi več kot deset tisoč ljudi dnevno.[13] Ostale taboriščnike, ki so imeli »srečo«, da so preživeli, so poslali pod prho, pri čemer niso bili deležni tople vode, temveč vroče ali ledeno mrzle. Sledilo je tetoviranje, kar je taboriščnikom še zmanjšalo možnosti za pobeg, saj jih je številka spremljala povsod.[14] Številka na roki je lahko izdala več stvari o taboriščniku npr. čas prihoda v taborišče, številko transporta in celo narodnost. Primo Levi v svoji knjigi dodaja, da naj bi na zapornike s številkami od 30.000 do 80.000 gledali z velikim spoštovanjem, saj jih je v času njegovega prihoda (leta 1944) zgolj še nekaj sto: to so bili preživeli iz poljskih getov. Osebe s številko od 116.000 do 117.000 naj bi se še posebno pazili pri barantanju, saj so bili to solunski Grki. Tisti z visokimi številkami so bili novi prišleki, zato so jih ostali taboriščniki lahko hitreje naplahtali: dejali so jim, da lahko čuvajo njihovo porcijo hrane, lahko so mu prodali žlico za tri obroke kruha, ali pa so ga poslali do najokrutnejšega kapa z vprašanjem, če je res poveljnik Kartoffelschätzkommanda oz. oddelka za lupljenje krompirja.[15]

 

Vhodna vrata v taborišče Auschwitz II – Birkenau (vir en.wikipedia)

Po tetoviranju je sledil tek med katerim so se morali še obleči. Pri tem se je lahko zgodilo, da obleke niso ustrezale njihovim telesnim meram: tako je majhen taboriščnik lahko dobil preveliko obleko in obratno: prevelik taboriščnik premajhno. Po prihodu v karanteno so taboriščnike učili razvrščanja v vrste, pozdravljanja, zahtevali pa so tudi športno udejstvovanje, pri čemer so morali taboriščniki na ukaz skakati, plesati ali teči. Pri tem je bilo pomembno, da taboriščnik ni zaostal za skupino, saj je to lahko pomenilo smrt. V karanteni so lahko taboriščniki ostali tudi po več tednov, pri čemer jih veliko ni preživelo.[16] Ostali preživeli so sčasoma prišli v taborišče in pri tem zlepa ali zgrda spoznavali njegova napisana in nenapisana pravila:

In še marsikaj smo se naučili, bolj ali manj hitro, pač glede na zmožnosti vsakega posameznika: to, da vedno odgovoriš z »Jawohl«, da nikoli ne sprašuješ, da se vedno delaš, da si razumel. Spoznali smo vrednost hrane; zdaj tudi mi po obrokih pridno strgamo dno menažke in jo, ko jemo kruh, držimo pod brado, da nam ne uide kaka mrvica. Tudi mi že vemo, da so zajemalke z vrha ali dna kotla različne in glede na prostornino kotlov že znamo oceniti, kam se nam najbolj splača postaviti v vrsto.[17]

Ostalih pravil je bilo še veliko: Taboriščniki se niso smeli približati bodeči žici na manj kot dva metra, morali so se kopati v dnevih, kot jim je bilo določeno; če se niso, so lahko pričakovali kazen. Podobno so lahko pričakovali tudi v primeru odpetega suknjiča ali zavihanega ovratnika ob izstopu iz barake ipd. Dodaten problem so predstavljale še različne zagate, ki se nam v današnjem času zdijo nepredstavljive: ena od takih je npr. striženje nohtov: na rokah so jih krajšali z grizenjem, tiste na nogah pa s pomočjo drgnjenja ob čevlje. Poleg tega so se morali naučiti še neprestanega nadziranja svojega imetja, saj so jim ga lahko, takoj, ko so ga za trenutek spustili izpred oči, odtujili.[18]

Dnevna rutina

Delovni dan se je za navadna taboriščnike pričel zelo zgodaj: poleti so se ob zvoku gonga zbudili ob 4.20 uri zjutraj, pozimi pa uro prej. Sledilo je urejanje in postiljanje postelje:

Postelje je bilo treba poslati takoj po bujenju in po vsej baraki hkrati. Zato so se morali tisti, ki so spali spodaj, znajti in urediti žimnico in odeje med nogami tovarišev, ki so spali zgoraj, ti pa so lovili ravnotežje na lesenih robovih, medtem, ko so postiljali tudi sami.  […] Ko je bilo postiljanje končano, je morala biti postelja kot pravokotni paralelepiped s povsem ravnimi ploskvami, na katerem je kot manjši paralelepiped stala blazina.[19]

Pogradi in barake v taborišču Auschwitz II (vir: en.wikipedia)

Kdor svoje postelje ni ustrezno postlal, je bil javno kaznovan. V vsakem bloku so imeli celo dva funkcionarja, ki sta se imenovala Bettnachziehern, kar bi v slovenščino lahko prevedli kot »ravnalca postelj«. Njuna naloga je bila preverjanje vseh postelj in njihova končna uskladitev.[20] Zatem je sledilo jutranje štetje oz. apel. Potekali so enkrat ali dvakrat na dan, z njimi pa so želeli preveriti število zapornikov. Apeli so potekali na prostem, v vsakem vremenu, trajali so vsaj eno uro, lahko pa tudi več. Kadar je deževalo ali snežilo je bilo lahko celo naporneje od samega dela. Pri štetju so se morale številke vedno ujemati, kar je lahko predstavljalo težavo: nekateri taboriščniki so bili čez noč v bolnišničnem oddelku, nekateri so bili premeščeni v drug blok ali taborišče ali pa so umrli.[21] Če se številke niso ujemale ali če je slučajno taboriščnik poskušal prebegniti, je v taborišču izbruhnilo alarmantno stanje. Patrulje gestapa in pripadniki SS so preiskali območje, gradbišča, okoliške hiše, poleg tega pa so govorili še z rojaki pobeglega interniranca. Te so zaslišali, potem pa tudi mučili in na koncu ubili. Taboriščniki iz barake, v kateri je bil nastanjen ubežnik, so morali stati na apelnem trgu neomejeno dolgo, lahko tudi nekaj dni, vremenske razmere pa pri tem niso igrale bistvene vloge. Takšno stanje je vladalo, dokler ubežnika niso našli živega ali mrtvega. Če so ga našli živega, je sledila smrt z javnim obešenjem.[22]

Po celodnevnem delu so se zvečer vrnili domov, sledil je ponoven apel in spanje. Kot bom prikazal v nadaljevanju, je bila hrana v taborišču večinoma v tekoči obliki, kar je taboriščnikom povzročalo veliko težav. Ponoči niso smeli iti na stranišče, če pa so že morali na potrebo, so jo lahko opravili v posebno vedro. Pri tem je veljalo pravilo, da mora tisti, ki vedro napolni do konca, slednjega tudi izprazniti v stranišče. Starejši taboriščniki so pri tem svoje čute tako izostrili, da so po zvoku sten v vedru vedeli, kdaj se tekočina bliža nevarno visoki stopnji in so se na tak način skoraj vedno izognili praznjenju vedra.[23] V nekaterih primerih je prihajalo tudi do tega, da se posamezniki niso uspeli zadržati in so potrebo opravili še na pogradu:

Neki Italijan, ki je bil star toliko kot jaz in je spal v tretjem nadstropju pograda, je imel ponoči nezgodo in zmočil tiste pod seboj. Ti so ga takoj prijavili starešini barake, ki je planil nad Italijana, ta pa je vse zanikal, čeprav je bilo očitno. Starešina mu je nato ukazal, naj na kraju samem pri priči urinira in tako dokaže svojo nedolžnost. Seveda tega ni mogel, zato ga je starešina pretepel. Kljub upravičeni prošnji pa ni bil premeščen na najnižje ležišče; to administrativno dejanje bi namreč za pisarja barake pomenilo preveč zapletov.[24]

V taborišču je nasploh primanjkovalo stranišč, sploh pa so jih lahko uporabljali zgolj takrat, ko so za to dobili dovoljenje. V vrsti za uporabo enega se jih je tako lahko tudi po dvesto. Zraven stranišča je stal kapo in štel do pet. Če taboriščnik v petih sekundah ni opravil svoje potrebe, si lahko pričakoval udarce. Še pred spanjem so si morali umiti noge, četudi niso imeli ustreznih umivalnih prostorov. Kolikor so bile noge po mnenju nadzornika še vedno umazane, so bili lahko taboriščniki kaznovani.[25] Podobna zgodba je veljala tudi za umivanje rok. V umivalnici so taboriščnike seznanili s »poučnimi« besedili, ki so poudarjala pomen higiene. Ena od takih je vsebovala vrstice: »Nach dem Abort, vor dem Essen, Hände waschen, nicht vergessen«. Slovenski prevod bi se glasil: »Po sekretu, pred jedjo, roke si umij skrbno.«[26]

»Arbeit macht frei!«

Ko se je jutranje štetje končalo so morali delavci oditi na delo. Pri vhodu v glavno taborišče je igrala godba, taboriščniki pa so se sprehodili skozi vrata, nad katerimi je visel napis »Arbeit macht frei«, kar v slovenskem prevodu pomeni »delo osvobaja«. Dela, ki so jih opravljali taboriščniki, so bila večinoma težaška, delovne razmere pa slabe. Morali so izsuševati močvirja, delati v raznih tovarnah, delavnicah in pri gradnji železnic. Nekatere skupine internirancev so hodile na delo tudi po sedem ali osem kilometrov v eno smer. Med delovnim časom niso smeli govoriti, če pa so si želeli odpočiti, ali niso zajeli zadosti materiala na svoje lopate, so lahko pričakovali kazen. Nekatere taboriščnike so vpregli v vozove, ki so bili natovorjeni s kamenjem ali opeko. Spet drugi so prenašali 50-kilogramske vreče cementa v skladišče, ki je bilo oddaljeno 150 metrov. V dveh urah so tako lahko pod tem bremenom prehodili tudi po 15 kilometrov. [27] Med delom je bilo tvegano vprašati karkoli, saj si lahko dobil veliko udarcev, vendar so na koncu posamezne stvari, kot je npr. odhod na malo potrebo, dovolili. Da vmes slučajno ne bi pobegnil, je moral iti zraven še en taboriščnik, ki ga je nadziral in bi bil v primeru pobega kaznovan. Ta oseba je bila t. i. »Scheissbegleiter«, slovenska ustreznica za to funkcijo pa bi se glasila »spremljevalec k sekretom«.[28]

Občasno pa so pazniki na delovnem mestu taboriščnike tudi ustrelili, če so se po njihovo preveč oddaljili od delovnega mesta, za take primere pa so imeli določene celo nagrade. Prišlo naj bi celo do tega, da so nadzorniki taboriščnike poslali v beg, potem pa so streljali za njimi. Ko so morali izpolniti poročilo, so zapisali zgolj »Auf der Flucht erschossen« oz. »ustreljeni na begu.«[29] Preživeli je pričal o primeru, ko so bila delovna mesta skupine razdeljena na majhne sektorje, površine 10 x 10 metrov. Taboriščnik, ki je zapustil sektor, bi ga lahko ustrelili brez opozorila. Občasno so nadzorniki ukazali taboriščnikom, da naj poberejo predmete zunaj njihovega sektorja. Če je taboriščnik sledil temu ukazu, so ga lahko ustrelili, ker je zapustil svoje delovno mesto.[30] Ko je ura odbila poldne, je bil čas za odmor in kosilo:

In končno, kot nebeški meteor, nadčloveški in brezoseben kot božje znamenje, zagrmi opoldanska sirena, da usliši našo brezimno in vsesplošno utrujenost in lakoto. In spet se zgodi isto: stečemo k baraki in se postavimo v vrsto, trdno držimo svoje skodele in vsem se živalsko mudi opeči si črevesje s toplo brozgo, nihče pa noče biti prvi, ker prvi dobi najbolj vodeno porcijo. Kot po navadi se nam kapo posmehuje in nas zmerja s požrešneži, a dobro pazi, da ne premeša kotla, ker je jasno, da dno pripada njemu.[31]

Po krajšem opoldanskem odmoru so se vrnili na delo in ga opravljali do večera. Potem je sledila vrnitev v taborišče, pri čemer jih je pri vhodu zopet pričakala godba, sami pa so morali še vedno peti, ne glede na utrujenost. Med delom je onemoglo veliko ljudi, zato so jih v taborišče prinašali na plečih ali na nosilih.

Vsakdanje življenje in prehrana v taborišču

Latrine v taborišču Auschwitz II – Birkenau (vir: en. wikipedia)

Primo Levi je zapisal, da je taboriščnik, ki je užival zgolj določene obroke hrane ter je hkrati opravljal vse delovne obveznosti, le redko vzdržal več kot tri mesece.[32] Obroki hrane so bili namreč nezadostni. Po uradnih zahtevah naj bi vsak taboriščnik prejel 350 gramov kruha, vendar so v praksi prejeli zgolj 300 gramov, saj so si določen delež kruha vzeli vodje posameznih blokov. Kruh so prejemali zvečer, sestradani taboriščniki pa so ga zaužili takoj in so bili posledično pri zajtrku brez. Za prvi obrok dneva so sicer prejeli pol litra črne kave ali pa nekakšno zeljno juho. Kotel s 300 litri kave naj bi vseboval 3 kg sladkorja oz. 5 gramov na pollitrski obrok, vendar so v resnici kavo le redkokdaj sladili. Pri kosilu so lahko prejeli dve vrsti juhe: štirikrat na teden je bila juha »z mesom«, trikrat na teden pa brez mesa, vendar je tudi na tem mestu potrebno poudariti, da je bil obrok v praksi drugačen. Večino mesa so namreč pobrali že v kuhinji. Podobna zgodba se je dogajala tudi pri drugem tipu juhe: namesto 500 gramov krompirja so taboriščniki prejeli zgolj 100 gramov, nekaj podobnega pa je bilo tudi pri pesi.[33] Da bi interniranci lahko vsaj malo povečali obroke hrane, so se morali znajti na tak ali drugačen način. Ena od možnosti je bil črni trg, kjer je potekala blagovna menjava. Nekateri so z ostankom kruha kupili pol litra juhe in iz nje pojedli morebitne ostanke krompirja. Ko so pojedli vse, so juho spet zamenjali za kruh in potem ponovili postopek. Lakota jih je silila celo v to, da so svojo srajco zamenjali za hrano, pri čemer so lahko pričakovali hude posledice. Srajca je bila namreč last taborišča, zato je bila njena prodaja strogo prepovedana.[34] Nekateri so za dodatne obroke hrane brez pomisleka odstranili celo zlato prevleko na zobeh.[35]

Ne glede na te mahinacije, je bilo hrane še vedno premalo, vse skupaj pa je, v kombinaciji s prekomernim delom, vodilo tudi v pojav različnih bolezni. Zaradi pomanjkljive higiene in pomanjkanja vode je povprečno do 80% taboriščnikov imelo diarejo, veliko pa jih je imelo tudi uši. Poleg tega so bile prisotne tudi malarija, jetika, skorbut, legar in pegavica.[36] V prvih letih taborišče sploh ni imelo svoje bolnišnice, temveč zgolj nekakšen špital, v katerem pa niso zdravili ljudi, temveč so jih uporabljali za različne eksperimente. Kasneje naj bi se to spremenilo:  Primo Levi namreč že poroča o tem, da je bil v določenem času nastanjen v Ka-Be[37] oz. nekakšni bolnišnici. Nastanjen je bil v t. i. Schonungsblocku, kjer so se nahajali lažji bolniki, med njimi tudi tisti z grižo. Zdravniški pregledi so tam potekali na tri dni.[38] Tudi to so morali vstati ob četrti uri zjutraj, pospraviti posteljo ter se umiti, vendar pri tem ni bilo takšne naglice. Ob pol šestih je sledilo deljenje kruha, ki so ga lahko mirno pojedli, zatem pa je lahko sledil spanec do opoldanske juhe. Po opoldanskem počitku je običajno sledil zdravniški pregled in zdravljenje. Dan se je končal ob deveti uri zvečer, ko so ugasnili luči in je nastopil čas za spanje.[39] Po odhodu iz bolnišničnega bloka se je Levi vrnil nazaj v taborišče, vendar je pri tem moram začeti na novo. Prestavili so ga v drug bivanjski blok, pri čemer je prejel druga oblačila kot pred prihodom, prav tako pa si je moral zopet priskrbeti žlico in nož.[40]

Leto 1945 in zadnji dnevi taborišča

Leta 1945 so enote tretjega rajha izgubljale na vseh frontah, prisiljene pa so bile v umik. Da za seboj ne bi pustili dokazov o dejavnostih v taborišču, so želeli uničiti vso dokazno gradivo, tudi npr. krematorije. Sredi januarja 1945 so enote SS začele z evakuacijo Auschwitza, saj so se jim z vzhoda bližale sovjetske enote. Približno 60.000 taboriščnikov so prisilili na t. i. »marš smrti«, v katerem so jih želeli premestiti v taborišča na zahodu, pri čemer so se jim pridružili tudi taboriščniki iz drugih taborišč.[41] Taboriščniki so trpeli zaradi hladnega vremena, lakote  in splošnega pomanjkanja, veliko jih tega pohoda ni zmoglo, to pa je pomenilo njihov konec. Kdor je namreč zaostal oz. ni zmogel nadaljevati poti, je bil ubit. Glavni namen teh evakuacij naj bi tičal predvsem v treh ciljih: oblasti niso želele, da bi taboriščniki padli v roke zavezniških sil oz. da bi jim opisali dogajanje v taboriščih. Po drugi strani so v SS predvidevali, da bodo taboriščnike še vedno potrebovali za delo. Nazadnje pa naj bi nekateri vodilni funkcionarji verjeli, da bodo taboriščnike lahko uporabili kot talce, s katerimi bi lahko dosegli separatni mir na zahodu in nadaljnji obstoj režima.[42] Ocene o številu žrtev se med seboj razlikujejo: samo v Auschwitz naj bi prepeljali 1,3 milijona ljudi, od katerih naj bi jih umrlo 1,1 milijona, večinoma Judov.[43] Poleg njih pa je življenje med drugimi izgubilo tudi veliko Romov in Slovanov.

Do osvoboditve taborišča je prišlo 27. januarja 1945, slaba dva tedna po začetku marša smrti iz Auschwitza. Danes v spomin na ta dogodek obeležujemo dan spomina na žrtve holokavsta.

Viri in literatura:

[1] Thamer, Nacionalsocializem, 237.

[2] Sachslehner, Dva milijona smo jih pospravili, 185.

[3] Thamer, Nacionalsocializem, 239.

[4] Thamer, Nacionalsocializem, 239.

[5] Levi, Ali je to človek, 26.

[6] »Koncentracijsko taborišče »Kombinat smrti« v Oswiecimu,« 118.

[7] Levi, Ali je to človek, 26.

[8] »Koncentracijsko taborišče »Kombinat smrti« v Oswiecimu,« 100.

[9] Kapo je bil taboriščnik, ki je lahko opravljal pazniška dela, različne administrativne naloge ali nadzor pri prisilnem delu. Izvor besede je nejasen, po Levijevem mnenju naj bi izviral iz neposrednega izraza v italijanščini. Za informacije o tem, kdo je lahko dobil to funkcijo, glej: Levi, Potopljeni in rešeni, 36.

[10] Levi, Potopljeni in rešeni, 74.

[11] Krakar in Kumar, Od tod so bežale še ptice, 18.

[12] Venezia, Sonderkommando. V peklu plinskih celic, 71–73.

[13] Thamer, Nacionalsocializem, 240.

[14] Krakar in Kumar, Od tod so bežale še ptice, 19.

[15] Levi, Ali je to človek, 22.

[16] »Koncentracijsko taborišče »Kombinat smrti« v Oswiecimu,« 92–93.

[17] Levi, Ali je to človek, 27.

[18] Levi, Ali je to človek, 27.

[19] Levi, Potopljeni in rešeni, 94.

[20] Levi, Potopljeni in rešeni, 95.

[21] Levi, Potopljeni in rešeni, 93.

[22] Levi, Potopljeni in rešeni, 125–126.

[23] Levi, Ali je to človek, 53.

[24] Levi, Potopljeni in rešeni, 91.

[25] Pilecki, Witold’s Report, 8.

[26] Levi, Ali je to človek, 33.

[27] »Koncentracijsko taborišče »Kombinat smrti« v Oswiecimu«, 96–98.

[28] Levi, Ali je to človek, 59.

[29] »Koncentracijsko taborišče »Kombinat smrti« v Oswiecimu«, 97.

[30] Vrba in Wetzler, »The Auschwitz Protocol. The Vrba-Wetzler Report,« 25.

[31] Levi, Ali je to človek, 60. Beseda »po navadi« je v izvirnem besedilu napisana skupaj, v tem primeru jo pišem narazen.

[32] Levi, Ali je to človek, 79.

[33] »Koncentracijsko taborišče »Kombinat smrti« v Oswiecimu,« 101–102.

[34] Levi, Ali je to človek, 69–70.

[35] Levi, Ali je to človek, 72.

[36] Koncentracijsko taborišče »Kombinat smrti« v Oswiecimu,« 105–106.

[37] Ka-Be je okrajšava za Krankenbau.

[38] Levi, Ali je to človek, 45.

[39] Levi, Ali je to človek, 42.

[40] Levi, Ali je to človek, 45.

[41] »Death March from Auschwitz«.

[42] »Death Marches«.

[43] »Soviet Forces Liberate Auschwitz«.

Up Next

Related Posts