V 18. stoletju je bilo delo otrok v tovarnah nekaj samoumevnega, a zaradi širjenja nalezljivih bolezni med njimi je bil avstrijski cesar Jožef II. vendarle prisiljen, da je z odlokom, izdanim na današnji dan pred 230-imi leti določil, pravila v zvezi z otroškim delom.

Tako je predpisal, da je treba v tovarnah zaposlene dečke in deklice v spalnicah ločiti, da mora imeti vsak otrok svojo posteljo, da se morajo enkrat na teden umiti in počesati, da morajo vsakih osem dni dobiti sveže osebno perilo ter da jim je treba enkrat na mesec zamenjati rjuhe.

Okrožni fizik oziroma higienik (nekakšen »sanitarni inšpektor« v današnjem pomenu) je moral otroke pregledati vsaj dvakrat na leto in ustrezno ukrepati, nad izvajanjem cesarjevega odloka pa so bdeli okrožni uradi, krajevna oblast in duhovščina. S tem odlokom se je v Avstriji in tako tudi v naših krajih začela tovarniška zakonodaja, njegova slaba stran pa je bila, da se ni dotaknil delovnega časa otrok in vrste del, za katera jih lahko zaposlijo.

Pravice in varstvo otrok na mednarodni ravni pa so bili urejeni oziroma zagotovljeni na današnji dan leta 1989. Takrat je Generalna skupščina Organizacije združenih narodov soglasno sprejela deklaracijo o pravicah otrok. V njej je zapisala, da rasa, spol, jezik in vera ne smejo vplivati na otrokove pravice do državljanstva, šolanja, enake prehrane, počitka, zdravstvene oskrbe ter materialne in moralne varnosti.

Konvencija temelji na štirih glavnih načelih, na osnovnih človekovih pravicah, ki pripadajo vsem otrokom sveta:

• zavračanje kakršnekoli diskriminacije
• najboljša korist otrok
• preživetje, razvoj vseh potencialov, zaščita pred kakršnimkoli izkoriščanjem
• sodelovanje in soudeležba otrok

Ta deklaracija z načeli za varstvo otrok je postala osnova za pomoč milijonom otrok po vsem svetu.