Ob razpadu habsburške monarhije in nastanku narodnih držav je ostalo vprašanje prihodnosti Koroške sporno. Zapoznela slovenska vojaška zmaga v boju za severno mejo ni mogla več spremeniti odločitve pariške mirovne konference, naj se prebivalstvo dela Celovške kotline o svoji državni pripadnosti odloči na plebiscitu.

Mirovna pogodba iz Saint Germaina, sklenjena leta 1919, je potrdila razdelitev plebiscitnega ozemlja na južno cono A pod jugoslovansko upravo in cono B pod avstrijsko. Za to je bil plebiscit v načrtu le, če bi Jugoslavija zmagala v coni A.

Cona A je bila poseljena pretežno s slovensko govorečim prebivalstvom. Po avstrijskem popisu iz leta 1910 so slovensko govoreči na tem območju predstavljali skoraj 70 % prebivalstva. Nemško govoreči so bili koncentrirani predvsem v Velikovcu in v nekaterih manjših krajevnih središčih (predvsem Pliberk in Borovlje).

Vendar so Avstrijci po odprtju demarkacijske črte v tej coni okrepili propagando: med drugim so Slovencem obljubili dosledno uresničevanje določil senžermenske pogodbe o manjšinah. Avstrijska propaganda je poudarjala predvsem ekonomske koristi za ohranitev enotnosti Celovške kotline, sklicevala pa se je tudi na koroško deželno zavest in na bratstvo med slovensko in nemško govorečimi prebivalci Koroške. Poudariti je potrebno, da je avstrijska propaganda uporabljala slovenski jezik in zagotavljala, da bo v Republiki Avstriji po plebiscitu užival enakopraven status z nemščino. Jugoslovanska (oz. slovenska) stran je po drugi strani nastopala skoraj izključno z argumenti, ki so poudarjali narodno zavest, in je bila izrazito protinemško usmerjena.

Tako se je na plebiscitu na današnji dan leta 1920 več kot 59 odstotkov volilcev odločilo za Avstrijo.

S tem je bila dokončno določena državna meja med na novo ustanovljenima državama Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Avstrijo. Glasovi za Jugoslavijo so prihajali večinoma iz južnega brega Drave, a so bili precej razpršeni. Podrobnejša analiza rezultatov pokaže, da je precejšen del narodno zavednih Slovencev glasoval za Avstrijo.

Toda že na slovesni seji koroškega deželnega zbora 25. novembra istega leta je deželni upravitelj doktor Arthur Lemish odkrito napovedal hitro germanizacijo koroških Slovencev in s tem teptanje vseh predplebiscitnih obljub iz senžermenske pogodbe. Koroški plebiscit je zgodovinsko zaznamoval življenje Koroške, še posebej pa Koroških Slovencev vse do današnjih dni. Šele po demokratizaciji in osamosvojitvi Republike Slovenije leta 1991, predvsem pa po njenem vstopu v Evropsko Unijo leta 2004, so se začele zahteve po večji enakopravnosti Slovencev na Koroškem obravnavati bolj konstruktivno tudi s strani avstrijskih oblasti.