Kranjska industrijska družba

5. septembra 1869 je bila ustanovljena Kranjska industrijska družba –  tretja na Kranjskem. Ob svojem nastanku je združevala različne gospodarske panoge: metalurgijo, mokarstvo, rudarstvo, koksiranje premoga, premogovništvo in izkoriščanje ter predelavo lesa.

V gospodarskem pogledu je bilo 19. stoletje čas industrializacije, ki se je v naših krajih začela s postopno opustitvijo rokodelskih oblik proizvodnje in z gradnjo prvih tovarn s strojno opremo na parni pogon. Ker so se obrati pogosto srečevali s pomanjkanjem kapitala, ki je omogočal posodobitve strojev ter posledično stik s konkurenco, so se člani trgovske družbe, ki je bila lastnik ljubljanskega parnega mlina (bančnik Lambert Karel Luckmann, Karel Kanut Holzer in Vincenc Seunig), in vodstvo podjetja Karl Zois – dediči, ki je bilo za svoje gorenjske železarske obrate močno zadolženo pri Luckmannu, odločilo za ustanovitev Kranjske industrijske družbe. Ta je postala lastnica posesti ter obratov podjetja Karl Zois – dediči leta 1870, leto kasneje si je prilastila posesti, rudišča ter obrate Viktorja Ruarda. Posledično so pod okrilja družbe spadali železarski obrati ter rudna področja v Karavankah, imela pa je tudi obsežna zemljišča ter gozdove. V naslednjih letih jim je uspelo razširiti svoje vplivno območje na Hrvaško, okolico Trsta ter v Tržič, kjer so prevzelo jeklarni, posest ter tovarno pil. Tuj kapital je v družbi pričel prevladovati, ko so v obdobju 1889-1890 na Jesenicah zgradili novo železarno ter jeklarno – v modernizacijo družbe je bil namreč vložen dunajski kapital. Posledično so leta 1896 občni zbor družbe preselili na Dunaj, leta 1901 pa so prodali stavbo parnega mlina v Ljubljani, ki je bil pred tem sedež družbe. Prehod v 20. stoletje pa je zaznamovala tudi železniška povezava Jesenic s Trstom, saj je to olajšalo delovanje gorenjskih obratov, jeseniška železarna pa je pričela  večinoma proizvajati pločevino, jeklene trakove, žice in žeblje.

Obrati na Slovenskem sredi 19. stoletja (Božena Antonić)

S prvo svetovno vojno se je moč družbe pričela zmanjševati. Ko je leta 1915 v vojno vstopila Italija, so npr. prekinili proizvodnjo železarne v Škednju (pri Trstu), na Jesenicah pa je železarna kljub bombardiranju delovala. Zgodilo pa se je tudi obratno, za potrebe vojske so namreč leta 1917 odprli tovarno elektrod. Konec vojne ter razpad Avstro-Ogrske sta povzročila, da je vodstvo na Dunaju prodalo 2/3 delež ter porušilo organizacijo celotne družbe. Preporod je doživela leta 1929, ko je večino delnic kupil Adolf Westen, podjetnik iz Celja. To je pomenilo zapiranje starih obratov oziroma modernizacijo ter odpiranje novih. Leta 1934 sta bili likvidirani tovarna elektrod in tovarna v Bistrici v Rožu. Del njunih strojev in proizvodnje ter kupnine so uporabili za širitev proizvodnje na Jesenicah. Ustanovljeni so bili novi obrati, npr. tovarna cevi, razširjena je bila valjarna ter uvedena izdelava nekaterih novih, zahtevnejših izdelkov.

Druga svetovna vojna je  ujela družbo nepripravljeno, potekalo so namreč vojne dobave. Okupatorji so jo želeli zapreti, vodstvo pa si je izborilo, da se je proizvodnja lahko nadaljevala – kljub prizadevanjem pa je hitro upadala ter podjetje je konec druge svetovne vojne pričakalo v nezavidljivem stanju. Podobno kot ostala podjetja je 4. septembra 1946 na na podlagi odloka o zaplembi prešlo v last Federalistične ljudske republike Jugoslavije.

Vir:

  • Arhiv Republike Slovenije (http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=23979)
Up Next

Related Posts