2. junija 1953 so v Londonu za novo britansko kraljico slovesno okronali 26-letno Elizabeto II., najstarejšo hčerko kralja Jurija VI. 

Elizabeth Alexandra Mary se je kot prvorojenka rodila vojvodu in vojvodinji yorški 21. aprila 1926 v Londonu.

Lilibet, kot so jo kmalu začeli klicati, je bila tretja v vrsti za prestol, a možnosti, da bo nanj dejansko sedla, so bile ob njenem rojstvu zgolj teoretične.

Vse se je spremenilo, ko je njen stric kralj odstopil in mesto na prestolu prepustil bratu. Ta je postal kralj Jurij VI., njegova hči pa je bila nenadoma postavljena pred dejstvo: nekoč bo kraljica.

Elizabeta je na britanski prestol sedla 6. februarja 1952, ko je v 57. letu starosti umrl njen oče, kralj Jurij VI. Takrat je bila 25-letna Elizabeta z možem Filipom na službenem obisku v Keniji in od tam se je v London vrnila kot kraljica. Uradno kronanje je bilo šele 16 mesecev pozneje, 2. junija 1953, po končanem obdobju žalovanja.

Kronanje kraljice Elizabete II. je bilo prvo, ki ga je bilo mogoče spremljati v neposrednem TV prenosu.

Na prestol je sedla, ko si svet še ni opomogel od krvavih spopadov v drugi svetovni vojni. Velika Britanija, ki je iz vojne izšla kot zmagovalka, je bila še vedno velik imperij in ena od najmočnejših sil na svetu, a bila je v zatonu. Njene nekdanje kolonije so ena za drugo stopale po poti neodvisnosti.

Hkrati pa se je spreminjala tudi družba. V 50. letih so bile ločitve redke, rojstvo nezakonskega otroka pa nezaslišan škandal. Kdo bi si takrat mislil, da se bodo z ločitvami končali zakoni kar treh od kraljičinih štirih otrok. Televizija je šele začenjala svoj pohod, za večino ljudi je bil radio glavni tehnološki vir zabave, od interneta pa je svet ločilo še nekaj desetletij.

Poznavalci vsega kraljevega pravijo, da je prav tu treba iskati razloge za veliko priljubljenost britanske monarhinje. V hitro spreminjajočem se svetu je ona stalnica. Z videzom hladne odločenosti opravlja svoje naloge, zvesta že skoraj pozabljenim družbenim normam. Te natančno določajo tudi odnos podanikov do kraljice. Prvič jo je treba nagovoriti z njeno veličanstvo, v nadaljevanju pogovora pa ji je dovoljeno reči gospa (ma’am). Ta pravila pa seveda ne veljajo za vse. Za osem vnukov in štiri pravnuke je preprosto – babi.

Septembra 2015 so znova izmerili odnos javnosti do monarhije. Skoraj 70 odstotkov vprašanih je menilo, da je dobra za državo, približno enak odstotek  ljudi je prepričanih, da bo čez sto let Velika Britanija še vedno imela kralja ali kraljico.

Velik delež naj bi k visoki priljubljenosti monarhije doprinesel njen vnuk princ William s svojo mlado družino, ki jo Britanci naravnost obožujejo. Mnogi zato pričakujejo, da bo on nasledil kraljico, a vse novice, da je za svojega naslednika namesto sina že postavila vnuka, so se za zdaj izkazale za neresnične.

Kraljica Elizabeta II. ima devet prestolov. Eden je v parlamentu v lordski zbornici, dva sta v Wastminstrski opatiji, šest pa jih je v prestolni sobi v Buckinghamski palači.

Pri 90 letih je doslej najstarejša britanska monarhinja, ki je tudi najdlje na prestolu – več kot 64 let. Na prestolu je dlje od kraljice Viktorije, ki je imela pred njo rekord v dolžini vladanja. Obe sta tudi edini britanski monarhinji, ki sta doživeli diamantni jubilej – torej 60 let vladanja. Ne le britanskega, ima tudi svetovni rekord – nobena kraljica še ni vladala toliko časa. V času njenega vladanja se je zamenjalo 12 premierjev.

Ko je postala kraljica, je angleško vlado vodil Winston Churchill, medtem ko se je Tony Blair takrat šele rodil.