Na začetku 19. stoletja je bila Srbija etnično, versko, socialno in kulturno enotna dežela z nacionalizmom kot edino tradicijo. Do delitve maloštevilne srbske inteligence na socialiste in liberalce je prišlo v šestdesetih letih 19. stoletja v prvi srbski politični organizaciji − Združeni mladini srbski.

Politična delitev se je ob vprašanju, kakšna naj bo srbska država, izostrila po pridobitvi neodvisnosti leta 1878. Radikalce (socialiste) ter naprednjake (liberalce) je delilo predvsem vprašanje, čemu dati prednost: razvoju samostojne države po vzoru zahodnoevropskih držav ali narodni državi po zgledu ruske revolucionarne misli, torej osvoboditvi in združitvi srbskega naroda. Liberalci so bili v svojih reformnih prizadevanjih politično in fizično onemogočeni že v osemdesetih letih 19. stoletja, politični primat pa je dobila stranka, ki se je zavzemala za razvoj brez kapitalizma in liberalizma, saj naj bi oba razkrajala narodno enotnost, neizogibno potrebno za narodno združitev. Ta politična delitev je postala stalnica srbske zgodovine vse do konca 20. stoletja, elita, ki se je v Srbiji pojavila z idejo evropeizacije države, pa je bila z ozirom na dominantno elito nezaželena.

Video: Historični seminar ZRC SAZU