V okviru nacizma in večvrednosti arijske rase nad drugimi ter Hitlerjeve želje po povečanju življenjskega prostora za rasno čiste in biološko primerne osebke, ki so bili po njegovem mnenju arijci, in bi čez čas prevzeli nadzor in vodstvo nad celotnim svetom ter izrinili ostale manjvredne rase (predvsem Žide, Slovane, …) se je začel razvoj programa Lebensborn pod taktirko in idejno zasnovo Heinricha Himmlerja.

USTANOVITEV ORGANIZACIJE LEBENSBORN

Na pobudo osrednjega urada za raso in razmnoževanje ter v soglasju z različnimi organizacijami za zaščito matere in otroka je začela 12. decembra 1935 delovati družba oziroma program z nazivom Lebensborn. Ustanovitelj Lebensborna je bil sam Heinrich Himmler, poveljnik in vodja SS (Schutzstaffel).

Logotip Lebensborna

Imeli so otroške jasli, otroške domove in kliniko za ženske, zaročenke, prijateljice esesovcev in policistov, ki so bile pred porodom. Družba je najprej životarila, ker je bilo že pred in za njo veliko zavodov za dekleta-matere.

VZROK ZA USTANOVITEV LEBENSBORNA

Problem v tistem času pred vojno je bilo tudi padanje natalitete, naravnega prirastka v Nemčiji, k čemur je pripomogla tudi brezposelnost, inflacija in strah pred posledicami vojne kakor tudi razmah novih oblik kontracepcije in ženske emancipacije. Tako da, če so hoteli ustanoviti nov izboljšan Tretji Rajh, napolnjen s čisto germansko arijsko raso so morali nekaj ukreniti v zvezi s padcem natalitete. Tako se je ustanovil zavod Lebensborn.

Po nalogi reichsführerja se je torej rodil Lebensborn, da bi »zadostili nujni potrebi«, ki je podrazumevala, da so »rasno vrednim« dekletom-materam omogočili, da bi rodile brez vednosti svojih staršev in po lastni želji zapustile svoje otroke organizaciji SS, ki bi jih vzdrževala in bi jim kasneje priskrbela posvojitev. Takoj nato se je veliko takih deklet, ki so bile zavestne ali nezavestne žrtve propagande, obrnilo na Lebensborn. Ta je kar hitro potem začel žeti uspeh. Izginili so vsi zadržki, ki so jih do takrat imeli do neporočenih nosečih žensk, saj so ta dekleta delala v dobro domovine in bodo na svet prinesle popolne primerke arijske rase. Torej, vsaka ženska, ki je hotela pristopiti k Lebensbornu je morala biti »rasno primerna«, tako da so kar 50 odstotkom žensk, ki so se prijavile odklonili sprejem v kliniko oziroma program Lebensborn.

Vloga žensk se je občutno spremenila. Prizadevali so si, da bi ji vsilili vrnitev h germanskim vrlinam žene pri domačem ognjišču. Obdobje rodnosti je iznenada postalo vrhunec smisla njenega življenja. Če je bila plodna in je zanosila na ukaz ljubljenega führerja, je bila deležna vsestranskega spoštovanja. Ustvaril se je kult materinstva potreben za domovino. Propaganda namenjena odraslim ženskam je poudarjala dvoje: številčnost rojstev in rasno kakovost.

GLAVNA NALOGA IN NOTRANJA ORGANIZACIJA

Himmler je vsako jutro ponavljal svojim sodelavcem: »Srečen sem ob rojstvu vsakega otroka, in prav malo mi je mar, kako je bil spočet.« Zato je osebno vzel v roke usodo Lebensborna. Pričakoval je, da mu bo pri izpolnjevanju te naloge pomagal cel črni red. Manj kot leto dni po ustanovitvi prve klinike za Lebensborna pod okriljem osrednjega urada za raso in preseljevanje, 13.9.1936,  je reichsführer Himmler izdal nalog, da pride »privilegirano združenje« neposredno pod pokroviteljstvo glavnega stana SS. Tega dne je Lebensborn postal za administracijo SS Urad L. (Amt. L.), ki je bil zanj odgovoren Himmler osebno, vrhovni šef črnega reda. Izdani so bili tudi različni predpisi in prospekti, ki se zavzemajo za to, da je treba, manjvrednim bitjem prepovedati razmnoževanje in pospešiti razmnoževanje boljših, povečati med njimi število rojstev in primerno skrbeti zanje.

Ko pride Lebensborn pod okrilje SS 1936 se začne reorganizacija. Vsak zavod ima odslej zdravnika, ki je hkrati ravnatelj, glavno medicinsko sestro, administrativnega vodjo in tajnika. Vsi so člani SS ali stranke. Podrejeni so esesovcu Pflaumu, šefu osrednjega urada (leta 1940 ga nasledi Max Sollmann). V vsakem zavodu je ravnatelj prvi za Pflaumom in Himmlerjem. Odgovoren je tudi za matične zadeve, za prehrano, za red in za arhiv, h kateremu nima dostopa nihče drug razen njega. Odslej opremljajo dopise z žigom glavnega stana samega reichsführerja SS. Zavodi poslujejo po načelu odgovornosti vrhovnemu führerju, ki mu je v državnem smislu podrejena vsa država. Prvi zavodi, kjer plapola črna zastava SS so: Steinhöing v pokrajini München, Wernigerode v pokrajini Harz, Klosterheide pri Lindauu v pokrajini Mark in Bad-Polzin na Pomorjanskem.

Dekleta, ki so rodile v takšnem zavodu so imele na izbiro dve možnosti: bodisi da prepustijo otroka organizaciji SS (v tem primeru je postal otrok SS-Kind, otrok SS-a) ali da ga obdržijo in vzgajajo same (kar se je redko zgodilo). V prvem primeru je mati zapustila zavod in dobila odpravnino »za fizikalne ure in lepotno nego«. Kot pričajo dokumenti, so nekatere ženske dvakrat ali večkrat rodile v Lebensbornu. Nekatere so po krajšem ali daljšem bivanju v zavodu odnesle otroke s sabo domov (a le, če je bil SS prepričan, da ga bo lahko dostojno preživljala). Lebensborn je po navadi očetom naložil plačilo za otroka; oče je moral prispevati tudi k stroškom za vzdrževanje matere. V nekaterih primerih jih je na začetku vzdrževala tudi sama organizacija Lebensborn.

Pred domom Lebensborna. Otroci so morali pogosto na svež zrak. Foto: Bundesarchiv

Čeprav se imena očetov pogosto niso zapisala na rojstni list je dokaj veliko očetov napisalo par besed, kjer so priznali očetovstvo in sprejeli obveznost, ki so jo imeli do otroka.

FINANCIRANJE

Sploh v letih 1940-1944, ko se je organizacija razširila, je zahtevala veliko denarja. Veliko denarja je organizacija dobila od donacij najmočnejših nemških finančnikov in podjetij (na primer Siemens, Bosch, Krupp, dresdenska banka, Deutsche Bank, …), ki so bili pristaši oziroma rasne politike.  Prav tako je Lebensborn dobil svoj delež od zasedbe premoženja takratnih nemških sovražnikov (predvsem Židov). Nemci so si prilastili tujo lastnino s katero so potem financirali svoje aparate, med katerimi je bil tudi Lebensborn. Prav tako so zavode Lebensborna naseljevali v stavbe, ki so jih zasegli na primer Židom. Te stavbe so bile predvsem prostorsko velike. »Dokončna rešitev židovskega vprašanja« je omogočila razvoj Lebensborna – »nižja bitja« so bila uporabljena za uspešno rast »višjih bitij«.

»VZREJANJE«

Tisto kar očitajo voditeljem Lebensborna je, da so primorali »nemška dekleta, da so se v človeških žrebčarnah parila z izbranimi moškimi«, ker da je bil edini namen tega parjenja podariti otroke führerju. Ustanovili so tudi svoj lasten »matični urad«, Steinhöring II, kjer so zapisali vse otroke rojene v Lebensbornu. Ljudje so bili nezaupljivi so zaprtih prostorov Lebensborna, kjer so nezakonske otroke enačili z otroci rojenimi v zakonski skupnosti. Zakaj so imeli nezakonski otroci rojeni v zavodu več pravic od nezakonskih otrok, ki niso bila rojena pod okriljem Lebensborna? Počasi so začele krožiti govorice o strogo tajni organizaciji SS, ki jo je ustanovil Himmler z namenom, da bi »delala« otroke plavih las in modrih oči, za kar izbirajo moške in ženske med najboljšimi nordijskimi primerki Nemčije. Ljudje niso dosti vedeli o metodah in ciljih zavoda Lebensborna. Celo nekateri častniki SS niso točno vedeli kaj se dogaja v samem zavodu. Lebensborn se je držal v tajnosti.

Zavode Lebensborna so ustanovili zato, da bi služili nacistični državi in idejam nacionalizma. Nezakonski otrok esesovca in izbrane matere naj bi imel za očeta državo SS in za mater organizacijo Lebensborn. O tej idealni sliki je sanjal Himmler. V tem smislu je problem človeške vzreje pod okriljem SS dobil vse drugačno razsežnost. Spodbujalo se je spolno razmnoževanje z edinim namenom razplojevanja v imenu rase. Zanje spolni akt ni bil dejanje ljubezni med dvema osebama (to je bilo samo za rasno šibke kristjane in žide, na katere so preveč vplivala čustva). Spolno dejanje je služilo zgolj kot dejanje, s katerim so hoteli »proizvesti« zadostno količino rasno ustreznih osebkov, da bi se razširila Germanska rasa.

Ko je Himmler po 5 letih obstoja programa pregledal statistične podatke je videl, da se je v petih letih v zavodu rodilo premajhno število otrok glede na njegova predvidevanja in načrtovanja. Tako da je organizacija Lebensborn začela prevzemati otroke, katerih starši so bili ubiti med vojno v ostalih državah (npr. Norveška, Danska, Poljska, tudi Slovenija) in so rasno ustrezali kriterijem arijskega otroka (blond lasje, modre oči, …). Za te otroke so potem malo spustili kriterije. Nekatere izmed teh otrok so nasilno vzeli (jih ugrabili) še živečim staršem, ter jih odpeljali daleč od doma v zavode Lebensborna. Vsi tej otroci so bili v bistvu še dojenčki, stari par mesecev ali pa eno do dve leti, tako da so lahko pozabili na svoje prave biološke starše. Te otroke so potem, ko so nekaj časa preživeli v zavodu, dali v posvojitev. Predvsem nemškim družinam, ki niso mogle imeti otrok, ali pa so se čutile sposobne, da bi lahko vzgajale še enega otroka, seveda v duhu nacizma. Najbolj zaželjeno je bilo seveda, da so jih posvojile družine eses vojakov. Pravega števila teh otrok ne bomo nikoli izvedeli.

ŽIVLJENJE V ZAVODU LEBENSBORN

Himmler je hotel do leta 1980 doseči 120 milijonov nordijskih Germanov, tako da je posvečal izredno skrb dojenčkom in materam, ki so jih spravile na svet. Celo sam je bil boter na tisoče otrokom. Namesto tradicionalnega krsta je Himmler uvedel ceremonijo »podelitve imena«, ki je bil nekakšen »mali praznik« SS-a, kjer so matere oblekle najlepše obleke sebi in svojim otrokom. Himmler se je zanimal za vse podrobnosti življenja v zavodih Lebensborna (od tega, če je bila ženska »rasno primerna« za razplod pa vse do banalnih stvari, kot je prehrana – če jedo ženske dovolj presnega zelja in korenja ali pa recimo ovsene juhe). Posebne pozornosti so bili deležni otroci rojeni 7. oktobra. Takrat se je namreč rodila mati Heinricha Himmlerja.

Posebno nalogo v zavodu so imele tudi dojilje, ki so bile zelo cenjene. Prav tako so morale biti rasno kvalificirane in pa redno so jim tudi pregledovali mleko.

Arijski otroci. Foto: Bundesarchiv

Da ne bi prihajalo do napetosti med ženskami, ki so bile poročene in med tistimi, ki niso bile, so vse naslavljali zgolj z osebnim imenom. To je predvsem motilo poročene ženske, predvsem žene pripadnikov SS, ki so hotele biti naslovljene z »madame«. S tem so hoteli obvarovati tudi same varovanke zavoda. Razen z imeni se je zavod resno ukvarjal tudi z drugimi stvarmi, kot so prezgodnji porodi, carski rez, splavi, … Niso se pa ukvarjali na primer s tem, če se je oče potem poročil z žensko, ki jo je »zaplodil«. Pogost stavek v uporabi s strani Lebensborna je bil: »Mi nismo posredovalnica za sklepanje zakonske zveze«.

Je pa zavod različno obravnaval gmotna vprašanja svojih varovank. Nekatera dekleta so dobesedno spodili iz porodnišnice nekaj tednov po porodu, medtem ko so druge ostale tam mesece in celo leta. Najverjetneje je šlo za pomanjkanje prostora, saj so v »zlati« dobi Lebensborna imeli celo do 500 porodov na leto.

Ženske, ki so bivale v zavodih so imele na voljo izobilje hrane, ki je takrat bila po celi Evropi v pomanjkanju. Nikoli jim ni primanjkovalo kave ali čaja, postrežen jim je bil english breakfast, pogrešale niso niti svežega sadja ali ribjega olja ter čokolade. In tako je bilo vse do konca vojne.

POVOJNO SOJENJE ČLANOM LEBENSBORNA

Povojno sojenje nacističnim zločincem, bolj znano kot Nürnberški procesi se je začelo novembra 1945 in trajalo do 1.10.1946. Sojenja nižjim častnikom, kot so recimo bili člani rasnega urada SS ali Lebensborna so se začela pozneje, julija 1947 in so trajala do 1949.

Obtožencev je bilo 14, med njimi tudi Max Sollman, doktor Ebner in Inge Viermetz (edina ženska med obtoženci, ki pa ni bila spoznana za članico SS-a). Obtoženi so bili za naslednje zločine:

• Ugrabljanja otrok drugih nacionalnosti in izbiranje tistih, ki naj bi bili »rasno primerni« za germanizacijo
• Prisiljevanje vzhodnih delavcev v splave, da so zadržali delovno silo in da oslabijo vzhodnoevropske narode
• Zapiranje vzhodnoevropskih delavcev, ki so imeli spolne odnose z nemškimi vojaki (prav tako zapiranje teh vojakov
• Oviranje rojstev ostalih narodov
• Evakuacijo ljudi iz njihovih domačih krajev in naseljevanje etničnih Nemcev
• Prisiljevanje ostalih narodov, da postanejo državljani Nemčije in da se pridružijo nemški vojski
• Pridrževanje tuje lastnine v korist nemške ideologije
• Sodelovanje pri preganjanju in iztrebljanju Židov

Obtoženi so bili tudi umorov, nasilja, brutalnosti, mučenja, izseljevanja, zasužnjevanja, zaseganja posesti, preganjanja in drugih nehumanih dejanj, ki so jih vse označili za vojne zločine.

HEINRICH HIMMLER

Heinrich Himmler. Foto: Bundesarchiv

Kot idejnega vodjo je treba izpostaviti Heinricha Himmlerja, vodjo SS-a in protektorja Lebensborna. Rojen je bil leta 1900 blizu Münchna na Bavarskem očetu Gebhardu Himmlerju in materi Anni Heyder. Imel je še mlajšega in starejšega brata. Njegov oče se je gibal v visokem srednjem sloju v družbi, tako da je imel veliko pomembnih poznanstev, s katerimi se je tudi rad pohvalil. Družina je bila dobro stoječa. Sam Heinrich je bil v šoli velikokrat maltretiran s strani sovrstnikov predvsem zaradi tega, ker jih je velikokrat tožil svojemu očetu, ki je bil učitelj na šoli. Glede na to, da je bil oče učitelj je bilo tudi strog doma. Velikokrat je otrokom pregledoval naloge in jim prebiral nemško zgodovino. Zgodbe o pogumnih vitezih in bojevnikih nemškega rodu so zelo vplivale na takrat mladega Heinricha. Za časa prve svetovne vojne se je hotel pridružiti nemški armadi, a je bil premlad. Vendar ga je oče preko svojih vez spravil v šolo za kadete, kjer je pozneje razočaran dočakal konec vojne. Po vojni je študiral agronomijo na Visoki tehnični šoli v Münchnu. Že leta 1923 je vstopil v nacistično stranko.

Himmler se je SS-u pridružil 1925, leta 1927 pa je že postal namestnik SS reichfürerja, kasneje pa celo sam reichsführer. Oblikoval je elitne odrede SS oblečene v črne uniforme, ki so bili izbrani po strogih rasnih kriterijih. Utrdil si je oblast v SS-u ravno istočasno kot si je nacionalsocialistična stranka utrdila oblast v Nemčiji leta 1933. Stal je ob boku Hitlerju in Goeringu.

Po »noči dolgih nožev« je dobil nalogo organizacije in upravljanja režima koncentracijskih taborišč in po letu 1941 še iztrebljevalnih taborišč. Prvo taborišče je ustanovil 1933 blizu Dachaua. Zadolženi so bili za zapiranje Židov, Romov, homoseksualcev, komunistov, … . Bil je tudi idejni vodja holokavsta. Z uporabo misticizma in fanatičnega prepričanja v nacistično ideologijo je upravičil množične pomore rasno nekvalificiranih ljudi. 4.10.1943 je imel svoj slavni triurni govor o iztrebljanju Židov v Poznanu.

Imel je vizijo: ustvariti Veliko Nemčijo (Tretji Rajh), ki naj bi postala politično, gospodarsko in kulturno središče sveta in skrbela za nadaljni razcvet Germanske rase. V prepričanju, da lahko ljudi vzredimo podobno kot živali in vzgojimo popolno človeško raso, ki bo imela največje umske, telesne in duševne sposobnosti je ustanovil program Lebensborn, ki ga je dal pod okrilje SS-a. Da bi ustvaril življenjski prostor germanski rasi je bilo treba pokončati rasno manjvredne – Žide, Slovane, Cigane. Njegova moč je temeljila na gestapovcih in esesovcih. Naključje je hotelo, da se je takšen slaboten, neodločen, boje mož zavihtel na oblast. Vendar je kljub temu storil enega izmed največjih zločinov človeštva – zakrivil je genocid.

Do spomladi 1945 je Himmler izgubil upanje v to, da lahko Nemčija še dobi vojno. Edino upanje v tem, da se nacistični režim obdrži je videl v pogajanjih z ZDA in Veliko Britanijo. Ko je za to izvedel Hitler, mu je le dan pred svojo smrtjo odvzel vse čine in naslove. Himmler je še po Hitlerjevi smrti na vsak način skušal kontaktirati zaveznike, predati Nemčijo in doseči, da ga ne bi razglasili za vojnega zločinca. A je bil Himmler vseeno razglašen za enega izmed glavnih zločincev druge svetovne vojne. Ko so ga naposled ujeli ameriški vojaki in ga hoteli zdravniško pregledati, da potrdijo njegovo identiteto ter mu soditi pred vojnim sodiščem za vojne zločine, je storil samomor s tem, ko je pregriznil kapsulo cianida, ki jo je imel skrito med zobmi.

VIRI IN LITERATURA:

• Clay Catrine in Leapman Michael, Master race: the Lebensborn experiment in Nazi Germany, London: Hodder & Stoughton, 1995
• Hillel Marc, Henry Clarissa, V imenu rase, Ljubljana: Založba Borec, 1976
• Manvell Roger in Fraenkel Heinrich, Himmler: malomeščan in množični morilec, Maribor: Obzorja, 1969
• Pringl Heder, Himlerov veliki plan, Beograd: Editor, 2006
• Pringle Heather-Anne, The master plan: Himmler’s scholars and the holocaust, New York: Hyperion, 2006