Florence Nightingale ob bolniški postelji.
Leta 1860 je Florence Nightingale napisala knjigo Zapiski o zdravstveni oskrbi: kaj to je in kaj ni. V njej je bolničarka, proslavljena zaradi izjemnega občutka za opazovanje in higieno v Krimski vojni, zapisala: »Vsaka medicinska sestra si mora pogosto in skrbno umivati roke. Če umiva tudi svoj obraz, je še toliko bolje. Umivanje z milom in mehko vodo je torej zaželeno tudi iz drugih razlogov, kot le čistoče.«
Vedenje, da umivanje z milom in vodo pripomore k osebni higieni in omejevanju bolezni obstaja že stoletja. Nenazadnje je osebna higiena vtkana v marsikatero religiozno in kulturno prakso, kar je izrednega pomena, saj vedenjski teoretiki ugotavljajo, da se principi človekove discipline glede umivanja rok najbolj priučijo in ponotranjijo do desetega leta starosti. A Florence je bila med prvimi glasnimi aktivisti za zagotavljanje higiene nasploh, s čimer je temeljno prispevala k razvoju zdravstvene stroke in splošne higiene v svetu. Skoraj istočasno so prve znanstvene raziskave o pomembnosti higene rok potekale sredi 19. stoletja na Dunaju in v Bostonu. Ignaz Semmelweis in Oliver Wendell Holmes sta namreč ugotovila, da se bolnišnične bolezni širijo preko rok.
Ignaz Sammelweis
Semmelweis, ki je bil na čelu dveh porodnišničnih oddelkov Splošne bolnišnice Univerze na Dunaju je opazil, da je bila smrtnost med porodnicami zaradi sepse visoka na obeh oddelkih (16% in 7%). Opazil je tudi, da so zdravniki in študenti pogosto prešli v porodniško sobo iz sob za obdukcije. Četudi so si umili roke z milom, so imeli še vedno neprijeten vonj. Postavil je hipotezo, da se »deli trupel« prenašajo preko rok zdravnikov in študentov iz obdukcijskih sob v porodniške sobe ter tako povzročajo sepse. Posledično je Semmelweis priporočal, da se roke umiva s klorovim praškom oz. kalcijevim hipokloritom, ki ga danes najbolj poznamo kot razkužilo za bazene. Po uvedbi tega določila, se je smrtnost porodnic znižala na vsega 3% v kliniki z najvišjim odstotkom smrtnosti pred tem.
Na tak način je Semmelweis podal prve dokaze, da razkuževanje rok zmanjša bolnišnične okužbe, tudi bolj kot le umivanje z vodo in milom. Hkrati pa je dokazal, da že umivanje rok preprečuje marsikatero okužbo. Žal pa je Semmelweis le s težavo prepričeval kolege in direktorje bolnišnic, da bi moral biti tak proces higiene nujen v vseh bolnišnicah in na vseh oddelkih, zato je do sprememb in sprejemenja koncepta higiene rok prihajalo počasi. Kljub temu danes Semmelweis velja za očeta higiene rok, pa tudi za odličen primer preprečevanja epidemioloških okužb.
Po drugi svetovni vojni se je promocija higiene rok drastično povečala. Izbraževalne ustanove, zlasti na najnižjem nivoju so redno objavljale številne brošure o pomenu umivanja rok. Danes je dokazano, da ustrezna higiena rok, z navadnimi, pa tudi protibakterijskimi mili, drastično vpliva na zmanjšanje vsakovrstnih okužb.
Zato je pomembno, zlasti v času pandemije, katero preživljamo, da si večkrat dnevno umijemo roke s toplo vodo in milom. Pri tem smo natančni in ne pozabimo niti na prostore med prsti, niti na zapestja. Vmes pa si lahko zapojemo tudi kakšno pesmico, da nam čas umivanja čim prej mine. Primerno se je namreč umivati v dolžini od 20 sekund do 1 minute. Za plastično predstavo, kako si umivamo roke, pa nekaj primerov spodaj:
