Lipicanci in kobilarna

Nadvojvoda Karel II., deželni knez Notranje Avstrije, je na današnji dan leta 1580 od tržaških škofov odkupil posestvo Lipico s kobilarno. To je bilo takrat zemljišče z zapuščenim vaškim dvorcem, saj so dve desetletji prej po njem pustošili Turki, za njimi pa še kuga in lakota.

Kobilarna Lipica. Foto: Wikimedia

Zgodovina Kobilarne Lipica je tesno povezana s Habsburžani, ki so kar 650 let vladali obsežnemu delu baročne Evrope.

Konji –  še posebej je bil idealen španski konj –  so v tistem času predstavljali ključno strateško dobrino, zato so bili za Habsburžane izjemnega pomena.

Po končanih obnovitvenih delih prvi upravnik kobilarne Franc Jurko, leta 1585, sporoči nadvojvodi, da je obstoj kobilarne zagotovljen. Leta 1594 uprava kobilarne za 600 forintov odkupi bližnje posestvo Jurija Božiča, ki leži desno od vhoda iz sežanske smeri, kjer je danes igrišče za golf.

Že naslednje leto so tja pripeljali več žrebcev iz Španije, med njimi dragocenega andaluzijca, ki je zapustil pečat vsej pasmi lipicancev. Sicer pa so bili podlaga pasme lipicancev starodavni kraški konji, večinoma bele barve.

Od teh kónj so lipicanci podedovali svoje osnovne značilnosti: vztrajnost, moč in visok korak.

Fotografija nastopa na Dunajski šoli. Foto: uslipizzan.org7. septembra 1658 izda nadvojvoda hlevskemu mojstru navodila v 23 točkah, ki obsegajo delovni red in načrt.

Kobilarna Lipica je dosegla vrhunec razvoja v 18. stoletju.

V času cesarja Jožefa (1705 – 1711) v Lipici gradijo nove objekte: hlev za plemenske žrebce (Velbanco), cerkev s kaplanijo, urejajo se travniki, poti in gozdovi. Obdobje cesarja Karla VI (1711-1740) je zelo važno za izgradnjo Lipice. Tedanji upravnik, Maks pl. Oblak, kasnejši baron Wolkensperg, prevzame v zakup tudi nekdanje posestvo Auerspergov v Postojni.

V letu 1729 pričnejo na Dunaju z izgradnjo jahalne šole za potrebe dvornih ceremonialov, ki postane kmalu zatem svetovno znana. Leta 1735 so na Dunaju odprli novo jahalnico in tam prvič predstavili lipicance v klasični umetnosti jahanja. Odtlej je kobilarna Lipica oskrbovala s konji vse plemstvo in vojsko.

V času vladavine cesarice Marije Terezije (1740-1780) se izoblikuje lipicanec kot ga poznamo danes. Konjereja je predvsem v ospredju zanimanja njenega moža, princa Franca Štefana Lotarinškega.

Od dvaindvajsetih plemenskih žrebcev iz 18. stoletja ima današnje potomstvo le štiri žrebčevske linije: Pluto (Danska, 1765), Skica vojaka na lipicancu. Foto: tempelfarms.comConversano (Italija, 1767), Favory (Avstrija, 1779) in Neapolitano (Italija, 1790). V letih med 1797 in 1815 prizadene lipiško kobilarno vrsta nesreč in razdejanj. 22. marca 1797 je čreda preko tristotih konj prvič na begu pred Napoleonovo armado, ki prodira preko Benečije proti Kranjski in Štajerski. Seli se v Székesfehérvar na Madžarskem. Po dogovoru v Campoformiju, 17. oktobra 1797, se čreda vrne v Lipico.

Po schonbrunskem mirovnem sporazumu iz leta 1809 mesto Trst in Kranjska pripadeta Franciji, kar cesarja prisili k odločitvi o ponovnem umiku črede 289 konj iz Lipice v Peczko blizu Mesöhegyesa na Madžarskem. Konji tja prispejo 27. junija 1809 in ostanejo tam do leta 1815V času francoske okupacije je čreda zaradi pogostih epidemij zdesetkana.

Originalne rodovniške knjige z vso preostalo dokumentacijo se v času Napoleonovih vojn izgubijo.

Zaradi oddaljenosti od prestolnice in s tem pogojenimi stroški je v upravi lipiške kobilarne oblikovan predlog o selitvi kobilarne bliže Dunaju. Leta 1848 cesar Franc Jožef I odloči, da kobilarna ostane v Lipici. Obnovo kobilarne pa vodi izjemno učinkoviti general grof Karel Grünne, ki v Lipici ostane vse do leta 1875.

Notranjost kobilarne Lipica. Foto: lipica.org18. maja 1915, ob vstopu Italije v vojno, prispe v Lipico cesarjev ukaz o takojšnjem umiku. Sledi četrti beg matične črede in zadnji vlak odpelje 29. maja 1915. Žrebci in kobile se selijo v Laxenburg blizu Dunaja, medtem ko se 137 žrebet preseli v Kladrub. Ob koncu 1. svetovne vojne novoustanovljena češka republika obdrži vse konje iz Lipice, medtem ko se meddržavna komisija pogaja o delitvi v Laxenburgu nameščene črede o njeni vrnitvi v Lipico, ki je takrat že italijansko ozemlje. Po dolgotrajnih pogajanjih se v Lipico vrne 109 konj (2 žrebca, 42 kobil in 65 žrebet), predstavnikov vseh šestih klasičnih linij in trinajst od takratnih petnajstih znanih klasičnih rodov.

Italiji je skupaj s plemenskim materialom predan tudi drugi izvod rodovniških knjig, ki so bile od leta 1816 v Hofburgu pri Dunaju.

Po kapitulaciji Italije nemška armada okupira tržaško regijo in jadranska obala se priključi III. rajhu. Kras je prizorišče partizanskega napada na Trst in 12. oktobra 1943 nemška armada umakne vseh 179 konjev z rodovniškimi knjigami vred v Hostinec (Hostau) v Sudetih na Češkem. Po Jaltski konferenci (februar 1945) je češka republika dodeljena sovjetskemu vplivu.

Vodja obveščevalne službe ameriške konjenice, polkovnik Reed, predlaga generalu Pattonu hitro vojno operacijo osvoboditve konj.

General Patton prevzame iniciativo in 28. aprila 1945 Američani izvedejo drzno akcijo, v kateri vse konje prepeljejo v območje pod poveljstvom Andreas Hausberger iz španske jahalne šole na Dunaju. Foto: uslipizzan.orgzdruženih sil. Ob umiku zavezniških enot, leta 1947, postane Lipica del ozemlja Federativne ljudske republike Jugoslavije. Dodeli se ji le 11 konj iz črede, ki so jih med vojno v Lipici zaplenili Nemci. Rodovniške knjige in 80 konj (5 žrebcev, 42 kobil in 33 žrebet), ki so jih med vojno v Lipici zaplenili Nemci, pa se 18. novembra 1947 dodeli Italiji. Italijani konje najprej odpeljejo v Pinerolo v Piemontu, na začetku leta 1948 pa preselijo v vojaško kobilarno Montelibretti blizu Rima. Tu se rodovniške knjige uporabljajo vse do leta 1952, danes pa se hranijo kot pomemben del dediščine v italijanski državni kobilarni lipicancev v Monterotondi blizu Rima.

Leta 1950 preide Kobilarna Lipica iz zvezne v republiško upravo. Ob tem se kobilarni odvzamejo posestva v okolici Prestranka, Lipica izgubi tudi večje število najboljših plemenskih konj. Kljub težavam sledi v letu 1956 prvi nastop v mednarodni areni. Alfonz Pečovnik s kobilo Thais IX uspešno nastopi na mednarodnem turnirju na Dunaju in leto kasneje v Aachnu. Leta 1959 Lipico prevzame podjetje Jadran Sežana, ki naslednje desetletje krije celotno izgubo kobilarne. V letu 1974 je organiziran prvi mednarodni turnir v dresurnem jahanju. Sredi 80-ih let se kobilarna znajde v težki finančni situaciji in vodstvo kobilarne sprejme v dragoceni in občutljivi kulturni prostor povsem nove dejavnosti. Vojna leta 1991 močno zredči število obiskovalcev. Število konj se drastično zmanjšuje. Izgube v Lipici se večajo.

V več kot štirih stoletjih kobilarne v Lipici je lipicanec postal in še vedno ostaja paradni in slavnostni konj, tamkajšnja šola klasičnega jahanja, dresure in vožnje s kočijo pa je znana in cenjena po vsem svetu.

 

 

Vir:

Radio Prvi, lipica.org, Wikimedia, Youtube

Up Next

Related Posts