Čas po drugi svetovni vojni je bil čas velikih turbulenc, sporov in poskusov reševanja mejnih vprašanj. Nam najbližje je bilo tržaško vprašanje, srž katerega je predstavljala jugoslovansko-italijanska meja, ki so jo po drugi svetovni vojni morali določiti na novo. Med mednarodnim dogovarjanjem o poteku zahodne slovenske meje je na tem področju izbruhnilo veliko protestov, s katerimi so ljudje želeli izkazati pripadnost eni ali drugi vpleteni strani.

Zgodovinski oris dogajanja po drugi svetovni vojni

V maju 1945 so po Evropi potekali še zadnji boji proti predstavnikom sil osi, okupirana ozemlja so povsod po Evropi osvobajali zavezniki. Že proti koncu vojne protihitlerjevska koalicija ni več delovala tako enotno, predvsem zaradi velikih ideoloških nasprotij med  ZDA in Sovjetsko zvezo. Kaj kmalu se niso mogli zediniti v večini obravnavanih vprašanj, med katere je spadalo tudi vprašanje Trsta, ki so ga vsi želeli osvojiti. Britanski premier Winston Churchill je namreč izjavil, da ima tisti, ki neko ozemlje zasede, v osnovi že 9/10 pravic do njega.[1]  Prav iz tega razloga se je za to tržaško mesto razvil pravi »Tek do Trsta« med britansko-ameriškimi in jugoslovanskimi vojaki. V tem »tekaškem tekmovanju« so ciljno črto v Trstu prve prečkale enote slovenskega 9. korpusa in jugoslovanske 4. armade, takoj naslednji dan pa so ji sledile še enote 8. britanske armade, ki so v Trstu prav tako ostale.[2] Med njimi se je kmalu razvil diplomatski spor o izvrševanju oblasti na danem področju. Tito je v tem konfliktu sprva imel podporo sovjetskega voditelja Stalina, vendar jo slednji kasneje umaknil, kar je posledično pomenilo tudi umik Jugoslovanske armade iz Trsta. Po napornih dogovorih so 9. junija 1945 podpisali Beograjski sporazum, ki je predvidel umik jugoslovanske vojske vzhodno od Morganove linije. Gre za demarkacijsko črto, ki je med seboj ločevala novoustanovljeni Coni A in B Julijske krajine. Potekala je od Debelega rtiča preko Krasa, Vipavske doline, pa vse do ozemlja, vzhodno od Kobarida in Bovca.[3] Pogodba je predvidevala, da bo Cono A Julijske krajine nadzorovala Zavezniška vojaška uprava (ZVU), cono B pa VUJA, kar predstavlja kratico za Vojaško upravo Jugoslovanske armade. Demarkacijska črta je bila provizorična, kasneje so jo nadomestili s pravo mejo. Njen potek naj bi določili s pomočjo posebne komisije v sestavi ameriškega, britanskega, sovjetskega in francoskega predstavnika. Ta je v marcu 1946 tudi prišla na področje z namenom, da bi preverila dejansko narodnostno pripadnost na danih ozemljih,  s tem pa so izdelali podlago za odločanje na mirovni konferenci, ki je potekala leta 1947. Ves ta čas so na tem ozemlju potekale številne demonstracije, ki jih je organiziral tako slovenski, kot tudi italijanski živelj, svoj višek pa so dosegle s prihodom zavezniške razmejitvene komisije.

Manifestacije

Manifestacije so v Coni A Julijske krajine predstavljale vsakdan celotnega prebivalstva. Prve manifestacije so se pričele že neposredno po koncu vojne in prihodu Jugoslovanske armade v Trst. Eno stran je predstavljalo slovensko prebivalstvo, ki je bilo veselo, da je bilo konec »italijanske okupacije«, Italijani pa so to osvoboditev videli ravno obratno-kot začetek okupacije. Julijsko krajino je zajel val nasilja, v katerem je prihajalo do obračunov, ki so terjali tisoče žrtev, po večini italijanskega izvora.[4] Že tako razgrete strasti so se močno približale vrelišču, sploh ob različnih obletnicah na eni in drugi strani. Ena takih akcij je npr. zbiranje podpisov za priključitev k Jugoslaviji konec avgusta 1945. Z njimi naj bi podprli jugoslovansko delegacijo na prihajajoči konferenci v Londonu. Samo  v coni A so skupaj zbrali 131.933 podpisov, od tega 79.960 podpisov Slovencev in 51.973 podpisov Italijanov. Drugi podatki omenjajo številko 127.000, pri čemer naj bi svoj podpis oddalo 74.978 Slovencev, 51.848 Italijanov in 174 drugih.[5] Slovenci so organizirali tudi množične shode, na katerih so vpili parole kot npr. »Trst je naš«, »Tujega nočemo, svojega ne damo«, »Gorica je naša« itd.[6]

Prva večja proitalijanska akcija je potekala v novembru 1945 ob obletnici prihoda italijanske vojske v Trst leta 1918. Na njih so se pojavili tudi letaki, na katerih so Tita primerjali z Mussolinijem in jugoslovanski režim s fašizmom.[7] Ko se je morala Jugoslovanska ljudska armada 12. junija 1945 iz Trsta umakniti, so se na drugi strani slišali italijanski vzkliki »Viva Duce«, »Viva Mussolini«, nekateri pa so glasno izražali zahteve po Zadru, Reki in Istri. Na te demonstracije naj bi prišli tudi ljudje z desnega brega Soče, kot tudi nekateri pristni fašisti.[8] Snop žita, fašistični simbol, tudi sicer ni prišel tako hitro iz javne rabe. Ob dnevu miru v avgustu 1945 naj bi se v centru Trsta na hišah pojavili majhni lističi s fašističnim snopom.[9]

Kulminacija vseh demonstracij je izbruhnila marca 1946, ko je na to področje prišla razmejitvena komisija, ki je s svojim obiskom ugotovila dejansko etnično stanje na tem področju. Na italijanski in slovenski (jugoslovanski) strani so izbruhnile velike demonstracije, vsaka stran pa jih je izvajala z namenom, da komisiji pokaže, zakaj bi to področje moralo biti »naše« in ne »njihovo«. Spopadi med civilno policijo in predvsem slovenskimi demonstranti so bili zelo pogosti, svojo najhujšo točko pa so dosegli marca 1946 v Škednju. Jugoslovansko civilno prebivalstvo namreč ni želelo sneti jugoslovanske zastave z zvonika, na kar so čerini[10] odgovorili s streljanjem, pri čemer sta dva človeka podlega strelskim ranam.[11] Po kasnejših izjavah je vsaka stran pripravila svojo plat zgodbe, ki jo je smatrala za edino pravilno. Iz poročila italijanskemu zunanjemu ministrstvu lahko razberemo, da so slavokomunisti poskušali ustvariti nerede, godrnjajoča in grozeča množica pa naj bi preprečila umik zastave s cerkvenega zvonika. Iz množice naj bi nato prišel rafal, na katerega so policisti odgovorili s streli v zrak. Ko tudi po okrepitvi niso uspeli umiriti situacije, so bili primorani streljati v množico, saj naj bi bila ogrožena njihova varnost.[12] Primorski dnevnik govori o povsem drugi zgodbi. Govori o zločinu brez primere, ki so ga povzročili »povampirjeni fašistični organi«. V članku je bilo med drugim zapisano, da gre za enega najhujših zločinov v poslednjem obdobju, delovanje civilne policije naj bi se stopnjevalo vse do uboja v Škednju. Že takoj po prihodu zavezniške uprave naj bi se delovanje  policije izoblikovalo v val terorja in provokacij.[13] Da bi vzdrževali red, so morali uslužbenci civilne policije demonstrante tudi pošiljati za zapahe. Samo 27. marca 1946 je bilo aretiranih več kot sto demonstrantov, skupno do konca  meseca 548, od tega samo v Trstu 407.[14] Stanje v zaporu je bilo slabo predvsem za projugoslovanske protestnike. Medtem ko naj bi italijanske demonstrante, ki so bili oboroženi z noži, policija zgolj preiskala, jim vzela nože in izpustila, naj bi projugoslovanske protestnike pretepli do nezavesti, ter jih šele zatem odpeljali v zapor. Četudi so jih močno poškodovali, niso prejeli zdravniške pomoči. Policisti so se pri pretepanju smejali in večkrat izjavili: »Crknite umazani ščavi, lahko bi ostali doma, kdo pa vas je klical?«[15]

Ne samo policisti, tudi manifestacije so bili velikokrat nasilne. Ljudje so se jih udeleževali s pendreki, bokserji, neka gospa pa se je demonstracij udeležila celo s kladivom za meso.[16] Potek demonstracij v Gorici je opisan tudi v spodnji izjavi:

V Gorico smo hodili manifestirat. Prvič takoj po vojski, kadar so bli Amerikani. S kamioni dol so nas vozili in dole smo manifestirali. Pole so te oblili s kšnim oljem, s černilom, dol po Rašteli, o ma kej je bilo tam dol. Pole so pršli so nas špricali z vodu, s tistim solzilcem, k smo pole šli na en kamion, amerikanski, v eno dvorišče, še zdej se spomim. Ja ogromnih, to smo bli vsa mladina guorki, da vam ne morem povedat. Vse sorti smo zjali, vse sorti, uni so nam krčali gor Carne venduta[17] Italijani, ne. In so nam ponujali kruh, da nej jejmo kruh, nej jejmo kruh (…).[18]

Nasilju navkljub so ljudje še naprej manifestirali. Julij Beltram je manifestacije v Gorici opisal takole:

Nekaj dni pred prihodom mednarodne komisije, ko so iz dneva v dan napovedovali njen prihod v Gorico, so ljudje iz bližnje in daljne okolice polnili mestne ulice, okra­šene z zastavami z rdečo zvezdo, in skupaj z Goričani dajali duška svojemu navdušenju, ki je šlo na živce ZVU. […] Dva dni pred prihodom komisije v Gorico, 26. marca, se je na Travniku zbrala desettisočglava množica manifestantov z zastavami, transparenti, napisi z zahtevo o priključitvi k Jugoslaviji. Tudi naslednji dan in ob prihodu komisije je Gorica doživela edinstveno manifestacijo volje in hotenja po priključitvi in združitvi.[19]

V zgornjem citatu lahko vidimo prikaz junaškega slovenskega naroda, ki se je  boril za svojo zemljo in svobodo. Hoteli so, da komisija vidi to množico , ki jo je pričakala ob cestah in ji je hotela jasno sporočiti, da si želijo pravične razmejitve, ki bo priznanje za njihov antifašistični boj, ter hkrati tudi obsodba zaradi zatiranja slovenskega naroda.[20] Na tem mestu ne smemo pozabiti tudi na italijansko stran, ki ni počivala oz. je prav tako želela poudariti italijanskost tega področja. Kaja Širok v svoji knjigi tako govori o dveh nasprotujočih si interpretacijah istih dogodkov. Italijanska interpretacija je prikazovala kultiviran in urejen italijanski živelj, ki potrpežljivo trpi, ter se nato vdoru barbarov (prevedeno iz italijanščine: la calata degli barbari) zoperstavi.[21] Iz njihovega zornega kota so bile slovenske manifestacije permanente in manipulirane, udeleževali so se jih kmetje iz hribovitih predelov, pri čemer naj bi se nasilno obnašali, svoje prostaštvo pa kazali tudi s tem, ko so svoje potrebe opravljali na očeh javnosti. Ker so opravili dolgo pot s hribovitih predelov, so tudi poudarili, da so po Gorici hodili bosonogi, vmes pa naj bi iskali prostor, kamor bi se usedli in pojedli hrano.[22] Slednjo naj bi v velikih torbah nosile bohotne kmetice.[23]

V času velikih demonstracij je imelo časopisje močno vlogo, članki so nosili tematiko narodnega boja. V naslednjem odstavku na kratko opisujem nekaj novic iz tržaškega časopisa Primorski dnevnik. Sploh leta 1946 so se na prvih straneh znašli članki z naslovi Naša rešitev je Jugoslavija[24], Povejte tovarišu Kardelju: Mi ne odstopimo za nobeno ceno. Hočemo priključitev k Jugoslaviji.[25] Ob prihodu zavezniške komisije 8. marca 1946, je taisti časopis izdal prav posebno serijo člankov z naslovom »Pozdravljeni na naših tleh«, s katero so želeli nagovoriti zavezniško komisijo, ter jim pojasniti, zakaj bi moralo biti to ozemlje priključeno Jugoslaviji. Zanimivost članka je vidna predvsem v tem, da je bila ta pojasnitev prevedena v ruski, angleški in francoski jezik, s tem pa so hoteli nagovoriti celotno razmejitveno komisijo.[26] Ob prebiranju časopisa, v katerem je izšel prej omenjeni članek,  se mi je zdelo zanimivo tudi to, da so bili s to tematiko obarvani tudi članki, ki v svoji osnovi nimajo veliko skupnega z manifestacijami ali obiskom razmejitvene komisije. Vzemimo za primer časopisno izdajo 8.3.1946. Na ta dan svoj praznik praznujejo ženske, hkrati pa je bil to tudi čas obiska razmejitvene komisije. Osnovni smoter članka leži v čestitkah ženski populaciji za njihov praznik, vendar v njem vidimo tudi povezovanje z bojem proti fašizmu. Članek kaj kmalu iz čestitk preide na boj proti fašizmu ter dejstvu, da nekatere ženske tega praznika ne morejo svobodno praznovati, saj se morajo boriti proti fašističnim režimom in njegovim ostankom, njihov boj pa zaznamujejo beda, porušeni domovi in pomanjkanje.[27] V sosednjem članku je zapisano poročilo konference protifašističnih žena Cone A. Ženske so vsem spletkarjem sporočale sledeče: »Nočemo nazaj v leto 1918, ampak hočemo iti naprej po oni poti, ki jo je oškropilo in zaznamovalo s svojo krvjo 46.000 naših najboljših sinov, po poti, ki vodi k združitvi Julijske krajine s FLRJ.[28] V svoji izdaji z dne 12.3.1946 časopis poudarja, da mora biti Trst priključen Jugoslaviji, saj bo v nasprotnem primeru postal mrtvo mesto. V istem članku se sklicujejo celo na Mazzinija, ki naj bi v svojih govorih postavljal mejo na reko Sočo. Nadalje govorijo tudi o tem, da je bil Trst zgrajen zaradi tržaškega zaledja in ne zaradi Italije. Kot dokaz navajajo tudi dejstvo, da Italija pred letom 1920 praktično ni imela povezav s Trstom.[29]
V svojem članku sem želel prikazati diskrepantnost v različnem gledanju na iste dogodke, ki ga je ustvarila propaganda ene in druge strani, tako pri poročanju prebivalstva, kot tudi takratnem časopisju. Na koncu moramo tako eno kot drugo stran kritično ovrednotiti in ju interpretirati v duhu takratnega burnega časa kot tudi okolja, v katerem so živeli oz. delovali.

VIRI

• Primorski dnevnik.Glasilo osvobodilne fronte za slovensko Primorje. 8.3.1946.
• Primorski dnevnik.Glasilo osvobodilne fronte za slovensko Primorje. 12.3.1946.
• Primorski dnevnik.Glasilo osvobodilne fronte za slovensko Primorje. 2.7.1946.
• Primorski dnevnik.Glasilo osvobodilne fronte za slovensko Primorje. 25.7.1946.

LITERATURA:

• Beltram, Jurij: Tukaj je Jugoslavija: Goriška 1945–1947. Koper: Založba Lipa, 1983.
• Širok, Kaja (ur.): Začasna meja. Življenje in hrepenenje v coni A (1945–1947). Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2017.
• Širok, Kaja: Kalejdoskop goriške preteklosti: zgodbe o spominu in pozabi. Ljubljana: Založba ZRC, 2012.
• Troha, Nevenka: Komu Trst. Slovenci in Italijani med dvema državama. Ljubljana: Modrijan, 1999.
• Vidmar, Cvetko. Zadnja tuja vojaška okupacija slovenskega ozemlja. Oris zavezniške vojaške uprave v slovenskem Primorju. Gorica: Goriški muzej, 2009.

[1] Cvetko Vidmar, Zadnja tuja vojaška okupacija, 29.

[2] Nevenka Troha: »Zahodna meja med letoma 1945 in 1954«. V: Začasna meja. Življenje in hrepenenje v coni A (1945–1947), 19.

[3] Nevenka Troha: »Zahodna meja med letoma 1945 in 1954«. V: Začasna meja. Življenje in hrepenenje v coni A (1945–1947), 20.

[4] Kaja Širok, Kalejdoskop goriške preteklosti, 107.

[5] Nevenka Troha, Komu Trst. Slovenci in Italijani med dvema državama, 102.

[6] Kaja Širok, Kalejdoskop goriške preteklosti, 106–107.

[7] Nevenka Troha, Komu Trst. Slovenci in Italijani med dvema državama, 104.

[8] Nevenka Troha, Komu Trst. Slovenci in Italijani med dvema državama, 95.

[9] Nevenka Troha, Komu Trst. Slovenci in Italijani med dvema državama, 97.

[10] Beseda Čerini izhaja iz italijanske besede za vžigalice. Civilni policisti so bili oblečeni v črne uniforme z belimi čeladami, kar je ljudi spominjalo na vžigalice.

[11] Nevenka Troha, Komu Trst. Slovenci in Italijani med dvema državama, 81.

[12] Nevenka Troha, Komu Trst. Slovenci in Italijani med dvema državama, 82.

[13] Primorski dnevnik.Glasilo osvobodilne fronte za slovensko Primorje, 12.3.1946.

[14] Nevenka Troha, Komu Trst. Slovenci in Italijani med dvema državama, 82.

[15] Nevenka Troha, Komu Trst. Slovenci in Italijani med dvema državama, 82.

[16] Kaja Širok, Kalejdoskop goriške preteklosti , 145.

[17] Dobesedni prevod: Prodano meso.

[18] Kaja Širok: Kalejdoskop goriške preteklosti, 143.

[19] Julij Beltram: Tukaj je Jugoslavija: Goriška 1945–1947, 187.

[20] Julij Beltram: Tukaj je Jugoslavija: Goriška 1945–1947, 187

[21] Kaja Širok: Kalejdoskop goriške preteklosti, 127–128.

[22] Kaja Širok: Kalejdoskop goriške preteklosti, 127.

[23] Kaja Širok: Kalejdoskop goriške preteklosti, 128.

[24] Primorski dnevnik, 2.7.1946.

[25] Primorski dnevnik, 25.7.1946.

[26] Primorski dnevnik, 8.3.1946.

[27] Primorski dnevnik, 8.3.1946.

[28] Primorski dnevnik, 8.3.1946.

[29] Primorski dnevnik, 12.3.1946.