Masaryk, Nova Evropa in politična realnost po prvi svetovni vojni – 1. del

Evropa med prvo svetovno vojno je bila razdeljena. Začetek ruske revolucije, ki ga s stoletnico obeležujemo prav v tem času, je sicer res prinesel olajšanje državam centralnih sil, vendar pa sta vstop ZDA v vojno ter že večletno pomanjkanje nagibala tehtnico na stran antantnih sil. V takšnem ozračju pa so nastajali novi pogledi na povojno ureditev.

Tomaš Garrigue Masaryk. Foto: com-mons.wikimedia.orgMed njimi je bil tudi Tomaš Garrigue Masaryk. Ta je med prvo svetovno vojno pomembno sodeloval z zavezniki pri ustvarjanju nove nacionalne države Češkoslovaške in je med svojim delom v tujini napisal tudi delo Nova Evropa. Delo je njegov pogled na problematiko prve svetovne vojne in reševanje nadaljnje problematike po koncu le te. Svoja realno-demokratična stališča je strnil v zadnjem poglavju knjige, kjer je v petintridesetih točkah nakazal svojo povojno ureditev Evrope.

V treh delih bo predstavljeno najprej Masarykovo življenje, nato njegova vizija o povojni Evropi ter nazadnje dejansko urejanje povojne Evrope.

Masaryk

Masaryk se je rodil 7. marca 1850 v Hodoninu na Moravskem kmečkemu upravniku zemljiških veleposesti in ambiciozni materi. Študij filozofije na Dunajski univerzi je zaključil leta 1876 z doktorskim delom in kmalu postal tudi privatni docent na isti univerzi ter leta 1898 redni profesor. Medtem se je poročil s Charlote Garrigue, Američanko francoskega rodu, od katere je prevzel tudi priimek.

Politično je deloval v smeri realizma – program, ki si prizadeva za večjo demokratizacijo in večjo povezanost med ljudmi. Kot član Mladočeške stranke je bil izvoljen v državni zbor. Svoje realistično delovanje znotraj mladočeške stranke je leta 1893 prekinil in izstopil. Politično delo je nadaljeval v lastni Češki ljudski stranki, ki se je zaradi naprednih pogledov in pripadnikov kasneje preimenovala v Češko napredno stranko, preko katere je bil leta 1907 ponovno izvoljen v avstrijski državni zbor. Zavzemal se je za široko narodnostno politiko, nastopal proti klerikalizmu in branil avtonomijo univerz.

Ob začetku prve svetovne vojne je zapustil Prago in najprej deloval v Švici, nato pa v Franciji, kjer je vodil Narodni svet češkoslovaških kolonij.
Njegova družina je ostala ujeta v Pragi.

Med vojno je tudi poučeval »na londonski univerzi. Prvo predavanje je bilo o problemih malih narodov v svetovni vojni.«, je poročal Slovenski narod.

Skrbel je za politične stike z vsemi zavezniškimi državami. Tik pred koncem vojne je, leta 1916 v Parizu ustanovljeni češkoslovaški Narodni svet, postal Začasna češkoslovaška vlada in Masaryk njen predsednik. V času ruske revolucije leta 1917 je Masaryk odpotoval v Sankt Peterburg, da bi s češkimi legionarji (enote sestavljene iz čeških vojnih ujetnikov, katerim se je pridružila le desetina vseh vojnih ujetnikov) odšel v boj na zahodno fronto, vendar je preko Sibirije v ZDA prišel le Masaryk sam. Enote legionarjev so se med Masaryk s hčerko Olgo v Táboru, na poti v Prago. Foto: commons.wikimedia.orgpotjo zapletle v vojno z boljševiki. Masaryk je medtem potoval po ZDA po krajih s češkimi in slovaškimi imigranti ter imel razna srečanja, kjer je pozival »Američane, da z vsemi sredstvi pomagajo takozvanim narodom v Avstro – Ogrski.« Osemnajstega junija 1918 se je srečal s predsednikom Woodrowom Wilsonom , vendar ni bilo uspešno, saj sta si bila v političnih pogledih preveč nasprotna, da bi lahko našla skupno besedo. Tik pred koncem vojne so se Masaryk in zastopniki drugih slovanskih narodov sestali z Wilsonom in mu izročili program za zatirane narode Avstro-Ogrske »ter mu izjavili, da so zatirani narodi odločeni podpirati ameriške vojne cilje. Predloženi program zahteva svobodno Češko, svobodno Poljsko in svobodno Jugoslavijo.«

Osemnajstega oktobra 1918 je v imenu Začasne češkoslovaške vlade proglasil Republiko Češko-Slovaško, potem ko je bila Avstro-Ogrska tik pred porazom in so ostale države priznale češkoslovaško vlado. Decembra je bil Masaryk izvoljen za prvega predsednika in se končno vrnil na Češko, kjer je prisegel na izvoljeno funkcijo.

»Prihod predsednika dr. Masaryka se je razvil v enega največjih narodnih praznikov. Vse šole, trgovine, tvornice in delavnice so zaprte in iz vseh okrajev Čehoslovaške republike so prišla v Prago odposlanstva, da pozdravijo svojega predsednika«,

je poročal časnik Naprej.  Kot predsednik države je deloval vse do leta 1935. Umrl je v oseminosemdesetem letu, 14. septembra 1937 v Pragi.

V svoji realistični politični usmeritvi je Masaryk videl možnost za samostojno državo čeških dežel. Dosti se je navezoval na socializem in marksizem, vendar ni sprejemal brez-narodnostnih idej tedanje socialne demokracije. Vendar je v praksi imel razumevanje za socialno demokracijo in je zaradi tega užival strankarsko podporo, s pomočjo katere je prišel do izvolitve v državni zbor leta 1907. Masarykov realizem je poseben koncept demokracije, zato velja omeniti nekaj njegovih glavnih smernic, ki jih je izpostavila že Marie L. Neudorflova. Masarykov koncept je najbolj usmerjen proti teokraciji in aristokraciji, katerima predstavlja demokracija nasprotje. Vseeno pa temelji na osnovnih krščanskih vrednotah, razsvetljenskih idejah in zgodovinskih izkušnjah. Narodne entitete so, tako Masaryk, najbolj primerne za razvoj demokracije. Bila naj bi najbolj ustrezna za večino ljudi, zato je potreben dober izobraževalni sistem pri demokratizaciji ljudi in izgradnji politične demokracije. Prav tako je v Masarykovem pogledu liberalizem 19. stoletja neprimeren za napredek pravice in demokracije.

Realistični pogled je stalno prisoten v delu Nova Evropa. Drugi del bo tako posvečen Masarykovemu delu ter njegovim idejam in pogledom na ureditev Evrope po koncu prve svetovne vojne.

Jernej Komac

 

Viri in literatura:

Časopisni viri

Naprej: Glasilo jugoslovanske socialno demokratske stranke. 23. december 1918.

Slovenski narod. 30. oktober 1915.

Slovenski narod. 4. junij 1918.

Slovenski narod. 25. september 1918.

Monografije in članki

Godina, Irena Gantar, Masaryk in masarykovstvo pri Slovencih. Ljubljana: Slovenska matica, 1987.

MacMillan, Margaret, Peacemakers: The Paris Conference of 1919 and Its Attempt to End War. London: John Murray Ltd, 2003.

Neudorflova, Marie L., »The Concept of Democracy in the Political Tought of T. G. Masaryk«, v ur. Likar, Vojislav, et al., Historični seminar 5, 41-60. Ljubljana: Littera picta d.o.o., 2006.

Rauchensteiner, Manfried, Der erste Weltkrieg und das Ende der Habsburgermonarcie 1914-1918. Wien, Köln, Weimar: Böhlau Verlag, 2013.

Up Next

Related Posts