Masaryk, Nova Evropa in politična realnost po prvi svetovni vojni – 2. del

Iskanja novih rešitev v povojnem svetu so se lotili nekateri politiki, med njimi tudi Tomaš Garrigue Masaryk. Tokrat nadaljujemo s kratko predstavitvijo njegovega 223 strani dolgega dela, ki je bilo po vojni prevedeno tudi v srbo-hrvaški jezik in je dostopno v čitalnici NUK-a.

Nova Evropa

Delo Nova Evropa je avtor, tako navaja v predgovoru, zaključil v Kijevu v zadnjem letu prve svetovne vojne, januarja 1918. Neuspelemu poskusu tiska je delo v Washingtonu oktobra istega leta dopolnil in uspešno izdal. Kot ugotavlja Francesco Leoncini je pri Masaryku zaznati Mazzinijeve poglede v stilu velikega risorgimenta, saj v delu »nikakor ni mogoče prezreti nadvse pomembnega strinjanja z idejami tega velikega Italijana«.

Masarykovo delo sestavlja 5 poglavij, v katerih se dotika situacije, ki je nastala zaradi prve svetovne vojne.

Lahko rečemo, da gre za Masarykov poskus preureditve Evrope v sodobno demokratično skupnost držav, kjer zaradi politične ureditve ne bi bilo možnosti za vojno.

Prvo poglavje Masaryk nameni zgodovinskemu pomenu same vojne, do katere naj bi prišlo zaradi  pan-germanizma. Drugo poglavje govori o narodih in narodnih vprašanjih v Evropi. V tretjem poglavju se posveti Vzhodni Evropi, kjer je znotraj starih imperijev največ malih narodov, ki si zaslužijo samostojnosti. Četrto poglavje pa nameni razmišljanju o potrebi dokončanja vojne in o krivcih za vojno, ki sta po njegovem Avstro-Ogrska in Nemčija.

Prva stran Masarykovega dela Nova Evropa. Foto: us.archive.orgMasaryk svoje zadnje poglavje v knjigi nameni novi ureditvi Evrope. Poglavje je sicer kot članek že med vojno objavil v časopisju z namenom, da skupaj z ostalimi političnimi emigranti v antantnem taboru ustvarijo protihabsburško razpoloženje s propagando in znanstvenimi članki.  Njegov pogled je obrnjen v smeri proti zavezniški strani – antantne države brez ZDA -, kjer skupaj stojijo »glavne demokratske in kulturne države,« od tega dve najstarejši republiki. Centralne sile so zaradi svoje monarhične ureditve moralno izolirane – njihova osnova je napadalna, militaristična, medtem ko je osnova zaveznic obrambna, miroljubna. Na strani centralnih sil je prevladovala politično in strateško Nemčija, s temeljem v pan-germanizmu – Prusija vodi Nemčijo, Avstro-Ogrska je njena pan-germanska kolonija. Tu Masaryk za Avstro-Ogrsko uporabi izraz, podoben tistemu iz časa osmanskih vpadov, ko zapiše, da je predstraža pan-germanizma na Balkanu – kot je bila včasih »Antemurale Christianitatis«. Pan-germanizem je poleg tega usmerjen proti Slovanom in proti Rusom, saj je prvoten njegov namen njihova oslabitev. Glavna zahteva zavezniških velesil je prisiliti nemški narod v izolacijo, da se odstrani nevarnost izkoriščanja manjših narodov na vzhodu. To lahko po Masarykovo dosežejo le z osvoboditvijo in združitvijo manjših slovanskih narodov ter s pomočjo preureditve Rusije. Prvo naj bi bilo mogoče le z razdelitvijo Avstro-Ogrske na naravne narodne enote. Zavezniški program je, tako Masaryk, organizacija celotnega človeštva in zato ga mora podpreti »vsak preudaren demokratski in napredni politik, vsak zaveden narod, ki kulturno deluje«. Masaryk ponuja zavezniški program, ker ta brani človeškost in napredek.

35 točk

Masarykov program sestavlja 35 točk, ki predstavljajo pogled na ureditev povojne Evrope, zato naj navedemo le nekaj poudarkov.

Že na začetku Masaryk piše, da je potrebno sklicati mirovni kongres, saj je vojna [januarja 1918, op .a.] moralno in strateško končana, kjer morajo biti prisotni predstavniki vojskujočih se držav, skupaj s predstavniki posameznih narodov znotraj večjih držav, ki imajo zahteve po samoodločbi, in kjer ne sme biti tajnih sporazumov. Najtežja naloga na kongresu naj bi bila pravična ureditev ozemeljskega vprašanja, saj so ravno v Vzhodni Evropi najbolj pereča narodna vprašanja. Glavna naloga vojne in miru je rekonstrukcija Vzhoda. Urejanje tega dela Evrope se mora ravnati po narodnem načelu, vendar je treba paziti na zapletenost narodnega vprašanja. Jugoslovanske narode tako npr. vidi v samostojni federaciji pod Zemljevid Masarykove zamisli o ureditvi povojne Evrope. Foto: upload.wikimedia.orgvodstvom Srbije, s tem da upošteva nekatere pridobitve Italije po londonskem sporazumu.

Kongres se bo dogovoril o mednarodnem zakonu, ki bo narodnim manjšinam zagotovil kulturno in narodno enakopravnost ter zagotovil natančno štetje prebivalstva po narodnosti. Kongres bo tudi določil glavna navodila za evgenični nadzor in higiensko zagotovljeno rast prebivalstva. Za izvajanje načel in institucij, ki jih določi kongres, pa se ta reorganizira v mednarodno sodišče, ki bo nadziralo kulturni razvoj narodov in organizacijo Zvezo narodov.

Glavno načelo vseh odlokov mora biti poenostavitev mednarodne organizacije evropskih narodov. Kot zatrjuje Masaryk niso njegove politične novosti mnogoštevilne in nepričakovane, saj odgovarjajo razvoju narodov in njihovim težnjam po svobodi in združitvi. Masarykov glavni namen je v Evropi prekiniti kontinuiteto “srednjeveških” imperialnih držav in vzpostavitev demokratično urejenih držav, ki bi temeljile na samoodločbi narodov – temelju za možnost demokratizacije.

 

V očeh Masaryka je bila povojna ureditev Evrope tako preprosta, vendar pa, kot bomo videli v zadnjem, tretjem delu, je bila politična realnost povojne ureditve nekaj povsem drugega, kot so si nekateri zamišljali. Kako in kaj se je dogajalo po vojni pa naslednjič.

Jernej Komac

 

Povezava na 1. del prispevka.

 

Viri in literatura

Monografski vir

Masaryk, Tomaš Garrigue, Nova Evropa. Zagreb: Jugoslovenska narodna obnova, 1920.

Monografije in članki

Leoncini, Francesco, »Giuseppe Mazzini in Tomaš Garrigue Masaryk kot prvoborca za Evropsko unijo«, v Poligrafi 13, št. 51/52/53 (2008), 161-171.

Rauchensteiner, Manfried, Der erste Weltkrieg und das Ende der Habsburgermonarcie 1914-1918. Wien, Köln, Weimar: Böhlau Verlag, 2013.

Up Next

Related Posts