Masaryk, Nova Evropa in politična realnost po prvi svetovni vojni – 3. del

Misliti Evropo med vojno in ustvarjati Evropo po vojni sta različna procesa. Prvi izraža idealno idejno ureditev v očeh enega avtorja, drugi pa kaže na realnost političnega mešetarjenja zavezniškega tabora v povojnem času. Čeprav je v svojih pogledih Masaryk iskal najboljše rešitve za povojno Evropo, kot smo izvedeli v drugem delu, pa so povojni rezultati pogajanj, kot bomo videli v nadaljevanju, šli v drugo smer.

Povojna ureditev Evrope

Konec prve svetovne vojne 11. novembra 1918 je bil tudi začetek dolgotrajnega urejanja Evrope, ki ga je predstavljala Pariška mirovna konferenca. Francoski komentator je zapisal:

»V očeh kakšnega Wilsona, Lloyda Georga, Clemenceauja, Masaryka, Beneša, Venizelosa sta beg kajzerja Wilhelma in odhod cesarja Karla dopolnila beg Ludvika XIV. […] Leto 1918 je neke vrste evropsko leto 1792.«

Veliki štirje na Pariški mirovni konferenci (z leve proti desni): Da-vid Lloyd George, Vittorio Emanuele Orlando, Georges Clemenceau, Woodrow Wilson. Foto: commons.wikimedia.orgZlom centralnih sil v vojni je prinesel konec velikim imperijem in čas je bil, da se zarišejo nove meje Evrope, katerih glavne črte so vlekle štiri zavezniške velesile: ZDA, Velika Britanija, Francija in Italija. Wilson kot predstavnik ZDA je tako dobil priložnost, da s pomočjo zamišljenega programa pomaga k novi ureditvi. Ta se je s časom izkazala za katastrofalno, saj ideala samoodločbe narodov niso reševali niti dosledno niti pošteno. Zaveznice so podpirale spremembe v škodo nekdanjih sovražnikov in zavračale vse zahteve, ki bi škodovale njim. Tako so z vsako rešitvijo nastale dva ali tri nove težave. Rusija, ki se je tedaj bojevala z revolucionarnim vrenjem, je ostala izključena iz konference, saj je boljševiška revolucija predstavljala nevarnost za celoten zahodni svet, in do leta 1921 evropske države niso imele z njo konkretnih diplomatskih in gospodarskih stikov.

V okviru konference je bilo najprej ustanovljeno Društvo narodov, organizacija za ohranjanje miru v svetu, h kateri sta pozivala tako Wilson kot Masaryk. Zaradi nejasnega položaja organizacije je ta ostala lepotni okras reševanja povojnih nesoglasij. Sama nepridružtev ZDA k društvu je pokopala njegov glavni namen.

Obramba pred boljševizmom je prinesla nastanek številnih novih držav, ki so skrbele za karantenski pas protikomunističnih držav, kot se je izrazil Eric Hobsbawm. Tako so nastale Finska, Estonija, Latvija, Litva, Poljska, povečana Romunija in za kratek čas neodvisni Armenija in Gruzija. Meje, ki so jih zavezniki sprejeli v Vzhodni Evropi, so bile meje nemško-ruskega premirja v Brest-Litovsku.

Slovanske narodne skupine so pridobile dve samostojni državi. Jugoslovani so bili združeni v Kraljevini SHS, vzhodni Slovani v Češkoslovaški. Nastali sta državi brez kakšnega zgodovinskega precedensa ali logike. Kot kaže je na koncu Masarykovo stališče glede ureditve italijansko-jugoslovanske meje in njegovo prizadevanje za priznanje te, imelo kar nekaj vpliva pri sklenitvi dogovora v Rapallu. Manj uresničen pa je bil njegov predlog o zaščiti in garanciji za razvoj narodnih manjšin. Od velike Avstro-Ogrske so tako ostali le še ostanki v državah Avstrije in Madžarske.

Podpis mirovne pogodbe z Nemčijo. Foto: commons.wikimedia.org

Potem ko so bili s poraženci sklenjeni mirovni sporazumi in druge medsebojne pogodbe, je bila razporeditev na evropskem zemljevidu takšna kot še nikoli poprej. Ureditev v okviru narodnih držav se je na koncu izkazala za katastrofalno, saj je večina novonastalih narodnih držav imela narodne manjšine zunaj in znotraj – nekaj kar je predvidel že Masaryk v svojem programu, vendar je njegov način reševanja manjšinskih vprašanj teoretično bolj miroljuben. Nezadovoljstvo o ureditvi Evrope po vojni se je preko dvajsetih in tridesetih let le še kopičilo in na koncu rezultiralo v novih vojnah.

Povojna Evropa se je v nekaterih pogledih sicer ujemala z zamislijo Masaryka, vendar so povojni strah pred boljševizmom, onemogočenje Nemčije ter tudi Wilsonovi liberalni poskusi onemogočili vsakršno narodno urejeno oblikovanje držav v Masarykovem stilu.

Poleg tega tudi Masarykov vpliv na Pariški mirovni konferenci ni bil nič večji od vpliva politikov ostalih držav. Lahko tudi rečemo, da Evropa še ni bila pripravljena za demokratičen program Masarykovega tipa, če samo na koncu pogledamo stanje na Slovenskem, je po vojni konservativna Zemljevid povojne Evrope. Slika: www.learnnc.orgkatoliška Vseslovenska ljudska stranka še vedno v večini in o kakšnih demokratičnih spremembah še ni govora.

Masarykovih 35 točk je v času oblikovanja povojne Evrope imelo premalo vpliva na politiko štirih velesil, da bi lahko konkretno pripomogle k demokratični in pravični ureditvi. Masarykov program, ki sicer temelji na demokratični narodni ureditvi držav in je usmerjen proti prekinitvi kontinuitete starih imperijev, je tako rekoč produkt svojega časa. Predpostavlja, da bo ureditev v okviru narodov prinesla evropski mir in konec sporov. Vendar pa o takšni ureditvi ne moremo govoriti niti danes. Narodne države kot politična realnost ne bodo ustvarjene, dokler ne presežemo narodnosti kot vodilne politične kategorije.

Vseeno lahko Masaryku priznamo napredne poglede v reševanju evropske problematike narodnih nesoglasij, produkta 19. stoletja. Konec koncev gre za filozofski koncept teoretične politične ureditve. Masaryk je z razumevanjem svojega časa, poskusil reševati njegove težave. Vendar Evropa v tem času še ni bila pripravljena za napredne demokratične spremembe, konservatizem je bil premočen.

Jernej Komac

 

Povezava na 1. del prispevka.

Povezava na 2. del prispevka.

.

Literatura

Monografije in članki

Borak, Neven et al, Slovenska novejša zgodovina, knj. 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

Davies, Norman, Zgodovina Evrope, knj. 2. Ljubljana: Modrijan, 2013.

Hobsbawm, Eric, Čas skrajnosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 2000.

Klabjan, Borut, »Oblikovanje jugoslovanskih meja«, v ur. Balkovec, Bojan, Jugoslavija v času: devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske države, 277-289. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009.

MacMillan, Margaret, Peacemakers: The Paris Conference of 1919 and Its Attempt to End War. London: John Murray Ltd, 2003.

Mark Mazower, Temna celina: dvajseto stoletje v Evropi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002.

Nećak, Dušan in Repe, Božo, Prelom 1914-1918. Ljubljana: Sophia, 2005.

 

Up Next

Related Posts