Mehmed II. Osvajalec

30. marca 1432 se je v Adrianoplu (danes Odrinu v Tučiji) rodil Mehmed II., ki je kasneje zaradi svoje zunanje politike, ki je pomenila nov val osvajanj osmanskega imperija, dobil nadimek Osvajalec. Pod njegovo oblastjo se je namreč imperij vzpostavil tudi na ozemlju osrednje Evrope (preko Donave) ter na področju Bližnjega vzhoda ter Severne Afrike. 

Osvajalska politika

Mehmed II. je bil četrti sin sultana Murata II., ki mu je oblast predal že, ko je bil Mehmed II. star komaj 12 let. Leta 1446 se je oče odločil, da za nekaj časa ponovno prevzame prestol. Državi je namreč grozil notranji razdor, napovedoval pa se je tudi nov križarski pohod. Mehmed II. je ponovno prevzel oblast leta 1451, kot cilj pa si je postavil utrditev lastnega položaja, kar bi lahko dosegel z zmago nad Bizancem, ki je nudil zavetje pretendentom za osmanski prestol ter bil potencialno vzrok za nesoglasja v samem imperiju ter organizacijo nove križarske vojne. Z njegovim padcem bi lahko prišlo do enotnosti imperija, ki bi tako imel potencial postati svetovni imperij s prestolnico v Konstantinoplu. Načrtu osvojitve so nasprotovali vazali ter plemstvo, ki so poskušali izkoristiti vladarjevo neizkušenost. Kljub le-tej je Mehmedu II. uspelo po 54-dnevnem obleganju pokoriti Konstantinopel 29. maja 1453 (potek osvojitve viden v spodnjem videu).

Palača TopkapiS tem je pridobil prestiž, ki mu je omogočal, da je pričel omejevati skupine, ki bi ga lahko ogrožale. Pričel je tudi pospeševati gospodarski razvoj imperija, s pobiranjem davkov pa je pridobil sredstva za vojaške in politične aktivnosti. Z različnimi zakoniki (kanunname) pa je sistematiziral in kodificiral različne družbene in pravne sisteme. Z osvajanji je želel preprečiti, da bi prišlo do združitve zahodnega sveta. Tako je osvojil večino Balkanskega polotoka in Trapezunt, ki je predstavljal zadnji ostanek nekdanjega bizantinskega cesarstva. Leta 1470 mu je z mornarico uspelo zavzeti tudi najpomembnejšo beneško postojanko na morju – Negropont. Na Benetke pa je pritiskal tudi s kopnega, kjer so bile najbolj ranljive. Neuspeh je doživel na Rodosi ter v Otrantu. Načrtoval je tudi azijski pohod, ki pa ga zaradi nenadne smrti 3. maja 1481 ni mogel uresničiti.

Mehmed II. Osvajalec – ustvarjalec, mislec in mecen

V otroštvu je Mehmed veljal za svojeglavega otroka, učenje korana mu namreč ni šlo, posledično je bil večkrat tepen. Z derviškimi misijonarji iz Irana, ki so širili krivoverska prepričanja, pa se je sestajal tudi še v času prvega prevzema oblasti. Pokazal pa je tudi izjemno zanimanje za zgodovino in kulturo ter umetnost – ohranila se je namreč njegova skicirka z risbami, ki nakazujejo vpliv zahodnih tokov. Na njegovem dvoru so namreč delovali italijanski diplomati ter trgovci, ki so se trudili za izboljšanje odnosov obeh držav. Na dvor pa je vabil tudi uveljavljene umetnike, ki so vplivali na osmansko umetnost ter delovali pod njegovim pokroviteljstvom.

Notranjost palače TopkapiIzredni uspehi pri osvajanju so zasenčili umetniško plat sultana, ki je bila raziskana kasneje. Danes je namreč znano, da je pisal pesmi, ki še niso odkrite v popolnosti. Manj je znan tudi na arhitekturnem področju, kjer se večjo vrednost pripisuje njegovemu očetu Muratu II. ter sinu Bajazidu II. Kljub temu pa je v času svojega vladanja dal dve pomembni naročili: gradnja mošeje ter palače Topkapi v Konstantinoplu. Gradnja se je pričela leta 1459, končala pa 1478: stavbi pa sta imeli pridih preteklosti ter sedanjosti in sta tako ponazarjali ponovno ustanovitev Konstantinopla.

Vir: 

Eva Ulčnik. Mehmed II. Osvajalec in italijanski humanisti. Osmanska grožnja v 15. stoletju in odziv Zahoda. Diplomsko delo. Ljubljana: [E. Ulčnik], 2015.

Up Next

Related Posts