Mehmet Ali Agca poskuša izvesti atentat na papeža Janeza Pavla II.

13. maja 1981 je na Trgu svetega Petra v Vatikanu turški državljan Mehmet Ali Agca ustrelil Papeža Janeza Pavla II.

Papež Janez Pavel II.Agco so leta 1979 v Turčiji aretirali zaradi uboja urednika levo usmerjenega časnika Milliyet Abdija Ipekčija, a je še istega leta s pomočjo stražarjev in pomagačev od zunaj zbežal iz zapora. Pod imenom Vilperi je začel potovati po Sredozemlju in pri tem ves čas spreminjal identiteto. V Rim je pripotoval desetega maja 1981. Kot je pozneje povedal na zaslišanju, se je tam sestal s tremi sostorilci, Turkom in dvema Bolgaroma. Njihov načrt je bil, da skupaj s še enim strelcem na Trgu svetega Petra strelja na papeža, nato pa v zmedi in paniki, ki bi jo povzročila manjša eksplozija, pobegne na bolgarsko veleposlaništvo. Usodnega dne se je papež v odprtem avtomobilu pripeljal na Trg svetega Petra, kjer so ga čakali atentatorji, ki so se pretvarjali, da pišejo razglednice. Ko je papež prispel, je Agca vanj izstrelil več nabojev in ga hudo ranil, nakar so ga zgrabili vodja vatikanske varnostne službe Camillo Cibin, nuna in več opazovalcev in mu tako preprečili, da bi pobegnil. Drugi storilec je pobegnil, ne da bi izstrelil en sam naboj ali sprožil eksplozivno napravo.

Papeža so zadele štiri krogle – dve v trebuh, ena v levo in ena v desno roko. Ranjena sta bila še dva opazovalca. Papeža, ki je izgubil ogromno krvi, so operirali pet ur, za okrevanje pa je potreboval mesec dni.

Po poskusu atentata je Janez Pavel II. Agci odpustil in vernike prosil, naj zanj molijo. Leta 1983 ga je obiskal v zaporu, v letih, ki so sledila, pa je bil v stiku tudi z njegovo družino.

Kljub poskusu atentata se je Agca s papežem spoprijateljil − februarja 2005, ko je Janez Pavel zbolel, mu je celo poslal pismo, v katerem mu je zaželel čimprejšnje okrevanje.

Papež Janez Pavel II. je obiskal svojega atentatorja v zaporu in mu odpustil.Italijansko sodišče je atentatorja julija 1981 obsodilo na dosmrtno zaporno kazen, vendar pa ga je tedanji italijanski predsednik Carlo Azeglio Ciampi junija 2000 na željo papeža pomilostil. Izročili so ga Turčiji, kjer so ga naposled le zaprli zaradi umora novinarja Ipekčija in še dveh bančnih ropov. Kljub temu, da je sodišče sprva zavrnilo njegovo prošnjo po predčasni izpustitvi, so ga 12. januarja 2006 pogojno izpustili, že nekaj dni pozneje, 20. januarja, pa je turško vrhovno sodišče odločilo, da časa, ki ga je za zapahi preživel v Italiji, ne morejo upoštevati, zato so ga znova zaprli. Iz zapora so ga naposled dokončno izpustili januarja 2010, potem ko je za zapahi preživel 29 let.

Agca je sprva trdil, da je poskus atentata izvedel v povezavi s palestinskimi skupinami, pozneje pa je svojo izjavo spremenil. V času prestajanja zaporne kazni je izrekel vrsto nenavadnih trditev, s čimer si je prislužil sloves človeka, ki mu ni moč verjeti, številni pa so se začeli spraševati tudi o njegovem duševnem zdravju.

V zvezi s poskusom atentata obstaja več teorij.

Po eni od njih ga je naročila nekdanja ruska obveščevalna služba KGB in za izvedbo pooblastila bolgarsko in vzhodnonemško tajno službo. Motiv za atentat je bilo menda papeževo podpiranje poljskega gibanja Solidarnost, ki je po mnenju KGB predstavljalo eno izmed največjih groženj sovjetski hegemoniji v vzhodni Evropi. Poleg tega je bil tedanji direktor KGB Jurij Andropov menda prepričan, da je bila izvolitev Janeza Pavla II. za papeža rezultat angleško-nemške zarote, s katero bi posledično pripravili zlom celotne Sovjetske zveze.

Tudi Agca sam je ob neki priložnosti dejal, da ga je za atentat na papeža najela bolgarska tajna služba ob pomoči sovjetske KGB.

Številni v njegove besede dvomijo, saj Agca bolgarske zveze ni omenil vse dokler ga niso zaprli v samico, kjer so ga obiskali pripadniki italijanske vojaške obveščevalne službe. Poleg tega je nekdanji analitik ameriške obveščevalne službe Cia Melvin A. Goodman septembra 1991 razkril, da so njegovi kolegi ponaredili dokaze, ki so podprli to teorijo.

Svojo domnevno vpletenost v atentat je zanikala tudi bolgarska skrivna služba in zatrjevala, da je Agcev atentat delo skrajno desničarske in profašistične turške skupine Sivi volkovi, italijanske skrivne službe in Cie, skupin, ki so sodelovale v Natovi skrivni mreži Gladio, ki je delovala v Italiji pa tudi drugih državah zahodne Evrope. Namen operacije Gladio je bilo v času hladne vojne z uboji, bombnimi napadi in podobnimi terorističnimi dejanji zmanjšati priljubljenost levičarskih gibanj in se podtalno pripMehmet Ali Agcaraviti na gverilsko bojevanje ob morebitni invaziji Varšavskega pakta na Zahod.

Pojavila pa se je še ena teorija, ki jo spodbuja tudi Agca sam. Konec marca 2005, le dva dni pred papeževo smrtjo, je namreč v pogovoru za italijanski časnik La Repubblica dejal, da je imel pri izvedbi atentata pomagače v samem Vatikanu. »Hudič je znotraj vatikanskih zidov,« je dejal.

Tudi novembra 2010 je v pogovoru za turško državno televizijo TRT odgovornost za atentat pripisal Svetemu sedežu. Kot je dejal, je za naročilom za napad na papeža stal takratni državni tajnik, kardinal Agostino Caseroli.

Cilj Vatikana je menda bil, da bi dejanje podtaknili tajnim službam vzhodnoevropskih držav z namenom, da bi oslabili komunizem. Zato so atentatorju tudi naročili, da naj papeža ustreli v trebuh in ne v glavo ali srce, poleg tega pa za njim ni bilo drugega strelca, ki bi delo dokončal, pa tudi ne tretjega, ki bi pokončal prvega strelca in zabrisal sledove za naročniki.

Kot so dolga leta ugibali in javnosti razlagali teoretični poznavalci terorizma, bi resna organizacija atentata papeža pokončala, in ne samo ranila. Rana se je analitikom zato zdela bolj opozorilo kot poskus umora.

 

Posnetek poskusa atentata, ki se je zgodil 13. maja 1981.

VIR:

http://www.delo.si/novice/svet/mineva-30-let-od-poskusa-atentata-na-janeza-pavla-ii.html

Up Next

Related Posts