Misijonar Ignacij Knoblehar in njegovo raziskovanje Sudana

“16. dan maliga travna na parabrodu po morji v Aleksandrijo se bom podal, od koder bova potem s gospodom škofam čez Egipt, Nubijo v notranjo Afriko šla.”

V majhni vasici Škocjan pri Mokronogu na Dolenjskem je 6. julija 1819 privekal na svet Ignacij Knoblehar. Ime je dobil po očetu, mama pa je bila Uršula Štancar. Bil je prvi od petih otrok – vsi so bili fantje. Njegov oče je bil precej premožen lokalni mesar in gostilničar, zato si je družina lahko privoščila, da so prvorojenca poslali v šolo. Sprva jo je obiskoval v Kostanjevici na Krki, že po prvem razredu pa je odšel v Celje, nato pa k frančiškanom v Novo mesto, kjer je osnovno šolo tudi končal.

Franc Pustavrh: Ignacij Knoblehar (vir: Wikipedija.si)

 

Njegov učitelj v Novem mestu, Ladislav Hrovat, je kasneje zapisal, da Knoblehar ni izstopal kot posebej bister učenec, je pa bil vztrajen. Tako se je izobraževal še sam s pomočjo knjig. Ko še ni dopolnil osemnajst let je rodno Dolenjsko obiskal takrat že poznani slovenski misijonar v severni Ameriki, Friderik Irenej Baraga. Na njegovem predavanju je bil prisoten tudi Knoblehar, ki je bil tako impresioniran, da je sklenil sam postati misijonar. V Ljubljani je končal dveletni študij modroslovja in nato še sprejemne izpite za ljubljansko bogoslovje, kamor so ga sprejeli leta 1839. Čez dve leti se je v Rimu že pripravljal za poklic misijonarja in kmalu je bil sprejet v misijonski zavod Propaganda fide. Tam se je učil naravoslovja, računstva, merjenja, zvezdoslovja, risanja in zdravilstva. Šest let po sprejemu v bogoslovni študij je bil posvečen za duhovnika, za njegovo misijon pa mu je bil določen vzhodni Sudan.

Na misijon v Sudanu se je pripravljal v Libanonu. Priprave so trajala kar osem mesecev, nato pa se je končno lahko vkrcal na ladjo in po Nilu plul do Kartuma, kamor je prispel februarja 1848. Njegov nadrejeni, Ryllo, je kmalu zbolel in umrl, nasledil pa ga je takrat šele 29-letni Knoblehar. Stvari je vzel resno in poskušal seznanjati z dogajanjem daleč od domovine tudi Slovence. Tako so se njegova besedila pojavljala v izvesjih Marijine družbe za pospeševanje katoliškega misijona v osrednji Afriki, pa tudi Zgodnja Danica in Laibacher Zeitung. Ker so Osmanske oblasti, ki je tedaj še nadzorovala severni Sudan, omejevale njegovo delovanje, se je odločil odpluti naprej po Belem Nilu proti južnemu Sudani. Skopaj s sodelavci se je podal v dežele, kamor

Jakob Šašel: Zvezda Danica (vir: Mestni muzej Karlovac)

drugi zahodnjaki – vsaj po ohranjenih zapisih – še niso stopili. O tem potovanju je leta 1850 v Ljubljani izšla tudi knjižica v slovenščini in nemščini, Potovanje po Beli reki. Ustalil se je pri plemenu Bari. Tu so ga domačini poimenovali Abuna Soliman, kar pomeni Naš oče Salamon. Imeli so ga namreč za učenega in modrega moža. kjer je želel ustanoviti novo misijonarsko postajo, a so mu to preprečili turški trgovci s sužnji. Po Belem Nilu je opravil kar šest ekspedicij. Vse kar je na poteh doživel, je skrbno zapisoval ter beležil vremenske podatke in opazoval vodostaj Belega Nila. Prav slednji zapisi so bili objavljeni v največjih evropskih časopisih. Zbral je tudi mnogo etnoloških predmetov, ki so mu ga lokalna ljudstva večinoma podarila. Postal je tako znan, da so o njemu z naklonjenostjo pisali snovalec Sueškega prekopa Ferdinand Lesseps, nemški naravoslovec Alfred Brehm in ameriški potopisec Bayard Taylor.

 V upanju, da bo svoje delo v Sudanu lahko nadaljeval, se je leta 1850 vrnil v Evropo, da bi zbral potreben denar za svoj nov misijo. V Egipt se je vrnil z drugimi slovenskimi misijonarji in ladjo, ki jo je poimenoval Stella Matutina ali Zvezda Danica. A misijonarji so umirali zlasti zaradi mrzlice, ki jo je povzročala malarija. Nazadnje je zbolel tudi Knoblehar. V upanju, da si bo rešil življenje, se je vrnil v Evropo, a je nazadnje 13. aprila 1858 umrl v Neaplju, kjer so ga tudi pokopali.

Knobleharjevo etnografsko zbirko približno 230 predmetov danes hranijo v Slovenskem etnografskem muzeju in predstavlja najstarejšo afriško zbirko v Sloveniji ter eno izmed najstarejših v Evropi. Mnogi predmeti pričajo o kulturi danes izginulih plemen ob Belem Nilu, med njimi pa so orožje, nakit in predmeti vsakdanjega življenja.

Vir:

  • Slovenski bibliografski leksikon
  • Frelih, Marko. “Črno sonce v beli glavi. Spomin na sudansko misijo v letih od 1848 do 1858.” Ars & Humanitas, 1-2/2009, 133 – 156.

Fotografije:

  • Slovenski etnografski muzej
  • Wikipedija.si
  • Mestni muzej Karlovac
Up Next

Related Posts