“Žena, pojdi stran od mene!” Postopno uveljavljanje celibata (2. del)

Gregorijanska reforma

Gregorijanska reforma, ki se je odvijala v 11. stoletju, se je zavzemala za ureditev razmer v Cerkvi.

»Šlo je predvsem za to, da bi se otresla sistema, ki ga je vsilila zgodnja fevdalna doba, da bi preprečila hudo poseganje laiških oseb v čisto cerkvena vprašanja, /…/.«[1]

Reforma je potekala na različnih ravneh, v samem vrhu pa so jo izvajali papeži, najvidnejši je bil Gregor VII., po katerem se reforma tudi imenuje. Najopaznejše prizadevanje reforme pa je bil boj proti laični investituri in simoniji. Med zahtevami pa je bila tudi uvedba celibata.[2]

Leon IX.

Papež Leon IX. je začetnik gregorijanskega reformističnega gibanja, v katerem se je okrepila papeška moč.[3] Podpiral je clunyjsko prenovo, od tu so prihajali tudi njegovi svetovalci, med njimi tudi Hildebrand, kasnejši papež Gregor VII. V svoji prenovi se je boril predvsem proti simoniji ter nikolaitizmu ali nespoštovanju celibata, ki je bilo močno uveljavljeno med nižjim klerom.[4] Leta 1049 je prepovedal ženitev duhovnikom, zapovedal jim je devištvo, kršitelji pa so bili označeni za krivoverce, kar pa je zmanjšalo njihovo varnost pred nasiljem. Zaradi teh ukrepov je v svojem odporu moral popustiti tudi Milano. Leta 1059 so na koncilu v Rimu sprejeli ukaz, da laiki ne smejo prisostvovati pri maši, ki jo je vodil duhovnik, ki je živel z žensko.[5] Prav tako je Leon IX. na rimski sinodi zasužnjiti duhovniške žene za potrebe Lateranske palače. Kardinal Humbert pa je 16. 7. 1054 izrekel izobčenje vzhodne Cerkve, odločitev za uvedbo celibata pa je utemeljil:

»Mladi zakonski možje, še izčrpani od mesene sle, služijo oltarju. In neposredno za tem s svojimi rokami ponovno objemajo žene. To ni znamenje resnične vere, temveč Satanova iznajdba.« [6]

V tako imenovani latinski cerkvi pa je lahko postal duhovniki samo tisti, ki je obljubil vzdržnost.[7] Reformo je zagovarjal tudi Peter Damiani, saj je menil, da mora vernikom ponuditi odrešenikovo telo deviška duša, ker je Kristusa rodila devica. Njegove argumente so izpodbijali z dejstvom, da je bil Peter, prvi papež, poročen. V zagovor je izpostavil, da je bil ta greh apostolu Petru odpuščen z mučeniško smrtjo.[8]

Spomini Peirra Abelarda

O uveljavljanju celibata pričajo tudi spomini Pierra Abelarda, ki se je rodil leta 1079 v okolici Nantesa. Po študiju teologije je ustanovil šolo, kot profesor pa je bil uveljavljen tudi med klerom.[9] Med bivanjem pri kanoniku Fulbertu se je spoznal z njegovo nečakinjo Héloïso d’Argenteuil, ki je bila izobražena. Okrog leta 1116 sta se zapletla v razmerje, ki ga je Fulbert razkril. Ko je Héloïsa zanosila, jo je Albelard poslal k svoji sestri v Bretanijo, kjer je Héloïsa rodila sina, ki ga je poimenovala Astrolabe. Abelard je Héloïsi predlagal poroko, a jo je ta zavrnila z razlogom:

»Možje duha se ne smejo obremeniti z družino, tako je zapisano v teoloških razpravah o celibatu.«[10]

Naslanja pa se predvsem na dela, ki jih je spoznala pri Abelardu. Ko je kanonik leta 1119 izvedel za dogajanje, se je Abelardu maščeval tako, da je nagovoril peščico mož, ki so vdrli v Abelardovo spalnico in ga skopili. Ker ni mogel več poučevati, se je odločil za meniško življenje. Zahteval pa je, da tudi Héloïsa postane nuna, ta pa mu je v pismih postavljala vprašanja, zakaj se mora zaobljubiti, če tega ne želi. Kasneje je Abelard ustanovil šolo na posestvu v Champagni, ki je bila dobro obiskana. Odprl pa je tudi samostan, v katerega se je vključila Héloïsa. Abelard je poglobil spor s cerkvijo, z izrednim papeževim dovoljenjem pa je lahko dočakal smrt kot običajem menih. Héloïsa pa je dosegla, da so ji bili odpuščeni grehi iz mladosti.[11]

Gregor VII.

Glavni zagovornik celibata je bil menih Hildebrand iz Toskane, ki je leta 1073 postal papež in si nadel ime Gregor VII. pred tem je v izgnanstvo spremljal papeža Gregorja VI. ter vstopil v samostan v Clunyju. Nekaj časa pa je opravljal službo papeškega svetovalca. Po izvolitvi je pričel s prenovo cerkve:

»Po njegovem prepričanju se v svetu stalno odvija boj med božjim kraljestvom in kraljestvom hudobnega duha. V ta boj so poklicani vsi kristjani, še posebej cerkveni in svetni voditelji.«[12]

Svoje nazore pa je utemeljil v zbirki Dictatus papae.[13] Leta 1074 je koncil v Rimu označil zvezo med duhovnikom in žensko za vlačugarstvo, z izrazom crimen fornicationis, zločin nečistosti.[14] V času njegovega papeževanja je veljalo, da je duhovnik lahko sklenil zakonsko zvezo tudi po posvetitvi, vendar je s tem izgubil cerkveni poklic, vendar to ni bistveno vplivalo na situacijo.

Kot papež je laikom prepovedal obiskovanje maš poročenih duhovnikov, kazen za takšno dejanje pa je bilo izobčenje, zakone poročenih duhovnikov pa je označil kot konkubinate. Poročeni duhovniki so papeža Gregorja VII. označili kot heretika, ki krši naravni zakon:

»Številni so videli v prepovedi, ki sankcionira obisk maše poročenega duhovnika, očitno protislovje z naukom očetov.«[15]

Žene so bile torej označene za konkubine, otroci pa so bili nezakonski otroci in zato niso imeli pravice do dedovanja ter kasnejšega opravljanja duhovniške službe. Ker se celibat ni uveljavil naenkrat, so poskušali prepoved obiti, tako so nekateri duhovniki lastne otroke predstavljali kot svoje nečake in nečakinje. Nekateri sinovi duhovnikov pa so prav tako postali duhovniki, leta 1398 je bilo tako dovoljeno opravljati duhovniško službo 50 nezakonskim moškim (ang. dispensation), med njimi je bilo 10 sinov duhovnikov. Gregorijanska reforma je takšno subverzivno delovanje omejila.[16] Uprli so se predvsem v Nemčiji in Franciji, kamor je Gregor VII. poslal legate, ki so preverjali uveljavljanje reforme.[17] Vprašanje celibata pa so obravnavali še na koncilih v Mainzu, Erfurtu, Parizu.[18]

Položaj duhovniških žena

Z zaostrovanjem zahtev po celibatu se je spreminjal tudi položaj žena duhovnikov. Urban II., ki je s papeževanjem pričel leta 1088,[25] je na sinodi določil, da lahko graščak zasužnji ženo poddiakona, če se ta od nje ne želi ločiti. V Reimsu pa je leta 1099 nadškof grofom dovolil,

»da si lovijo žene klerikov.«[26]

Na londonski sinodi pa je bilo določeno, da so žene duhovnikov lastnina škofa. Na sinodi v Clermontu leta 1130 pa je Inocenc II zapovedal:

»Ker morajo biti duhovniki božje svetišče, Gospodove posode in svetinje svetega duha, … je zoper njihovo dostojanstvo, da ležijo v zakonskih posteljah in živijo v nečistosti.«[27]

Žene duhovnikov pa so bile označene kot brezpravne konkubine. Na drugem lateranskem koncilu pa je leta 1139 Inocenc II. napravil dodaten korak, ko je razglasil, da so duhovniške poroke neveljavne, čeprav je zakon v katoliški Cerkvi nerazdružljiv, je bil takšen zakon možno razvezati. Od koncila dalje se ni več smelo posvečati poročenih moških. Vse do leta 1563, ko je bil uveden obredni postopek pri sklenitvi zakona, pa so še vedno obstajali poročeni duhovniki, če so se pred posvetitvijo poročili na skrivaj. Leta 1863 pa je bilo na koncilu v Trentu določeno, da morajo biti vse poroke javne.[28]

Žene duhovnikov pa so poskušali zaznamovati tudi na zunaj; na sinodi v Rouenu je bilo leta 1231 izraženo, da je potrebno žene duhovnikov med mašo izpostaviti, jih postriči ter jih telesno kaznovati.[29] V 12. stoletju, ko je nastal Decretum Gratiani, so še vedno obstajali duhovniki, ki so bili poročeni. Hugucio iz Pise, je namreč v delu Summa, v katerem obravnava dekrete, zapisal, da duhovniki ne smejo skleniti zakona oziroma ne smejo izvajati pravice zakona.[30]

Reforma za odpravo celibata

V 15. stoletju je prišlo do preobrata, saj se je pričela reforma, ki se je zavzemala za odpravo celibata. Tako je bilo v spisu Reformatio Sigismundi zapisana zahteva, da se duhovnikom poroka dopušča, tako kot je to mogoče na vzhodu ter v Španiji, kjer je imel brat Ignacija Loyolskega, Pedro Lopez, duhovnik, štiri otroke.[31] Na neuveljavljenost celibata je pokazala tudi reformacija. V Nemčiji so ob nastopu Lutra poročali o razuzdanosti nemškega klera. Nadškof Albreht pa je leta 1542 papeškemu nunciju, ki je opozarjal na nujnost celibata, odgovori:

»Vem, da imajo vsi moji duhovniki konkubine. Oda kaj naj jim storim zoper to? Če jim prepovem konkubine, bodo hoteli imeti zakonske žene ali pa bodo postali luteranci.«[32]

Prav tako so na tridentinskem koncilu poročali, da so med vizitacijami na Bavarskem našli med 100 duhovniki samo štiri, ki niso živeli v konkubinatu ali celo sklenili zakonske zveze. Na koncilu pa zahtevam po umiku celibata niso popustili:

»Vsakdo, ki pravi, da ni bolje in Bogu všečneje ostati deviški in zunaj zakona, kot pa živeti v zakonskem stanu, naj bo izobčen.«[33]

Kršitve celibata pa so poskušali zamejiti tudi z denarnimi kaznimi. Tako je v Konstanci škof Hugo von Landberg letno pobral okoli 6000 goldinarjev za 1500 rojenih duhovniških otrok.

»In tako vprašanje duhovniškega zakona sploh ni imelo majhne vloge pri razširjanju Lutrove reformacije: številni so postali protestantje zaradi varčnosti.«[34]

Razlikovalo pa se je tudi poimenovanje žene duhovnika v obeh verah. Katoličani so tako svoje žene nazivali z latinskim izrazom famula, kar v prevodu pomeni služkinja, protestantje pa z izrazom uxor, kar pomeni žena. Tudi po reformaciji se je fenomen poročenih duhovnikov znotraj katoliške cerkve ohranil. Tako so na sinodi v Osnabrucku leta 1651 sklenili:

»Noč in dan bomo … vizitirali hiše osumljenih in grešne osebe bo rabelj javno ožigosal, in če bodo oblasti površne ali popustljive, bomo kaznovali tudi nje.«[35]

Na Bavarskem so v tem času duhovniške žene zapirali v ječe ali izganjali iz dežele. V Bambergu pa je škof zahteval, da posvetno oblast preišče župnišča in konkubine javno biča in zapre.[36] Nejasna je bila tudi usoda redovnic iz Lacocka v Angliji, ki ga je leta 1539 Henrik VIII. razpustil, redovnice pa se kljub temu niso smele poročiti. Njegov sin Edvard VI. jim je poroko dovolil, ko pa je zavladala Marija, hči iz zakona s Katarino Aragonsko, pa so se morale ponovno vrniti v redovništvo. Elizabeta I. je redovnicam povrnila legitimnost njihovih porok, ena izmed njih pa naj bi moža dejansko našla.[37]

Literatura:

[1] Prav tam, 134.

[2] Prav tam.

[3] Ranke-Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, 107.

[4] Benedik, Papeži: Od Petra do Janeza Pavla II., 146–147.

[5] Morus, Zgodovina seksualnosti, 122.

[6] Ranke-Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, 108.

[7] Prav tam.

[8] Prav tam

[9] Morus, Zgodovina seksualnosti, 123.

[10] Prav tam, 124.

[11] Prav tam, 124–125

[12] Benedik, Papeži: Od Petra do Janeza Pavla II., 153.

[13] Prav tam, 153.

[14] Morus, Zgodovina seksualnosti, 122.

[15] Ranke-Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, 109.

[16] Abbot, A History of Celibacy, 112.

[17] Benedik, Papeži: Od Petra do Janeza Pavla II., 154.

[18] Morus, Zgodovina seksualnosti, 123.

[19]Ranke-Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, 109.

[20] Morus, Zgodovina seksualnosti, 123.

[21] Ranke-Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, 110.

[22] Prav tam, 112.

[23] Ranke-Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, 113.

[24] Abbot, A History of Celibacy, 113.

[25] Benedik, Papeži: Od Petra do Janeza Pavla II., 157.

[26] Ranke-Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, 110.

[27] Prav tam, 111.

[28] B. Drury, Shadia. Auinas and Modernity: The Lost Promise of Natural Law. USA: Rowman & Littlefield Publishers, 2008, 94.

[29] Ranke-Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, 111.

[30] Alfons Maria cardinal Stickler. The case for clerical celibacy: Its Historical Development and Theological Foundations. San Francsisco: Ignatius press, 1993, 11.

[31] Ranke-Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, 113.

[32] Prav tam, 114.

[33] Prav tam, 115.

[34] Prav tam, 115.

[35] Prav tam, 116.

[36] Prav tam, 116.

[37] Prav tam, 117.

Up Next

Related Posts