Osemnajstega marca 1923 so bile v Kraljevini SHS druge parlamentarne volitve. Prve so bile 28. novembra 1920 volitve v ustavodajno skupščino. Volitve leta 1923 so bile prve po spremenjeni volilni zakonodaji. Več o volilni zakonodaji si lahko preberete v knjigi “Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga čim sijajnejša“, ki je dostopna tudi v pdf formatu.[1] O slovenski izkušnji volitev od začetkov parlamentarizma v stari Avstriji do danes pa tudi v pogovoru o tej temi, ki so ga pripravili sodelavci Oddelka za zgodovino.[2]

Prispevek se ne ukvarja z volitvami, ampak s tistim, kar sledi, namreč z vladami. Na kratko bo predstavljen položaj vloge monarha v prvi jugoslovanski državi in njegov odnos do vlade. Predstavitev bo seveda lahko pokazala le na nekaj drobtinic o tej temi.

Temeljni okvir ureditve državne oblasti daje ustava. V srbski ustavi, razglašeni 5. junija 1903, je bila kraljeva vloga v zakonodajni oblasti zapisana v 33. členu: »Zakonodavnu vlast vrše Kralj in Narodni predstavnici zajednički.« Kralj je bil torej enakopraven v svoji zakonodajni funkciji narodni skupščini. (34. člen zakona) V praksi to seveda ni pomenilo, da je kralj sam pripravljal zakonske predloge, je pa lahko s svojimi svetovalci in svojim vplivom dosegel, da so bili zakoni, vsaj tisti, ki so bili zanj pomembni ali so vplivali na njegovo življenje, njemu naklonjeni. Kakšna je bila moč vladarja, je bilo zapisano tudi v 35. členu ustave. Vsak zakon sta morala podpirati oba člena, ki sta imela zakonodajno moč, torej vladar in narodna skupščina. Slednje je dodatno potrdil tudi 43. člen, po katerem je kralj potrjeval in razglašal zakone. To bi sicer lahko opredelili tudi kot kraljevo pravico do veta. Vendar ker je bil enakopraven ustvarjalec zakonodaje, to seveda ne drži, saj je oz. bi lahko že v času pripravljanja zakona poskrbel, da ta ne bi vseboval določil, ki bi jim nasprotoval.

Kralj je bil tudi nosilec izvršne oblasti, ki jo je izvajal preko ministrov. Po 38. členu ustave je kralj tudi imenoval in razreševal ministre. Politično moč kralja je najbolje opisal 40. člen ustave, po katerem je bila kraljeva osebnost nedotakljiva. Isti člen je tudi določal, da se kralja ne more poklicati na odgovornost niti ga tožiti.

Ta uvod nas pripelje do ustav Kraljevine SHS in Kraljevine Jugoslavije. V obeh ustavnih besedilih je bila namreč zadržana dikcija iz srbske ustave iz l. 1903. Po 46. členu vidovdanske ustave zakonodajno oblast izvajata kralj in narodna skupščina »zajednički« oz. skupaj. Kralj je bi tudi nosilec upravne oblasti (izvršne), ki jo je v skladu s 47. členom izvajal prek ministrov. Zakonodajna oblast kralja je bila opredeljena tudi v 49. členu, ki je sicer prvi člen v poglavju o kralju. Prvi stavek omenjenega člena se začne z zapisom, da kralj potrjuje in razglaša zakone. V oktroirani ustavi je bilo člen o delitvi zakonodajne oblasti med kralja in parlament preoblikovan tako, da se je ujemal z novim ustrojem in je kralj po tej ustavi zakonodajno oblast opravljal skupaj z narodnim predstavništvom, ki pa sta ga sestavljala narodna skupščina in senat. To je zapisano v 26. členu oktroirane ustave. Prvi člen v razdelku o kralju, sicer je bil to 29. člen ustave, je bil razširjen v primerjavi s podobnim členom v vidovdanski ustavi. Pred določilo, da kralj potrjuje in razglaša zakone, je bil vstavljen še stavek: »Kralj je zaščitnik narodne enotnosti in državne celovitosti.«

V obeh ustavah, v 54. in 34. členu, je bilo s podobnimi besedami zapisano, kako kralj izvaja upravno oz. izvršno oblast. Kralja je pri morebitnem izdajanju sklepov ali ukazov lahko omejevala zahteva po ministrovem podpisu oz. predpodpisu. Nedotakljiv položaj kralja razkrije nadaljevanje besedila v omenjenih dveh členih. Za vse kraljeve ukaze, navodila in tudi politične ukrepe odgovarja resorni minister. To je seveda pomenilo, da sta morala biti kralj in minister usklajena. Med njima ni smelo biti nesoglasij oz. minister ni smel delovati mimo volje kralja. Podrobnejši opis pristojnosti ministrov je bil v vidovdanski ustavi in v oktroirani ustavi opisan v razdelku Upravna oblast. Upravna oblast je bila urejena po hierarhičnem sistemu. Ministri so bili najvišje v hierarhiji posamezne veje oblasti. Nad njimi je bil le kralj. Kralj in minister sta delovala vzajemno, saj noben akt ni mogel biti izdan brez ministrovega podpisa. Kot je zapisal Slobodan Jovanović v svojem delu Ustavno pravo, se lahko minister svoje odgovornosti reši le z odstopom.[3] Izobrazba ali drugi pogoji za opravljanje ministrske funkcije v ustavi niso navedeni. Izjema je le, da član kraljevega doma ne more biti minister. Jovanović meni, da je za ministre kljub vsemu bilo smiselno upoštevati 19. člen vidovdanske ustave, ki je za vsakogar, ki bi vstopil v državno službo, zahteval državljanstvo od rojstva oz. če so bili srbsko-hrvaško-slovenske narodnostni tudi, če so državljanstvo pridobili. Ostali bi lahko vstopili v državno službo šele deset let po pridobitvi državljanstva. Podrobneje o teh zakonskih okvirih ne bom govoril.

Sledi nekaj statistike, kjer se naslanjam na seznam vlad, ki ga je v svoji knjigi Jugoslavija izmedju dva rata¸ ki je izšla leta 1961, objavil Ferdo Čulinović.[4] Na sliki 1 so nanizani predsedniki vlad in začetki njihovih mandatov. Če je nekdo vodil več vlad zapored, je to zapisano pri njegovem imenu. Po Čulinovićevem seznamu je bilo v obdobju predvojne Jugoslavije 39 vlad. Prva je vlada Stojana Protića, ki je začela z delom 20. decembra 1918. Kot zadnjo je Čulinović v seznam uvrstil vlado, ki je oblast prevzela po državnem udaru 27. marca 1941 in jo je vodil general Dušan Simović.

Pomembna prelomnica v starojugoslovanski zgodovini je bil kraljev državni udar 6. januarja 1929. Kralj je suspendiral parlamentarni sistem, ki ga je sicer moral restavrirati dve leti kasneje. Vseeno pa je vidna razlika v številčnosti vlad od 20. decembra 1918 do 5. januarja 1929 v primerjavi z obdobjem po 6. januarju 1929. V prvem obdobju, ki je trajalo 3668 dni, je svoje delo opravljalo 24 vlad. Seveda so posamezne vlade delovale različno dolgo. Povprečno pa malo manj kot 153 dni, kar je 5 mesecev. Drugo obdobje, ki ga bom zamejil z 9. januarjem 1942, šteje 4750 dni. Petnajst vlad iz tega obdobja je v povprečju bilo na oblasti skoraj 317 dni, torej več kot dvakrat dlje kot vlade v prvem desetletju obstoja države. Ta povprečja bi se seveda spremenila, če bi upoštevali dejstvo, da je v številnih primerih pravzaprav šlo za manjše kadrovske rošade v politično sicer enaki vladi. Po drugi strani pa bi takšno preštevanje vlad dajalo vtis, da je bil parlamentarni sistem trdnejši, kot je bil v resnici.

Na čelu starojugoslovanskih vlad je bilo 14 posameznikov. Primerjava števila vlad in predsednikov takoj pokaže, da so bili nekateri na tem položaju večkrat. Po Čulinovićevem seznamu je največ vlad sestavil Nikola Pašić, deset, sledi mu Nikola Uzunović s sedmimi. Naslednji po številu so sestavili po tri ali manj vlad. Po tri sta sestavila Ljubomir Davidović in Petar Živković. Dva kabineta so vodili Stojan Protić, Milenko Vesnić, Velja Vukičević, Milan Srškić, Milan Stojadinović in Dragiša Cvetković. Pri Cvetkoviću se njegova druga vlada pogosto imenuje vlada Cvetković-Maček. Vlada ja pač rezultat dogovora dveh političnih polov, vendar je bil predsednik Cvetković, zato je to pri tem štetju njegova vlada in je nisem štel posebej. Sledijo predsedniki vlad, ki so to funkcijo opravljali le enkrat. Prvi na tem seznamu je Anton Korošec, edini Nesrb. Pred njim – vodenje vlade prevzel po hudi krizi, ki je bila posledica uboja hrvaških poslancev v Narodni skupščini – so bili vsi vsaj dvakrat predsedniki vlad. V tridesetih sta bila po enkrat predsednika Vojislav Marinković in Bogoljub Jevtić. Zadnji v tej skupini je tudi zadnji predsednik vlade na tem seznamu, Dušan Simović.

Zanimiva je tudi starostna struktura predsednikov. Starost v predstavljenem seznamu se nanaša na posameznikovo prvo prevzetje položaja predsednika vlade. Z naskokom najstarejši Aleksandrov predsednik vlade je bil bard srbske politike – Nikola Pašić, že pred tem poslanec in predsednik vlade Kraljevine Srbije. Pašič je bil ob nastopu funkcije star 75 let in nekaj dni, obenem je bil malo več kot 13 let starejši od Stojana Protića, ki je bil ob sestavljanju prve vlade Kraljevine SHS star sedem tednov manj kot 62 let. Kot vidimo na sliki 2 je bila večina predsednikov vlad ob prevzemu funkcije starih med 52 in 57 let. Tudi povprečna starost predsednikov ob prvem nastopu funkcije je bila malo manj kot 55 let. Predsedniki od diktature dalje so bili mlajši kot v dvajsetih letih. Najmlajši ob prevzemu funkcije je bil Dragiša Cvetković, ki je le tri tedne pred prevzemom funkcije napolnil 46 let.

Kaj so bili predsedniki vlad po svoji izobrazbi? Vsi so končali različne vrste višjega ali visokega izobraževanja, kar je bilo odvisno od časa šolanja. Najštevilčnejši so bili pravniki, bilo jih je 8: Stojan Protić, Milenko Vesnić, Nikola Uzunović, Vojislav Marinković, Milan Srškić, Bogoljub Jevtić, Milan Stojadinović in Dragiša Cvetković. Vojaka sta bila Petar Živković in Dušan Simović. Ljubomir Davidović je bil profesor naravoslovja in matematike, Velimir Vukičević gimnazijski profesor, Nikola Pašić inženir in Anton Korošec duhovnik. Podrobnejši pregled si oglejte na dnu prispevka.

Različna ministrska mesta so zasedali mnogi posamezniki, ki so se tudi selili med resorji. Tako so bili posamezniki lahko ministri različnih resorjev, nekateri tudi večkrat. Ministri so bili iz strank, ki so bile vključene v različne koalicije. Izjema v vseh vladah so bili ministri za vojsko in mornarico. Ta položaj so ves čas zasedali vojaki, vedno generali, kljub imenu resorja Ministrstvo vojske in mornarice. Izjemoma niso bili na tem položaju vojaki le v kakšnem krajšem obdobju, kot je bilo npr. v drugi vladi Nikole Pašića, ko je od odstopa generala Branka Jovanovića posle vodil minister Milorad Drašković, ki je bil sicer v tej vladi notranji minister. Drašković je ministroval 25 dni, dokler ni resor zasedel general Hadžić, ki je bil minister že v nekaj prejšnjih vladah. Kot zanimivost naj omenim, da v vladi Dušana Simovića, oblikovani po vojaškem uradu 27. marca 1941, ministrstva za vojsko in mornarico ni bilo. Omenjena vlada je bila tudi številčno najmanjša. Poleg predsednika Dušana Simovića in dveh podpredsednikov, Vladimirja Mačka in Slobodana Jovanovića, je bilo le še 10 ministrov: in sicer za notranje zadeve, zunanje zadeve, promet, pravosodje, prosveto, socialne zadeve, kmetijstvo, finance, trgovino in industrijo ter gozdove in rude.

Za konec morda še nekaj o usodi predsednikov vlad, ki niso umrli še pred koncem druge svetovne vojne. Nikola Uzunović je umrl v Beogradu l. 1954, Petar Živković je umrl v Parizu l. 1947, Bogoljub Jevtić je umrl v Parizu l. 1960, Milan Stojadinović je umrl v Buenos Airesu l. 1961. Tudi Dragiša Cvetković je umrl v Parizu l. 1969. Dušan Simović je umrl v Beogradu l. 1962.

Morda za konec še zanimivost o Dragiši Cvetkoviću. Zaradi podpisa protokola o priključitvi k trojnemu paktu je bil po koncu druge svetovne vojne razglašen za narodnega izdajalca. Leta 2009 je bil na okrožnem sodišču v Nišu rehabilitiran.

Vsi trije nekdanji predsedniki, ki so po vojni živeli v Franciji in umrli v Parizu (Živković, Jevtić in Cvetković) so pokopani na istem pariškem pokopališču blizu drug drugega.

V spodnjem seznamu so navedeni politiki, ki so bili predsedniki starojugoslovanskih vlad. V seznam so uvrščeni po vrsti, kot so prvič zasedli to funkcijo. Pri vsakem je naveden rojstni datum, funkcije pred prvim prevzemom položaja predsednika vlade in natančna starost ob prevzemu funkcije. Iz seznama je razvidno, da so vsi, razen seveda obeh vojakov Petra Živkovića in Dušana Simoviča, pred prevzemom predsedniške funkcije že opravljali različne politične naloge.

• Stojan Protić[5] (28. 1. 1857), poslanec in minister Kraljevine Srbije, študiral zgodovino in filozofijo na Visoki školi v Beogradu, 61 let 10 mesecev in 21 dni.
• Ljubomir Davidović (24. 12. 1863), poslanec in minister Kraljevine Srbije, diplomiral iz matematike in naravoslovja na Visoki školi v Beogradu, 55 let, 7 mesecev 22 dni.
• Milenko Vesnić (13. 2. 1863), pravnik (Visoka škola v Beogradu, Univerza v Münchnu), doktor prava, univerzitetni profesor na Visoki školi v Beogradu, minister in diplomat Kraljevine Srbije, 57 let 3 mesece in 3 dni.
• Nikola Pašić (18. 12. 1845), visoka tehnična šola v Zürichu, poslanec, minister in predsednik vlade Kraljevine Srbije, 75 let in 13 dni.
• Nikola Uzunović (3. 5. 1873), pravnik, Visoka škola v Beogradu, sodnik, poslanec Kraljevine Srbije, 52 let, 11 mesecev in 4 dni.
• Velimir Vukičević (11. 7. 1871), gimnazijski profesor, narodni poslanec Kraljevine Srbije, 55 let, 9 mesecev in 5 dni.
• Anton Korošec (12. 5. 1872), duhovnik, avstro-ogrski poslanec, poslanec in minister Kraljevine SHS, 56 let, 2 meseca in 14 dni.
• Petar Živković (1. 1. 1879), vojna akademija Beograd, 50 let in 4 dni.
• Vojislav Marinković (13. 5. 1876), doktor prava s področja ekonomije (Pariz), poslanec in minister Kraljevine Srbije, 55 let 10 mesecev in 21 dni.
• Milan Srškič (3. 3. 1880), doktor prava (Dunaj), jugoslovanski poslanec in minister 52 let, 3 mesece in 28 dni.
• Bogoljub Jevtić (24. 12. 1886), pravna fakulteta Beograd, veleposlanik v več državah, minister Kraljevine Jugoslavije, 47 let, 11 mesecev in 17 dni.
• Milan Stojadinović (4. 8. 1888), pravnik (Beograd), univerzitetni profesor v Beogradu, minister, 46 let, 10 mesecev in 19 dni.
• Dragiša Cvetković (15. 1. 1893), leta 1934 dokončal študij v Subotici, minister Kraljevine Jugoslavije, 46 let 21 dni.
• Dušan Simović (28. 10. 1882), vojaška akademija v Beogradu (sprva kopenska vojska, nato po letu 1917 letalstvo), 58 let, 4 mesece in 26 dni.

Bojan Balkovec

Literatura

[1] Balkovec, Bojan. „Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga čim sijajnejša“: volilna teorija in praksa v prvi jugoslovanski državi. Zbirka Zgodovinskega časopisa 43. Ljubljana: Zveza Zgodovinskih Društev Slovenije, 2011.

[2] Gremo po zmago! Slovenci na volitvah od začetkov parlamentarizma do danes, 2020. https://www.youtube.com/watch?v=GI8GBvNarN0.

[3]  Jovanović, Slobodan. Ustavno pravo kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca. Beograd: Izdavačka knjižarnica Goce Kona, 1924.

[4] Čulinović, Ferdo. Jugoslavija između dva rata. Izdanja Historijskog instituta Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti u Zagrebu, 1961.

[5] „Wikipedija“. Pridobljeno 16. marec 2023. https://sl.wikipedia.org/wiki/Glavna_stran.