13. oktobra 1959 je v Čedadu umrl duhovnik, kulturni delavec in narodni buditelj Anton Cuffolo (Kufolo). Pisatelje France Bevk je v njem našel navdih za svoj roman Kaplan Martin Čedermac.

Anton Cuffolo se je rodil 15. septembra v Platišču. V Vidmu je obiskoval srednjo šolo, kasneje pa je tam vstopil tudi v bogoslovje. Novo mašo je obhajal 14. julija 1914, še isti dan pa se je moral zglasiti v vojašnici. Najprej so ga poslali kot sanitarnega delavca v Bologni ter Benetke, kasneje pa je opravljal delo vojnega kurata na soški fronti. Po tem, ko je bil na fronti ranjen in je prebolel kolero, je sprejel duhovniško službo v Mirniku, ker je skrbel za briške begunce. 16. marca 1920 je bil postavljen za vikarja v Lazah v Nadiški dolini, ker je ostal vse do svoje smrti.

Od mladih let je bil vnet za pravice slovenske manjšine v Italiji. S svojimi somišljeniki se je udeleževal dijaških shodov. Po koncu 1. svetovne vojne se je začel javno potegovati za jezikovne pravice beneških Slovencev. S pomočjo slovenskih in ostalih furlanskih duhovnikov dosegel odstranitev nadškofa Rossija, ki je sistematično onemogočal delovanje slovenskih duhovnikov v Italiji. Občinski komisar Tomassini je Cuffola decembra 1929 obsodil na tridnevno prisilno delo. Cuffolo je na določen dan vzel v roke lopato in odšel na delo. To je pri ljudeh sprožilo veliko neodobravanje ter odneslo komisarja iz položaja. Ves čas je Cuffolo skrbel, da sta se v cerkvi ohranjala slovenka beseda in pesem. 16. avgusta 1933 je orožniški poročnik Vincenzo Battiatti prepovedal uporabo slovenščine pri petju, v molitvah, pridiganju in verouku. Fašistične oblasti so Cuffolo sicer veš čas nadzirale, klicale na kvesturo in mu grozile z konfinacijo. France Bevk je leta 1959 v članku O nastanku Kaplana Martina Čedermaca zapisal: »Takrat ni bilo tako, kot je danes, poznal nisem nobenega narodnozavednega laika, ki bi mu lahko zaupal. Trkal sem na vrata nekaterih kaplanov, ki so službovali v majhnih duhovnijah šentpetrske fare ob Nadiži. Eden izmed njih, ki ga ne morem imenovati, ker še živi, mi je dal obilo dragocenih podatkov. Opisal sem njegovo duhovnijo, njemu so ponujali denar, če zataji svoje stališče, on je nesel v temni noči katekizme v neko samotno cerkev, da jih reši pred zaplembo, njega so opozorili domačini, da ga iščejo fašisti in je nato v noči pobegnil skozi samote pred nadškofa, s katerim je imel opisani razburljivi pogovor.« Tudi med drugo svetovno vojno je Cuffolo ostal aktiven in rešil Laze pred nemškim uničenjem odrejenega za 1. januar 1944. Pomagal je tudi pri reševanju 35 angleških ujetnikom. Po drugi svetovni vojni se je pri novi oblasti še naprej prizadeval za pravice beneških Slovencev, hkrati pa pomagal pri ohranjanju kulturne dediščine le teh.  »Za svoje ovčice je skrbel kot oče, poleg tega pa je bil pisatelj, zgodovinar, folklorist. Mnogo narodnega blaga je zbral. Beneška Slovenija mu bo za to vedno hvaležna. Bil pa je tudi oče revnih dijakov, posebno takih, ki so čutili duhovski poklic.«

V Katoliškem glasu so ob njegovi smrti zapisali: »Pokojni g. župnik je bil zelo poznana markantna osebnost med našimi beneškimi brati. Kot učenec pok. msgr. Trinka je svojega vzgojitelja zelo posnemal v ljubezni do Boga, do sv. Cerkve in do svojega naroda. Nobena tozadevna grožnja ga ni mogla prestrašiti ali ukloniti, da bi odstopil od tega, kar mu je velevala vest. Dokaz za to je njegova župnija, kjer je do smrti tudi v cerkvi molil in pridigoval v domačem jeziku.«

Viri: Slovenska biografija, Jezik in slovstvo, Novi list, Družina