Mož neiztrohnjenega srca – France Prešeren

France Prešeren, največji slovenski pesnik, se je rodil 3. decembra 1800 v Vrbi na Gorenjskem, v kmečki družini. Znan po mojstrskih pesnitvah, kot je Sonetni venec, in kot avtor slovenske himne Zdravljice. Umrl je na današnji dan, 8. februarja 1849 v Kranju. Ta dan je v Sloveniji državni praznik, posvečen kulturi.

Ribičev rod

Največji slovenski pesnik je izhajal iz rodu Prešernov, ki so bili tretji najpremožnejši rod v Vrbi, njihova posest je namreč obsegala približno 13 ha z dodatnimi parcelami, ukvarjali pa so se tudi z drugimi dejavnostmi: npr. prevozništvo oziroma furmanstvo. Boljše gmotno stanje je družini omogočilo šolanje otrok, potrebno je poudariti, da so bile izobražene tudi ženske – Prešernova mati je namreč obiskovala nunsko šolo v Beljaku. France Prešeren se je rodil kot tretji otrok v družini Simona in Mine Prešeren, ker pa je bil prvi sin, je bil deležen posebne pozornosti – tudi šolanja. Ko je pri 28. letih postal doktor prava, se je vrnil v Ljubljano, kjer je živel do leta 1846, nato se je preselil v Kranj.

Razočaranje – neizčrpen vir pisanja

Razočaranje –v katerem je našel motiv za pisanje poezije – je doživljal na službenem, družinskem ter ljubezenskem področju. Po koncu študija je namreč pričakoval, da se bo njegovo gmotno stanje izboljšalo, kar pa se ni zgodilo. V Ljubljani je bil prav tako kot v času študija zgolj praktikant. Za napredovanje v pravniških vodah bi moral opraviti odvetniški izpit, to se je zgodilo leta 1831 v Celovcu, ker pa je izpit naredil s slabšimi ocenami, so njegove prošnje za samostojno advokaturo zavrnili šestkrat, število advokatskih mest je bilo namreč določeno. Tudi v zasebnem življenju je čutil praznino, ženske, ki so ga zanimale, se na njegovo dvorjenje niso odzivale, tiste, ki pa so zanj pokazale interes, mu niso bile všeč. Težka usoda je doletela tudi njegove starše ter sorojence. Načrti o prevzemu kmetije so se zaradi različnih dogodkov v družini spremenili večkrat. Ker sta se oba sinova šolala, eden za pravnika drugi za duhovnika, se je moral oče sprijazniti z dejstvom, da bo morala kmetijo prevzeti ena od hčera skupaj s svojim možem. Sprva je računal na prvorojenko Jero, ki pa je s poroko zaradi čakanja na bratovo novo mašo odlašala. Tako se je pred njo poročila njena sestra Mina, ki jo je v imenu sina Jožeta Vovka, ki je sicer že imel razmerje z drugim dekletom, snubil njegov oče. Simon, Minin oče, je privolil, predvsem je računal na obljubo starega Vovka:

»Vi in mati bosta še naprej gospodarila, mlada dva bosta pa delala.”

To se ni zgodilo, Jože Vovk je na posestvu zagospodaril s samostojno in trdo roko, znano pa je, da je tudi po poroki še vedno odhajal obiskovat bivše dekle. France se je domov vrnil, ko je njegov brat Jurij pel novo mašo, kljub temu da ga na ljubljanskem bogoslovju niso želeli sprejeti, ker se je rodil brez desnega ušesa. S tem je potešil globoko željo matere, ki si je že za prvega sina želela, da bi postal duhovnik, a se je France raje odločil za duhovniški poklic. Jurijeva služba je mater kasneje rešila tudi pred družinskim nasiljem. Zet Jože Vovk je namreč poskrbel, da je bilo življenje na Ribičevi domačiji neznosno, poslabšali pa so se tudi odnosi med materjo ter hčerko – ženo priženjenega gospodarja. Mati Mina je odšla v župnijo Friesach skupaj s hčerkama Lenko in Uršo, kasneje pa sta se skupaj z Jurijem preselili v župnijo St. Ruprecht pri Beljaku. Ker je bilo koroško okolje za Prešernovo mater obremenjujoče, se je preselila h Francetu v Ljubljano, kjer je živel skupaj s sestro Katro. Tu je zdržala zgolj 14 dni, saj Francetovo služba še ni bila stalna, Katrina postrežba pa manj ustrežljiva. Od doma se je odselil tudi Simon oziroma Šimen Prešeren, selitev na Skaručno pri Šmarni gori pa je na 70-letniku pustila posledice. Za njegovo bolezen je izvedela tudi žena Mina, ki ga je skupaj s hčerami obiskala. Leta 1838 je umrl, leta 1842 pa se je poslovila tudi mati, ki je Francetu pisala v Ljubljano:

»Ozdravila se več ne bom. Bom vmrla. Na mojo pot boste vsi prišli. In morebiti ti France, prvi. Tako fleten otrok si bil. Tudi sedaj svojo reč prav obrni.«

Občutljiva osebnost

Značajsko je bil France Prešeren zelo občutljiv. Po besedah sestre Mine ga je vsak poraz zelo potrl, raziskovalci pa domnevajo, da naj bi imel depresijo, dvakrat naj bi celo poskušal napraviti tudi samomor. Med sorodniki in prijatelji je veljal za skromnega ter redkobesednega človeka. Marija Grom je tako dejala:

»Mehko besedi si stric pesnik imeli, zastopno pa ne. Ne zelo glasno. Tako so narejali z ustmi, kakor tu pri nas pravimo, nekako šobo. O, jih imam dobro še v spominu. Le pri prvi besedi so narejali malo naprej z ustnicami in rekli večkrat ‘eee’, ali pa: ’eme, eme, ehem, ehem’, potem je šlo gladko. Govorili pa so malo, zelo malo. Posmejali so se le malokdaj.«

Prešernoslovci so se pogosto ukvarjali tudi z njegovo versko ter politično opredelitvijo. Najbolj uveljavljeno je stališče, da je bil Prešeren veren, ampak ne konfesionalno, ni se namreč redno udeleževal cerkvenih obredov. S Krstom pri Savici pa je najverjetneje želel ugajati duhovščini. Nazorsko naj bi bil svobodnjak, politično pa neopredeljen, saj ni bil organizator nobene preporodne misli na Slovenskem. Kljub temu pa se je s policijo srečal dvakrat, izrazita politična pesem pa je bila Zdravljica, ki jo je cenzura prepovedala pred objavo.

Ena izmed njegovih pomembnih osebnostnih lastnosti je bila tudi izobraženost ter razgledanost, poleg nemškega jezika je govoril tudi italijansko, francosko, angleško, špansko, konec tridesetih let 19. stoletja pa se je naučil še poljščine.

 

Ozke možnosti za objavljanje

V Prešernovem času so bile izdajateljske možnosti slabe, svoja dela je lahko objavljal v Ilirskem listu, Kranjski čbelci ter Kmetijskih in rokodelskih novicah. Potrebno pa je omeniti, da je takoj po prvih objavah bil opažen in je veljal za velikega upa slovenske poezije. Prav tako je bil opažen tudi njegov sodobnik Koseski, ki se je pogosto naslanjal na aktualno dogajanje, bil je namreč politični pesnik, kar je dana situacija zahtevala.

Prešernove muze

France Prešeren je pisal dela z različno motiviko: domovinsko, eksistencialno ter ljubezensko, po kateri je najbolj znan. Ker je tematiko pogosto jemal iz svojih lastnih doživetij, je bila preučitev njegovega zasebnega življenja ena ključnih metod pri preučevanju njegovega dela. France Kidrič je tako v prispevku Prešernove Lavre omenil 11 žensk, ki so v njegovem življenju pustile pečat, zgolj tri so mu čustva do določene mere vračala: Ana Jelovšek, bogata ženska iz Gradca ter ena izmed sester Podboj.

Do leta 1833 je koketiral z Dolenčevo Zaliko, Reziko Birt, Jerico Rotar ter Micko Podboj. Vse so bile hčere gostilničarjev, v času šolanja je možno zaslediti še Celovčanko ter Ljubljančanko, ki ju je občudoval, vendar njuni podatki niso znani. Kljub temu da se je sam zaljubljal v ženske, ki mu naklonjenosti niso vračale, je tudi za njim vzdihovalo nekaj žensk. Med njimi je bila tudi bogata Marija Kljun, ki je imela v Ljubljani sorodnike in jih je obiskovala med počitnicami. Z njo si je celo dopisoval, ko pa je odšel v Celovec, so se njuni stiki prekinili.

Okoli leta 1833 se je zaljubil v Primičevo Julijo, raziskovalci predvidevajo, da se je to zgodilo v trnovski cerkvi. Pesmi ji je posvečal do leta 1838/39, ko se je poročila z njegovim sošolcem. Pri sklepanju stikov z ženskami mu je pomagal tudi njegov delodajalec Blaž Crobath, ki mu je leta 1837 predstavil 14-letno Ano Jelovšek, ki je bila krščenka Primicovih ter guvernanta v njegovi hiši. Njen karakter sta zaznamovala predvsem ognjevitost, inteligenca, duhovitost, bila pa je tudi izobražena – govoriti je znala nemško – in vizualno privlačna. Prešeren je postal pozoren nanjo, ko jo je rešil pred nasiljem, nato pa sta leta 1838 skupaj odšla na romanje na Vodice. Leto kasneje je Ana Jelovšek pri 15. letih in pol zanosila. Njena starost v tistem času ni bila nenavadna, saj je cerkveno pravo dovoljevalo poroko pri dekletih starih 14 let ter moških starih 16 let.

Do poroke, na katero je Ana Jelovšek upala – obetala si je celo balo, ki bi ji jo plačala mati Julije Primic – Julijana Primic – ni prišlo. V letu 1839/40 se je Prešernov odnos do Jelovškove ohladil. Pri Podbojevih je namreč opazil eno od gostilničarjevih hčera, do danes pa ostaja neznano, za katero se je ogrel, saj sorodniki raziskovalcem tega niso znali povedati.

Ženske, ki so zaznamovale njegovo življenje, je Prešeren vpletel tudi v svoja dela. Primicovi Juliji je tako namenil sonet Od veselega časa teklo leto, Sonetni venec, Neiztrohnjeno srce, Zdravilo ljubezni, ženska zvestoba, Prekop. Ani Jelovšek je posvetil pesem Nezakonska mati. Ena od Podbojevih hčera pa se je lahko našla v pesmih K slovesu, Ukazi, Sila spomina.

Pesnikova smrt pahne družino v še hujšo revščino

Ana Jelovšek je Francetu rodili tri nezakonske otroke, eden izmed razlogov, da se z njo ni nikoli poročil, je bilo tudi to, da so bili nezakonski otroci tedaj manjša grožnja za ugled kot poroka z nekom iz nižjega socialnega sloja. Ana Jelovšek je sicer imela premožno botro, sama pa je bila rojena v revni družini in je službo guvernante morala prekiniti, da se je izučila za šiviljo. Ko je France v Kranju dobil samostojno advokaturo, mu družina tja ni sledila. V Ljubljano jim je pošiljal denar ter jih nazadnje obiskal septembra 1848. Ani je obljubil:

»Zdaj mi je že bolje, kmalu bom okreval. Ne joči, saj še živim; a če bi se vendarle zgodilo, da bi umrl, preden bodo otroci preskrbljeni, upam, da moji otroci ne bodo zapuščeni. Šele po smrti bo moj narod spoznal, kaj sem zanj storil. – Ko bom mrtev, boš tudi ti vedela, kdo sem bil – moji otroci ne bodo zapuščene reve!«

Pesnikovo zdravje se za tem obiskom hitro poslabšalo, tako do novembra ni več zapustil sobe, vodenica mu je povzročala hude bolečine ter otekline. Delo je poskušal opravljati s pomočjo pisarjev, ki jim je narekoval pravne akte. Decembra se je njegovo stanje tako poslabšalo, da so zdravniki nad njim obupali:

»Zadnje tedne je čisto oslabel, vendar bi bil prav nič ‘cagav’ in do zadnjega dne ni verjel, da za njegovo zdravje, ni več nobenega upanja.«

Šele dva dni pred smrtjo se je odločil napisati oporoko:

»Ker me neka oseba stalno nadleguje, naj že napravim svojo oporoko, to zdaj storim. Premoženja tako in tako nimam nobenega, če pa je že kaj ostane za menoj, naj to pripade mojima otrokoma, ki ju imam z neko Jelovškovo iz Ljubljane. Sobno opremo in posteljnino dobi moja sestra Katarina Prešeren. Ostalo sorodstvo nima kaj zahtevati. – Tudi moja zlata žepna ura naj pripade mojima otrokoma. – Če pa si bom glede poslednje volje še kaj premislil, bom spet poslal po vas.«

 

Do izboljšanja stanja ni prišlo, tako si pesnik ni mogel več premisliti glede oporoke. Na predvečer smrti mu je postalo zelo slabo, nato pa je 8. februarja ob osmi uri zjutraj umrl. V Ljubljani so prebivalce o pesnikovi smrti obveščali z osmrtnico, ki jo je natisnil Jožef Blaznik, 10. februarja pa so se zbrali na pogrebu v Kranju, ki ga je vodil kranjski dekan Jožef Dagarin. Pogrebščina se je odvijala v gostilni Pri stari pošti, eden izmed domačinov pa je pesniku v spomin recitiral njegovo znano pesem O, Vrba!

Viri in Literatura

Mušič, Janez. Sodobniki o dr. Francetu Prešernu. Ljubljana: Borec, 1989.

Kos, Janko. Neznani Prešeren. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994.

Mušič, Janez. Sila spomina. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1986.

Up Next

Related Posts