Na poklicno pot odrskega umetnika je Nace Simončič stopil med drugo svetovno vojno; najprej kot vodja Belokranjske okrožne gledališke skupine na osvobojenem ozemlju, nato pa kot član Slovenskega narodnega gledališča v Črnomlju, po vojni pa v Ljubljani. Rodil se je na današnji dan leta 1918.

Rodil se je v Litiji,  na podstrehi Vovkove hiše, nasproti Boriškove gostilne v Litiji.

Pred začetkom druge svetovne vojne je bil član litijske godbe. Igral je na boben. Vse godbenike so prijavili v nemško vojsko. Ko je prejel njihov poziv, je sklenil, da jim bo ubežal in je odšel v partizane. Najprej je bil borec v Zasavskem bataljonu, potem pa v Cankarjevi in Prešernovi brigadi. V Črnomlju, leta 1944, se je učil balet in pel pri komornem zboru ter sodeloval v Belokranjski kulturni skupini. Kasneje je sodeloval kot igralec v Slovenskem narodnem gledališču, ki je delovalo v osvobojeni Beli krajini. Igral je v Težkih urah, Raztrgancih (Matej Bor) in Namišljenem bolniku (Mollier). Od leta 1946 – 1948 je obiskoval igralsko akademijo v Ljubljani. Do leta 1950 je delal v Drami.

Simončič je bil lutkar, igralec in režiser. Po vabilu v Mestno lutkovno gledališče je leta 1951 odigral prvega v imenitnem nizu svojih odrskih likov – kužka Postružka v Zvezdici Zaspanki – s katerim je do konca stoletja dosegel več kot tisoč ponovitev.

Kot lutkovni umetnik, ki je deloval na odru, radiu in televiziji, je polepšal marsikatero otroštvo.

V tem gledališču je nato vdihnil dušo še več kot sto lutkovnim junakom z odličnim Pavlihom na čelu, Žogici Marogici in Kužkom Postržkom. V letih od 1963 do 1971 je kot vodja lutkovnega studia na slovenski televiziji med drugim zrežiral in odigral 50 oddaj o Kljukcu ter serijo o Radovednem Tačku skupaj z Markom Okornom. Nastopil je tudi v številnih radijskih igrah za odrasle in otroke. Med drugim je prejel nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado ter leta 1993 nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo.