2. svetovna vojna je bila večmilijonska morija, ki je potekala med letoma 1939 in 1945. Posebno in še posebej tragično poglavje te vojne predstavljajo koncentracijska taborišča, v katerih so se v pred- in medvojnem času znašli predvsem posamezniki, ki so predstavljali trn v peti nekaterih oblasti. Nacistična oblast je v takšna taborišča pošiljala npr. politične nasprotnike, duševno bolne, istospolno usmerjene, Slovane, Rome in Jude. Taboriščnike je čakala težka in žalostna usoda, ki so jo dodatno zagrenili nacistični uslužbenci koncentracijskih taborišč: njihove zgodbe in dejanja bodo predmet pričujočega prispevka.

Prispevek o nacističnih uslužbencih namerno objavljamo ravno v teh dneh: 27. januarja je mednarodna skupnost obeležila dan spomina na žrtve holokavsta in se s tem simbolično spomnila na 27. januar 1945, ko so enote sovjetske Rdeče armade vstopile v zloglasno koncentracijsko taborišče Auschwitz. Prejšnje leto smo v sklopu tega spominskega dne napisali prispevek na to temo, letos pa se bomo osredotočili na drug aspekt. V dvodelnem članku bomo prikazali nekaj najbolj znanih obrazov različnih koncentracijskih taborišč tretjega rajha. V tem delu se bomo osredotočili na ženske uslužbenke taborišč in pri tem predstavili njihove življenjske poti ter dejavnosti v taboriščih, zaradi katerih so postale »slavne«.

Irma Grese

Irma Grese se je rodila 7. oktobra 1923 v Wrechnu, v takratni Weimarski republiki. Bila je tretji otrok Alfreda Antona Alberta Grese in Berthe Wilhelmine Auguste Grese. Veljali so za delovno kmečko družino, ki pa so jo spremljale različne tragedije. Leta 1936 je Irmina mama storila samomor, potem ko je odkrila, da ji mož ni zvest.  Gresejeva je dve leti zatem prekinila svojo izobraževalno pot ter zapustila domačo hišo. Zaposlila se je v tovarni mlečnih izdelkov v Fürstenbergu, kjer je delala od pomladi do zime leta 1938. Novo službo je našla v trgovini v kraju Lynchen, kjer pa prav tako ni ostala dolgo. Že marca 1939 se je zaposlila kot pomožna medicinska sestra v sanatoriju v Hohenlychnu, kjer se je (neuspešno) želela izobraziti za medicinsko sestro. V sanatoriju je ostala do marca 1941, ko se je ponovno vrnila v »mlečne« vode: v Fürstenbergu je dobila službo trgovske pomočnice, tu pa je ostala do 1. junija, ko se je začela njena pot v slovitem SS. Na ta dan se je kot prostovoljka javila za delo v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, kjer pa ni ostala prav dolgo. Že leta 1943 jo je oblast premestila v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je delala kot telefonistka, kasneje pa je bila odgovorna za kaznovanje taboriščnikov v primeru kršitev pravil v taborišču. Še istega leta je napredovala v Oberaufseherin oz. »višjo nadzornico«. V Auschwitzu je ostala do januarja 1945, ko je pred bližajočo Rdečo armado pobegnila v Ravensbrück, kasneje pa še v taborišče Bergen-Belsen. 18. aprila 1945 so jo zajele britanske enote, ki so jo do začetka sojenja poslale v pripor. 13. decembra 1945 je bila zaradi svojih zločinov usmrčena; stara je bila 22 let, s čimer je veljala za najmlajšo usmrčeno žensko v 20. stoletju pod britanskim pravom.[1]

Irma Grese (vir: en.wikipedia.org)

Zgodba Irme Grese je drugačna od drugih žensk, ki so pod okriljem organizacije SS delovale v taboriščih: v enote SS je namreč vstopila prostovoljno. Po nekaterih podatkih naj bi jo med njenim delom še vedno spremljala tragična usoda njene družine, veljala pa je tudi za osebo z nižjim inteligenčnim kvocientom, kot je bilo normalno.[2] Iz različnih opisov je razvidno, da je veljala za zelo lepo žensko, ki je lahko pred ogledalom preživela tudi po več ur ter vadila različne zapeljive geste.[3] To je verjetno tudi razlog, da je eden od njenih vzdevkov »lepa zver«.

Zanimivo je, da nekateri avtorji njo in njena dejanja označujejo kot kontradiktorna: ko je delovala v taborišču v Auschwitzu, naj bi opravila test nosečnosti, ki je potrdil njene strahove o zanositvi. Čez nekaj dni je naredila splav, vse to pa je bilo seveda v nasprotju z nacistično ideologijo, ki splava ni dovoljevala. Poleg tega so po taborišču krožile tudi govorice, da naj bi imela celo istospolne odnose, to pa je bilo zopet v navzkrižju z nacistično ideologijo.[4] Njene istospolne nagibe omenjajo tudi nekateri drugi avtorji in pričevalci iz taborišča: eden od njih je dejal, da so bili istospolni odnosi pri njej relativno pogosti. Pogosto naj bi izbirala privlačna mlada dekleta, ki jim je potem bičala prsi. Ker je bila higiena v taborišču slaba, so se lahko v teh ranah razvile različne infekcije. Ko so ta dekleta pomoč poiskala v bolniški baraki taborišča, naj bi Gresejeva opazovala boleč postopek odstranjevanja infekcije, zraven pa naj bi kazala znake orgazmičnega vzburjenja. Podobne oblike spolnega mučenja omenjajo tudi nekateri drugi dnevniki.[5] Poleg tega naj bi imela tudi razmerja nekaterimi člani SS, med njimi celo z Josefom Mengelejem, ki pa naj bi njuno razmerje končal takoj, ko je izvedel za njena razmerja z ženskami.[6]

Če se osredotočimo na njeno delo v taborišču, lahko rečemo, da si je z njim pridobila močan sloves, ki ga dobro ponazarjajo njeni vzdevki:  poprej smo že omenili »lepo zver,« taboriščniki pa so jo imenovali tudi »Hijena iz Auschwitza,« ter celo »siva miš«. Njena prepoznaven znak je bil bič, s katerim je pretepala taboriščnike. Sama  je sicer zanikala njegovo uporabo, so pa številni pričevalci na posebnem procesu trdili ravno nasprotno. Mnogi taboriščniki so jo na povojnih procesih obtožili, da je odgovorna za pošiljanje ljudi v plinske celice oz. da naj bi imela pomembno vlogo pri selekciji.[7]

Gresejevo so številni označili za sadistično in nasilno. V enem od prejšnjih odstavkov je bila omenjena njena neizmerna lepota, ki jo je pogosto nadgradila s številnimi parfumi in dišavami. Te je mnogokrat uporabljala čezmerno, kar je za internirance sprva pomenilo čisti užitek v obliki dišečih vonjav. Ko se je pomaknila naprej, je vonj nekaj časa še ostal za njo, nato pa se je vrnil »stari« vonj sežganega človeškega mesa, ki je za taboriščnike pomenil vrnitev v stare tirnice. Nekateri taboriščniki trdijo, da so se potem počutili še slabše, s svojo lepoto pa naj bi še poudarila njihovo slabo življenjsko okolje.[8]

Njeno nasilje dokazujejo različna pričevanja iz povojnih procesov. Ena od očividk je opisala zgodbo neke mame, ki je želela govoriti s svojo hčerko v drugem območju taborišča, kar pa ni bilo dovoljeno. Mamo naj bi kaznovala s tepežem in brcanjem.[9] Druga pričevalka omenja njeno uporabo pištole. Tako naj bi dve ženski želeli pobegniti iz taboriščne barake št. devet v taborišču A. Razlog za njun pobeg je bilo izvajanje selekcije, s katero so taboriščnike poslali v plinske celice. Ženski naj bi skočili skozi okno, pri tema pa naj bi ju Gresejeva dvakrat ustrelila. Priča je dodala, da je Gresejeva dekleta pretepala zelo pogosto,[10] druga interniranka pa je pridala, da je pri tepežu uporabila palico ali pa jih je s svojimi težkimi škornju zbrcala do krvi.[11]

Pogosto so bili nasilni tudi zbori oz. apeli. Kot potrjujejo številne zgodbe, so se morale številke popolnoma ujemati, drugače so taboriščniki lahko dobili kazen. Neka priča se je tako spominjala, da je Gresejeva od taboriščnikov zahtevala, da več ur stojijo brez hrane v vseh vremenskih razmerah. Na apel so morali priti tudi bolni ali umirajoči taboriščniki.[12] Po drugih pričevanjih naj bi internirance silila v različne stvari: tako naj bi zahtevala, da pokleknejo za več ur, pri čemer so morali nad glavo držati kamenje in pričakovati kakšno brco. Njeni apeli so potekali dvakrat na dan, dolgi pa naj bi bili vsaj dve, pa tudi tri ali štiri ure, po nekaterih pričevanjih celo šest ur.[13] Če je pri apelih prišlo do težav, so morali interniranci stati toliko časa, dokler napake niso našli in popravili. Medtem interniranci niso smeli jesti ali piti, to pa je lahko pri dolgotrajnih apelih rezultiralo v omedlevicah.[14]

Irma Grese in Josef Kramer v avgustu 1945, ko čakata na sojenje (vir: en.wikipedia.org)

Ob vrnitvi z dela so morali imeti taboriščniki prazne žepe, v nasprotnem primeru so lahko pričakovali kazen. Ena od prič je na procesu dejala, da naj bi Irma Grese posedovala gumijevko, s katero je lahko pretepala ljudi, ki se niso držali pravil, pri čemer naj bi  pogosto izvajala prav preglede žepov.[15] Ena od očividk je na povojnem procesu omenila primer nekega dekleta, ki ji je iz žepa padel kos krpe, kar je opazila tudi Gresejeva. Iz tega razloga je bila kaznovana celotna komanda: v pol ure trajajoči kazni so morali taboriščniki teči v eno smer in potem nazaj, vmes pa so morali občasno še počepniti in nato hitro vstati.[16] Podobne »športne podvige« lahko zasledimo tudi v nekaterih drugih primerih pričevanj: Gresejeva naj bi ob priložnosti od skupine internirancev zahtevala, da se uležejo na tla oz. pokleknejo, to dejavnost pa naj bi ponavljajoče opravljali tudi po več ur. Druga športna aktivnost je bilo plazenje z vedno večjo hitrostjo. V primeru zaustavitve je interniranec tvegal udarce z njenim jahalnim bičem.[17]

Iz zbirke zbranih pričevanj lahko razberemo še nekaj njenih drugih dejanj, povezanih s prisilnim delom internirancev. Njena praksa naj bi bila, da je posameznim judovskih taboriščnicam naročila, naj odidejo na drugo stran žičnate ograje. Ko se je taboriščnica bližala žičnati ogradi, so jo stražarji opozorili, naj ne hodi blizu, česar pa taboriščnice pogosto niso razumele. Gresejeva je namreč velikokrat izbrala dekleta, ki niso govorila nemško. Tako so dekleta nadaljevala pot, zaradi česar so bile ustreljene.[18] Pri delu internirancev je bilo pomembno tudi doseganje dnevnih kvot, neuspehi pa so bili sankcionirani. Ena od pričevalk je dejala, da je Irma Grese zaradi nedoseganja kvot nadnjo spustila svojega psa, ki ji je strgal oblačila in ji zadal močne rane. Njihove praske naj bi bile vidne še v času poteka procesa, tj. leta 1947.[19]

Na procesu proti njej in ostalim soobtoženim je obramba prej omenjena pričevanja želela negirati. Tako so številni soobtoženi trdili ravno nasprotno in skušali zmanjšati verodostojnost prič. Josef Kramer, ki je deloval v taboriščih Auschwitz in Bergen-Belsen, je tako dejal, da psa sploh ni imela, čemur so pritrdile tudi nekatere ostale priče.[20] Tudi sama je zanikala večino obtožb: v zaslišanju je dejala, da je v taborišču imela zgolj sprehajalno palico, priznala pa je, da je imela celofanski bič. Obenem je zanikala uporabo gumijevke, pištole in sodelovanje na selekcijah.[21] Ostali so prav tako zanikali navedbe nekdanjih taboriščnikov, njen zagovornik pa je še pred izrekom sodbe predstavil njeno žalostno življenjsko zgodbo. Kot olajševalno okoliščino je dodal, da je bila slabo izobražena, hkrati pa je ob prihodu v Auschwitz štela zgolj 19 let.[22] Vse to Irmi Grese ni pomagalo, saj je bila na tem procesu obsojena na smrt z obešanjem.

Ilse Koch

Ilse Koch se je rodila 22. septembra 1906 v Dresdnu. V času svojega šolanja je dosegla nižjo izobrazbo, kasneje pa se je zaposlila kot tajnica. V nacistično stranko NSDAP je vstopila leta 1932, tri leta kasneje pa je spoznala Karla Otta Kocha, s katerim se je leta 1937 poročila. Njen mož je bil zaposlen v enotah SS, med drugim je opravljal tudi naloge komandanta koncentracijskih taborišč Sachsenhausen in Buchenwald. V bližnji naselbini za pripadnike SS je Kochova skupaj z otrokoma živela vse do leta 1943, njen mož pa je bil že poprej premeščen v taborišče Majdanek. Ilse in Karl Koch sta se leta 1943 zapletla v težave z enotami SS: proti njima je bila vložena ovadba zaradi domnevne kraje denarja in vrednih predmetov iz skladišč koncentracijskega taborišča. Medtem ko Kochovi niso uspeli dokazati obtožb in je bila leta 1944 oproščena, so njenega moža obsodili na smrt in ga aprila 1945 tudi usmrtili. Po koncu vojne je Ilse Koch padla v ameriško ujetništvo, leta 1947 pa je bila zaradi svojih dejanj na procesu obsojena na dosmrtno kazen. Že leto kasneje so dosmrtno kazen spremenili v štiriletno, kar je izzvalo številne proteste po celem svetu. Štiri leta kasneje je nemško sodišče njeno kazen ponovno pretvorilo v doživljenjsko. Od takrat naprej jo je služila v različnih zaporih in psihiatričnih ustanovah, dokler 1. septembra 1967 ni storila samomora. Ilse Koch je veljala za prepričano nacionalsocialistko in antisemitko, kljub temu pa ji niso uspeli dokazati nobenih konkretnih zločinov.[23] Ne glede na to, se je številni preživeli spominjajo kot sadistko, na kar jasno indicira tudi njen vzdevek »Čarovnica iz Buchenwalda«.

Ilse Koch (vir: en.wikipedia.org)

Proti Ilse Koch je tožilstvo predstavilo kar nekaj dokazov, ki so temeljili na pričevanjih preživelih posameznikov v taboriščih. V enem od njih lahko zasledimo podatek, da naj bi komandant taborišča (in hkrati tudi njen mož) Karl Koch izdal ukaz, po katerem so njeni ukazi veljali ravno tako kot njegovi.[24] Pričevanja dokazujejo, da je Kochova domnevne kršitve pogosto javljala ostalemu osebju taborišča in zahtevala njihovo sankcioniranje. Ena od prič je dejala, da jo je Kochova prijavila komandantu taborišča, ker naj bi jo videla piti kozarec vina. Za kazen je morala priča oditi do vrat, kjer je bila pretepena in prisiljena v tek okrog kupa kamenja. Na koncu je pričo čakalo še 25 udarcev s palico, zatem pa so jo odvedli v taboriščni zapor, kjer so jo obesili za roke in jo v tem položaju pustili tri ure.[25] Ob neki drugi priložnosti naj bi Kochova dejala svojemu možu da »si jo je nek umazani Jud drznil pogledati.« Njen mož je tega taboriščnika pretepel tako hudo, da so ga morali odvesti v taboriščno bolnišnico.[26] Drugi primer predstavi podobno zgodbo. Kochova naj bi dejala svojemu možu, naj si »ogleda tisto umazano judovsko svinjo, ki je prelena za delo. Nočem ga več videti.« Taboriščnik naj bi prav iz tega razloga prejel več močnih Kochovih udarcev. [27] Neka druga priča je navedla primer taboriščnika, ki se je želel olajšati zaradi diareje. Kochova naj bi poročniku SS naročila preprečitev tega dejanja, kar je tudi storil. Poročnik je taboriščnika eno uro silil v prenaporno delo, kar se je izkazalo za poglavitni vzrok njegove kasnejše smrti. V drugem pričevanju zasledimo podatek, da je obtožena leta 1942 zatožila enajst taboriščnikov, ker naj bi v bližini njene hiše nabirali jagode. Skupina je bila posledično kaznovana z bičanjem. Nekateri podatki indicirajo tudi na njeno neposredno vpletenost v nasilna dejanja, saj je ena od prič dejala, da je poleti l. 1942 videla obtoženo, ko je taboriščnika s palico udarila po obrazu in telesu.[28]

Nekateri ostali interniranci omenjajo tudi uporabo biča. Nek taboriščnik je v svoji izjavil povedal, da je skupaj z drugim internirancem kopal globoko luknjo, pri tem pa ju je nadzorovala Ilse Koch. Ko sta ob priliki pogledala iz luknje, sta na njenem robu videla Kochovo. Oblečena je bila v krilo, pod njim pa ni imela spodnjih hlač, kar sta taboriščnika nehote tudi videla. Kochova njunega pogleda ni odobravala ter ju je udarila z jahalnim bičem, s čimer je sodelavcu priče povzročila krvavitve obraza in nosu. Bič naj bi uporabljala tudi ob drugih priložnostih. Eden od očividcev se spominja, kako so morali taboriščniki nositi težko kamenje, kar je zaradi njihove šibkosti pomenilo veliko težavo. Kochova je nekatere od njih udarila z bičem, zaradi česar so padli in pri tem podrli še koga od ostalih taboriščnikov. Slednji so pri tem lahko utrpeli tudi težje poškodbe.[29]

Najbolj zloglasne obtožbe okrog Ilse Koch so zadevale njene domače predmete, ki naj bi bili izdelani iz človeške kože. Po nekaterih pričevanjih naj bi bili senčniki njenih luči izdelani iz človeške kože (pri enem naj bi se videla celo tetovaža), taisto pa je veljalo tudi za njen fotografski album, aktovko in rokavice. Ena od prič je celo pojasnila ozadje celotne zgodbe, v ospredju katere je bil taboriščnik po imenu Jean. Nekega dne je na prisilnem delu delal brez srajce, zato je Kochova lahko videla različne tetovaže po njegovem telesu, mdr. tudi barvasto kobro ter jadrnico s štirimi jambori. Kasneje naj bi si Kochova zapisala njegovo številko, proti koncu dneva pa je bil Jean pozvan h glavnim vratom taborišča. Zatem se je za njim izgubila vsaka sled. Približno šest mesecev zatem je priča odšla na patološki oddelek, kjer je videla kožo s tetovažo jadrnice, ki je bila podobna Jeanovi. Poleg tega naj bi bila Jeanova tetovaža vidna tudi na albumu, ki je pripadal Kochovi.[30] Naslednje pričevanje je prav tako potrjevalo zgodbe o izdelkih iz kože: v taborišču naj bi bilo celo normalno, da so tetovirane posameznike poklicali v bolnišnico, kjer naj bi jih ubili z namenom pridobitve njihove tetovirane kože.[31]

Kochova je v svoji obrambi zanikala vse navedbe. Konja naj sploh ne bi jahala, ker je oktobra 1941 padla z njega in ga potem ni več uporabljala. V nekaterih navedenih pričevanjih je zanikala, da bi na zahtevala kaznovanje taboriščnikov, prav tako je trdila, da sama ni nikoli pretepala taboriščnikov. Na koncu je zavrnila tudi obtožbe o izdelkih, narejenih iz človeške kože. Dejala je še, da se z upravo in ustrojem taborišča sploh ni ukvarjala, saj naj bi bila preveč zaposlena z vzgojo otrok in delom v domači hiši.[32] Sodišče se z njenimi navedbami sicer ni strinjalo, saj so dokazi govorili, da je vedela za zločine v taborišču. Dokazni material je prav tako indiciral na to, da so bili posamezni taboriščniki na podlagi njene trditve kaznovani. Posledično je to nakazovalo njeno vpletenost v nekatere zločine v taborišču, a po mnenju sodišča doživljenjska zaporna kazen za omenjene zločine, s katero je bila kaznovana na prejšnjem sojenju, ni bila ustrezna. Sodišče je potrdilo dokaze, njeno kazen pa znižalo na štiri leta.[33]

Elisabeth Volkenrath

Elisabeth Volkenrath (roj. Mühlau) se je rodila 5. septembra 1919 v šlezijskem kraju Schönau in der Katzbach kot ena od petih otrok. Vse do leta 1933 je obiskovala osnovno šolo, zatem pa se je zaposlila. Od leta 1933 do maja 1938 je bila opravljala delo varuške in kuhinjske pomočnice, kasneje pa tudi kot frizerka. Ta služba je bila zgolj začasna, saj se je že prihodnje leto zaposlila v tovarni municije. Oktobra 1941 se je pridružila enotam SS in pričela s svojo službo v različnih koncentracijskih taboriščih. Sčasoma je prišla v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, ki je takrat veljalo za nekakšno »vajeniško« taborišče za ženske članice SS, taktirka nadzora nad tem delom pa je bila v rokah Dorothee Binz.  Kasneje je bila premeščena v Auschwitz, kjer je spoznala Heinza Volkenratha, s katerim se je 15. avgusta 1942 zaročila, leto kasneje pa še poročila. Med tem časom se je v ženskem koncentracijskem taborišču okužila s sifilisom, zato je morala nekaj mesecev pred poroko prebiti v bolnišnici. V Auschwitzu je sprva opravljala naloge stražarke v krojaški delavnici, kasneje pa je prevzemala tudi druge zadolžitve, mdr. je nadzorovala različne pošiljke, skupine taboriščnikov, ki so obsegale med 25 in 30 ljudi, nekaj časa pa je bila odgovora tudi za distribucijo kruha. Te funkcije je v Auschwitzu izvajala vse do septembra 1944.[34] Januarja prihodnje leto je morala zaradi bližajoče sovjetske nevarnosti Auschwitz zapustili, zato je bila 5. februarja 1945 premeščena v taborišče Bergen-Belsen, kjer so jo zavezniške sile tudi zajele in zaprle. 17. septembra istega leta je bila na posebnem procesu obsojena na smrtno kazen z obešanjem, ki so jo izvedli 13. decembra 1945.[35]

Elisabeth Volkenrath (vir: en.wikipedia.org)

Elisabeth Volkenrath je veljala za nasilno in sadistično članico enot SS-a. To nam dokazujejo številne izjave prič, ki so se z njo srečale v različnih koncentracijskih taboriščih. Več očividcev je trdilo, da je Volkenrathova taboriščnice zaradi različnih razlogov pogosto pretepala, npr. zaradi domnevne kraje kruha.[36] Druga očividka je trdila, da je Volkenrathova vstopala v barake ter tam nastanjenim taboriščnicam pobrala hrano in oblačila ter jih občasno še pretepla in vlekla za lase.[37] Nasilna dejanja naj bi izvajala tudi nad tistimi, ki so bili zaradi različnih poškodb še dodatno ogroženi. To je potrdila izjava taboriščnice, ki je bila v bolnišnici in jo je Volkenrathova kaznovala: ker ob njenem prihodu zaradi svojega zdravstvenega stanja ni zmogla stati pokončno, je bila kaznovana z močnim tepežem. Zaradi na novo prizadejanih poškodb je v bolnišnici ostala še nadaljnje tri tedne.[38]

Podobne zgodbe zasledimo tudi v ostalih primerih: Elisabeth Volkenrath naj bi z močnim tepežem kaznovala taboriščnico, ker ni odšla v svojo barako, kot ji je bilo to naročeno. Taboriščnica je bila namreč šibkega zdravja in praktično ni mogla hoditi, vendar jo je kljub temu doletela kazen: po izvedenem tepežu je padla na tla in se ni več premikala.[39] V drugih pričevanjih zasledimo tudi kaznovanje zaradi kraje: ena od prič naj bi videla Volkenrathovo, ki se je zaradi domnevne kraje zelenjave spravila na neko dekle. Za kazen je od nje zahtevala, da poklekne in nad svojo glavo drži zelenjavo. Po štirih urah držanja je bila zelo izčrpana, Volkenrathova pa jo je nato še močno pretepla. Dekle je na tleh ležalo vse do polnoči.[40] Pred njenimi udarci niso bile varne niti starejše taboriščnice: eno od njih naj bi po prihodu na delo vrgla po stopnicah, taboriščnica pa je kasneje umrla. Eden od razlogov, ki so močno botrovali k njenemu koncu, so bile verjetno tudi poškodbe pri padcu.[41] Druga očividka govori o še enem načinu znašanja nad taboriščnicami: Volkenrathova naj bi dekleta silila v ukvarjanje s športom. Dekleta so morala teči več ur, vmes pa so se morale hitro uleči in ponovno vstati. Vzela jim je tudi cigarete, oblačila in kruh.[42]

Nekatere taboriščnice so trdile, da je imela Volkenrathova pomembno mesto tudi pri selekciji, s katero so pošiljali ljudi v plinske celice. Obtožbe proti njej so se dotikale različnih tem, nekatere priče so ji očitale, da je ukazovala taboriščnikom, ki so jih kasneje poslali v plinske celice.[43] Iz drugega pričevanja je razvidno, da so Volkenrathovo videli na izvajanju selekcij v Auschwitzu med letoma 1942 in 1943. Taboriščnike naj bi podirala na tla in jih brutalno pretepala, zaradi česar so nekateri umrli že pred prihodom v celico.[44] Ena od prič je Volkenrathovi očitala ne zgolj pasivno, temveč tudi aktivno vlogo pri selekciji. Tako naj bi izbirala taboriščnike, ki so jih kasneje poslali v plinske celice.[45]

Elisabeth Volkenrath  je vse obtožbe zanikala. Na selekciji naj ne bi nikoli izbirala taboriščnic za plinsko celico. Vendarle pa je priznala, da se je tam nahajala, in pri tem skrbela zgolj za vzdrževanje reda in tišine. Kot nepravilne je označila tudi vse izjave, ki so ji očitale tepež taboriščnic, občasno naj bi katero od njih zgolj oklofutala. Zanimiva je predvsem obramba, s katero se je branila očitkov, da je taboriščnikom jemala hrano. Trdila je namreč, da je to storila samo v primerih, ko so imeli taboriščniki preveč hrane.[46] Ta trditev je sicer, glede na izgled taboriščnikov, ki ga lahko vidimo na različnih fotografskih virih, vsaj smešna, če že ne absurdna, saj o obilju hrane med taboriščniki težko govorimo. Obramba oz. razlogi očitno niso bili zadovoljivi za sodišče, saj jo je obsodilo na smrtno kazen z obešanjem.

Juana Bormann

Juana Bormann oz. Johanna Borman se je rodila 10. septembra 1893 v kraju Birkenfelde, ki se danes nahaja v nemški zvezdi deželi Turingiji. Njeno življenje je bilo zaznamovano z vero, zaradi česar je opravljala tudi misijonarsko delo. Slednjega je nato prekinila, saj se je odločila za odhod v enote SS, kamor naj bi jo vodil predvsem boljši zaslužek.[47] Svojo prvo zadolžitev je začela 1. marca 1938, ko je prišla  v žensko koncentracijsko taborišče v Lichtenburgu. Maja 1939 je bila skupaj z ostalimi sodelavci poslana v pravkar odprto koncentracijsko taborišče v Ravensbrücku, kjer je pridobila naziv nadzornice oz. Aufseherin. Marca 1942 je iz Ravensbrücka odšla v Auschwitz, oktobra istega leta pa je že delala v zloglasnem Auschwitz-Birkenauu, uničevalnem delu tega taborišča. Leta 1944 je bila premeščena v satelitsko taborišče v Hindenburgu, januarja 1945 pa se je ponovno vrnila v Ravensbrück, kjer pa ni ostala dolgo časa. Že marca 1945 je bila premeščena v taborišče Bergen-Belsen, kjer je delala pod poveljstvom Josefa Kramerja. Ko je kasneje prišlo do osvoboditve, je bila skupaj s sodelavci aretirana in poslana v pripor do začetka sojenja. Tam so jo spoznali za krivo in jo obsodili na smrtno kazen z obešanjem, ki so jo izvedli 13. decembra 1945. Na isti dan so usmrtili tudi Irmo Grese in Elisabeth Volkenrath.[48]

Juana Bormann avgusta 1945 (vir: en.wikipedia.org)

Juano Bormann so obtožili različnih zločinov, v splošni zavesti večine prič na povojnem procesu pa se je zapisala kot sadistična oseba. Taboriščniki so jo poznali tudi po vzdevku »Ženska s psi,«  saj so bili njen prepoznavni znak. Kot dokazujejo posamezne izjave jih ni uporabljala zgolj kot zastraševalno sredstvo, temveč tudi za napade na posamezne taboriščnice. Ena od prič je dejala, da je Bormannova nanjo spustila svojega psa. Spodbujala ga je, da naj taboriščnici strga oblačila, kasneje pa naj bi ga usmerjala k njenemu vratu. Po dejanju naj bi bila zelo ponosna na to dejanje. Priča je dodala, da naj bi bil pasme alzacijski pes, kar se verjetno nanaša na alzacijskega ovčarja, pasmo, ki je podobna nemškemu ovčarju.[49] Večina taboriščnikov psa ni tako natančno definirala, pogosto so govorili zgolj o velikem psu.[50] Občasno naj bi psa uporabila tudi za napad na šibkejše taboriščnice. Ena od očividk je povedala zgodbo iz aprila 1943, ko je Bormannova službovala v Auschwitzu.  Interniranka naj bi imela otekla kolena, zaradi česar pri hoji ni uspela dohajati ostale skupine. To žensko je ustavila Bormannova in nanjo naščuvala svojega psa: ta ji je sprva strgal oblačila, enako kot pri prej opisanem pričevanju pa se je spravil še na njen vrat: interniranka je kasneje podlegla tem poškodbam.[51] Tudi druga priča je potrdila to trditev in je dodala, da je bila Bormannova v Auschwitzu odgovorna za taboriščnice, ki so delale zunaj taborišča. Svojega psa naj bi takrat spustila na ženske, ki niso mogle delati, mnoge od njih so bile pa zaradi tega poslane v bolnišnico oz. so zaradi poškodb umrle.[52]

Bormannova je bila do drugih taboriščnic nasilna tudi na drugačne načine, pri čemer so ji preživeli taboriščniki očitali izvajanje brutalnih napadov na internirance.[53] Posebno zgodbo je predstavila nekdanja taboriščnica iz Auschwitza: njena prijateljica v taborišču je bila preslabotna za delo, zato je želela ostati v baraki. Bormannove to ni ganilo in je zahtevala, da odide na delu skupaj z ostalimi. Tu se je vmešala zgoraj omenjena pričevalka in želela pomagati svoji prijateljici, kar pa ji je prineslo velike težave. Bormannova jo je namreč tako močno udarila v obraz, da ji je izbila dva zoba, nad njeno prijateljico pa spustila svojega psa, ki jo je prijel za nogo in jo potem vlekel naokrog. Kasneje so ji noge zatekle in prisiljena je bila oditi v bolnišnico, kjer je kasneje umrla.[54]

Poleg nasilja in napadov s psom so ji očitali sodelovanje na selekcijah, večkrat pa naj bi bila tudi aktivno vpletena v selekcioniranje taboriščnikov. Ena od pričevalk je trdila, da je Bormannovo videla skupaj z dr. Mengelejem ter mu pri posameznih taboriščnikih dejala: »Ta izgleda slaboten.«[55] Druga pričevalka trdi, da se je januarja 1943 Bormannova udeležila selekcije v Auschwitzu, kjer so iz delavskih enot, sestavljenih iz 150 žensk, izbrali 50 taboriščnic in jih poslali v plinske celice. Ena od njih je bila tudi sestra omenjene pričevalke. Kasneje je teh 50 deklet pobral tovornjak, pričevalka pa svoje sestre ni več videla.[56]

Podobno kot v ostalih primerih, je tudi Bormannova vse obtožbe zanikala. Ni se strinjala, da bi psa uporabila v napadalne namene, prav tako naj bi jo taboriščnice zamenjale z osebo Kuck, s čimer se verjetno nanaša na Erno Kuck, ki je v Auschwitzu opravljala naloge nadzornice. Nezanesljivost prič je želela poudariti tudi v primeru svojega psa: nekatere priče so dejale, da je bil njen pes črn, druge pa, da je bil rjav. Glede selekcij je sicer priznala, da se jih je udeležila, vendar zgolj z namenom vzdrževanja reda, nikakor pa ni določala ljudi za plinske celice.[57] Njena obramba ni padla na plodna tla, saj so jo na podlagi pričevanj obsodili na smrt z obešanjem, svojo življenjsko pot pa je končala na isti dan kot Irma Grese in Elisabeth Volkenrath.

Viri in literatura:

• Bartrop, Paul R. in Eve E. Grimm. Perpetrating the Holocaust: Leaders, Enablers, and Collaborators. Santa Barbara, California: ABC-CLIO, LLC, 2019.
• »First Belsen Trial Oberaufseherin Elizabeth Volkenrath/Mühlan.« co.uk. http://www.bergenbelsen.co.uk/pages/Staff/Staff.asp?CampStaffID=28&Submit=View, (dostop: december 2019).
• »First Belsen Trial Oberaufseherin Irma Ilse Ida Grese.« co.uk. http://www.bergenbelsen.co.uk/pages/Staff/Staff.asp?CampStaffID=53, (Dostop: december 2019).
• Gelbin, Cathy S. »Double Visions: Queer Femininity and Holocaust Film from Ostatni Etap to Aimée & Jaguar.« Women in German Yearbook, letnik 23 (2007), 179–204.
• »Irma Grese. Excerpts from the Belsen Trial and Biography.« org, http://www.holocaustresearchproject.org/trials/grese.html, (Dostop: december 2019).
• »Juanna Borman “The woman with dogs”.« org, https://www.capitalpunishmentuk.org/juana.html, (dostop: december 2019).
• Kompisch, Kathrin. Täterinnen: Frauen im Nationalsozialismus. Köln: Böhlau Verlag GmbH, 2008.
• Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial. London: The United Nations war crimes commission by his Majesty’s stationery office, 1947. https://archive.org/details/TheBelsenTrial, (Dostop: december 2019).
• Morris, Felicia. “Beautiful Monsters.« Letnik 11, št. 1., članek št. 6, 59–70.
• »United States v. Josias Prince zu Waldeck et al. Case No. 000-50-9. Review and recommendations of the deputy judge advocate for war crimes. 15. november 1947.« Jewish Virtual Library. A project of aice. https://www.jewishvirtuallibrary.org/jsource/Holocaust/dachautrial/b25.pdf, (Dostop: december 2019).

[1] »First Belsen Trial Oberaufseherin Irma Ilse Ida Grese.«

[2] Morris, »Beautiful Monsters,« 64.

[3] Gelbin, »Double Visions: Queer Femininity and Holocaust Film from Ostatni Etap to Aimée & Jaguar,« 198.

[4] Morris, »Beautiful Monsters,« 65–66.

[5] Gelbin, »Double Visions: Queer Femininity and Holocaust Film from Ostatni Etap to Aimée & Jaguar,« 183.

[6] Gelbin, »Double Visions: Queer Femininity and Holocaust Film from Ostatni Etap to Aimée & Jaguar,« 198.

[7] Primerjaj npr. Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, strani 14, 15, 29, 30.

[8] Gelbin, »Double Visions: Queer Femininity and Holocaust Film from Ostatni Etap to Aimée & Jaguar,« 198.

[9] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 14.

[10] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 13.

[11] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 25.

[12] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 14.

[13] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 31.

[14] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 29–30.

[15] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 29–30.

[16] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 17.

[17] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 20.

[18] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 37.

[19] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 16.

[20] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 40.

[21] »Irma Grese. Excerpts from the Belsen Trial and Biography.«

[22] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 123.

[23] Kompisch, Täterinnen: Frauen im Nationalsozialismus, 207.

[24] United States v. Josias Prince zu Waldeck et al, 63.

[25] United States v. Josias Prince zu Waldeck et al, 63.

[26] United States v. Josias Prince zu Waldeck et al, 63.

[27] United States v. Josias Prince zu Waldeck et al, 63.

[28] United States v. Josias Prince zu Waldeck et al, 63.

[29] United States v. Josias Prince zu Waldeck et al, 63.

[30] United States v. Josias Prince zu Waldeck et al, 64.

[31] United States v. Josias Prince zu Waldeck et al, 64.

[32] United States v. Josias Prince zu Waldeck et al, 64.

[33] United States v. Josias Prince zu Waldeck et al, 65.

[34] Bartrop in Grimm, Perpetrating the Holocaust: Leaders, Enablers, and Collaborators, 299.

[35] »First Belsen Trial Oberaufseherin Elizabeth Volkenrath/Mühlan.«

[36] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 17.

[37] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 26.

[38] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 26.

[39] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 34.

[40] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 31.

[41] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 33–34.

[42] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 34.

[43] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 25.

[44] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 28.

[45] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 37. Naj na tem mestu poudarim, da taborišče v Bergen-Belsnu ni imelo plinskih celic. Uničevalna taborišča so se namreč večinoma nahajala na vzhodu (npr. Auschwitz, Treblinka, Majdanek,…) Izjave prič se tako nanašajo na druga taborišča, kamor so bile priče prav tako internirane oz. kjer so SS-uslužbenke taborišč prav tako delale. V primeru ženskih članic SS v tem prispevku gre v večini primerov za taborišče v Auschwitzu.

[46] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 44–45.

[47] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 123.

[48] »Juanna Borman “The woman with dogs”.«

[49] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 13.

[50] Glej npr. Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, strani 11 in 16.

[51] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 22.

[52] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 26.

[53] Glej npr. Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, strani 14 in 28.

[54] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 33.

[55] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 13.

[56] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 30.

[57] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 82.