Koncentracijska taborišča predstavljajo eno bolj tragičnih zgodb druge svetovne vojne. V njih je milijone ljudi izgubilo svoje življenje, razlogi za to pa so tičali v njihovi narodni pripadnosti, verski, spolni in politični usmerjenosti, pogosto pa so v njih pristale tudi druge »manjvredne« skupine prebivalstva. Poleg slabih življenjskih razmer so taboriščnikom življenje v taborišču oteževali predvsem zaposleni posamezniki in posameznice: njihove zgodbe in dejanja bodo predmet pričujočega prispevka.

V preteklem prispevku smo prikazali ženske uslužbenke, ki so postale »slavne« zaradi svojih dejanj v koncentracijskih taboriščih. Tokratna tema bo zajemala moške uslužbence koncentracijskih taborišč: predstavljenih bo nekaj znanih moških zaposlenih, ki po krutih dejanjih niso prav nič zaostajali za svojimi ženskimi sodelavkami. Z obema prispevkoma se spominjamo dneva spomina na žrtve holokavsta, ki smo ga obeležili 27. januarja.

Josef Mengele

Josef Mengele se je rodil 16. marca 1911 v kraju Günzburg. Odraščal je v dobro situirani meščanski družini, kjer je vzgoja potekala po katoliško-konservativnih merilih. V svojem rodnem kraju je pričel z izobraževalno potjo, ki jo je zaključil leta 1930 na humanistični gimnaziji. Po nekaterih podatkih je v šoli spadal v zlato sredino, omeniti pa velja predvsem to, da je v enem šolskem letu hudo zbolel. Dolgotrajni bolezni navkljub mu je uspelo zaključiti letnik brez ponavljanja. Ko so leta 1933 oblast v Nemčiji prevzeli nacisti, Mengele ni kazal nobenih znakov, da bi se priključil tej organizaciji, prav tako lahko ne moremo sklepati, da bi bil doma deležen antisemitske vzgoje. Njegova družina je imela namreč stike tudi z eno od judovskih družin, ki je ostala v novoustanovljenem tretjem rajhu. Kljub temu to ni pomenilo, da nacistični ideologiji ni bil izpostavljen: resneje se je z njo srečal med svojim študijem medicine v Münchnu in Bonnu. Kasneje je študiral še na Dunaju, poleg medicine pa je študiral tudi antropologijo. To je bila za nacistično ideologijo zelo pomembna smer, saj so z njo želeli dokazati domnevno manjvrednost nekaterih ras. Pri študiju v Münchnu je deloval pod mentorstvom antropologa Theodorja Mollisona, ki je bil kasneje tudi njegov mentor pri doktorski disertaciji. Zagovarjal jo je leta 1935, z njo pa je želel dokazati trditev, da z natančnimi meritvami lahko določimo razlike med primitivnimi in »progresivnimi« rasami. Po nekajletnem delu na različnih medicinskih področjih se je dodobra spoznal z rasno higieno, kasneje pa je pod mentorstvom Otmarja Freiherra von Verschuerja zaključil še eno doktorsko disertacijo, kjer se je ukvarjal z dedovanjem različnih deformacij na področju ustnic, čeljusti in neba.[1] Mengele se je nacistični stranki pridružil leta 1937, prihodnje leto pa je vstopil v enote SS. Junija 1940 je sledil še vstop v vojsko, kjer je opravljal različna medicinska dela. Med vojno je bil poškodovan, zaradi česar se je januarja 1943 vrnil v Nemčijo in se zaposlil na inštitutu za antropologijo, človeško genetiko in evgeniko. Aprila istega leta je v SS napredoval v kapetana, mesec zatem pa je pričel z delom v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Sprva je delal v romskem delu taborišča, kasneje pa je deloval tudi v taborišču Auschwitz II-Birkenau. Poznan je bil pod vzdevkom »angel smrti« in celo »beli angel,« prislužil pa si ju je s svojim delom pri selekciji. Z njo so v taborišču določili, kdo od taboriščnikov bo preživel in kdo bo poslan v plinsko celico. Dodaten razlog za njegovo zloglasnost naj bi predstavljalo tudi dejstvo, da je pri selekciji sodeloval tudi izven delovnega časa, pri čemer naj bi pogosto oprezal predvsem za dvojčki. V letu 1945 je Mengele zaradi bližajoče se Rdeče armade zapustil Auschwitz ter se odpravil v taborišče Gross-Rosen. Kmalu zatem je padel v ameriško ujetništvo, kjer pa ni ostal dolgo: ameriške sile so ga namreč iz pripora izpustile, saj se takrat še niso zavedale razsežnosti njegovih zločinov. Do leta 1949 je pod lažnim imenom živel na Bavarskem, kasneje pa je emigriral v Južno Ameriko. Sprva je živel v Buenos Airesu, iz katerega pa se je leta 1960 odselil. Tega leta je bil namreč zajet Adolf Eichmann, zato se je ustrašil, da bi podobna usoda lahko doletela tudi njega. Mengele se je sprva umaknil v Paragvaj, kasneje pa v Brazilijo, kjer je leta 1979 umrl. Pokopan je bil v Sao Paulu pod fiktivnim imenom Wolfgang Gerhard. Njegovo pravo identiteto so posthumno dokazale raziskave brazilskih forenzičnih strokovnjakov.[2]

Josef Mengele (vir: de.wikipedia.org)

Josef Mengele je bil osumljen številnih zločinov, kar je bil tudi razlog, da ga je po njegovem pobegu iskala mednarodna skupnost. Številni pričevalci so namreč govorili o njegovi krutosti, pomembni vlogi pri izvajanju selekcij ter medicinskih eksperimentih, ki jih je izvajal na taboriščnikih. Pri selekcijah je imel kot zdravnik pomembno vlogo, saj je je lahko določil, kdo bo živel in kdo umrl. V plinske celice so najpogosteje poslali otroke, invalide, šibke ljudi ter nosečnice, saj so veljali za delovno manj sposobne ljudi. Obstajali so tudi dodatni kriteriji za selekcijo: leta 1944 so po Mengelejev ukazu med podboje vrat postavili letvico v višini 1,5 metra: vsi otroci, ki niso dosegali te višine, so bili poslani v plinsko celico.[3] Zanimivo je, da svojih »subjektov« ni vedno takoj poslal v smrt. Ko je (predvsem) otroke dvojčke umaknil iz selekcije, so bili sprva »rešeni« gotove smrti. Nastanili so jih v poseben del taborišča, kjer je Mengele s svojimi »morskimi prašički«, kot naj bi jih občasno imenoval, delal relativno lepo, celo prijateljsko. To se je kaj kmalu spremenilo, saj je pričel z izvajanjem eksperimentov, sledu o prejšnji prijaznosti pa ni bilo več.[4]

Poleg sodelovanja na selekcijah lahko iz različnih pričevanj razberemo, kako je Mengele iskal kandidate za svoje eksperimente. V enem od pričevanj tako zasledimo podatek, da se je udeležil nekaterih apelov (oz. zborov) in iz njih odstranil šibke in bolne posameznike, ki jih potem ni videl nihče več. Ista pričevalka pove, da je bilo iz tega razloga pomembno, da so pred očmi dr. Mengeleja skrili še tako majhne bolezni ali celo rane, saj je to lahko pomenilo smrtno obsodbo.[5] Mengeleja so zanimala različna medicinska področja, med drugim se je ukvarjal tudi z barvo oči: zanimali so ga predvsem razlogi, ki so privedli do različnih odtenkov očesnih barv. Med njegovim delom v Auschwitzu naj bi celo zbiral oči svojih žrtev in jih uporabljal za različne raziskave.[6] Poleg teh poznamo še nekaj drugih vrst eksperimentov. Ena od pričevalk je povedala, da je po prihodu v Mengelejev laboratorij videla veliko otrok v strašnih mukah. Priča je v svojem govoru povedala, da so ji injicirali različne droge, ali pa so jo preprosto zvezali in jo v tem položaju pustili več ur. V nekaterih primerih so ji z majhnimi rezi povzročali rane ter jih nato preučevali.[7] Poleg drogiranja otrok so izvajali tudi medicinske eksperimente z vodo: tako naj bi Mengele eno od pričevalk prisilil, da se je potopila v vročo vodo, takoj zatem pa še v hladno vodo, ta postopek pa naj bi potem še nekajkrat ponovil.[8]

Omenili smo že, da je Mengele izvajal različne poskuse z dvojčki. Po sprva lepem sprejemu je za njih nastopilo težko obdobje različnih medicinskih eksperimentov. Nekateri dvojčki so bili podvrženi menjavi krvi: vsak dvojček je prejel kri svojega brata oz. sestre, kar je pogosto vodilo v smrtne primere. Spet v druge so vbrizgali različna zdravila, jim s punkcijami odvzemali hrbtni mozeg ali pa izvajali različne operativne posege.[9] V primeru nekega para dvojčkov so začeli s poskusi na glasilkah, saj sta dvojčka oddajala različne glasove. Vsakih nekaj dni sta prejela substanco, zaradi katere je takoj prišlo do oteklin, visoke vročine ter nemosti.[10] Zaradi eksperimentov so bili lahko kaznovani starši, ki so želeli zaščiti svoje otroke. Mama Yehudiz in Lee (Csengeri) Huber je slišala svoji hčerki, ki sta zaradi Mengelejevih poskusov jemanja krvi kričali na ves glas. Ko je mama Mengeleju skušala preprečiti to dejanje, ji je slednji v vrat vbrizgal injekcijo meningitisa. To je vodilo v hudo bolezen z visoko vročino in celo izgubo sluha.[11] Nekatere posledice eksperimentov so vodile v paralizo, kar je vidno v primeru dvojčkov Milosza in Tiborja Bleierja. Miloszu je Mengele injiciral tekočino, ki mu je povzročila veliko bolečino, njegov brat pa je bil izbran za poseben eksperiment, v sklopu katerega so ga večkrat operirali: posledica ene od operacij je bila paraliza.[12]

Mengele je s svojimi eksperimenti želel dokazati tudi manjvrednost in degenerativnost nekaterih ras, predvsem Judov in Romov. Iz tega razloga je zbiral vzorce tkiv in ostalih delov telesa, veliko njegovih »subjektov« pa je bilo usmrčenih zaradi potreb po »post-mortem« pregledih. Zaradi svojih dejanj ni bil nikoli zaprt, saj se je do svoje smrti uspešno izmikal obravnavi pred sodiščem.

Carl Clauberg

Carl Clauberg (vir: de.wikipedia.org)

Carl Clauberg se je rodil 28. septembra 1898 v kraju Wupperhof. Po končanem osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju je študiral na univerzah v Kielu, Hamburgu in Gradcu, leta 1925 pa je študij zaključil. Novembra istega leta je zasedel položaj zdravniškega asistenta na univerzitetni kliniki za ženske v Kielu, kjer se je ukvarjal predvsem z nosečnostjo in sterilizacijami. Njegova univerzitetna kariera ni bila nikoli bleščeča, saj so bile njegove prošnje po napredovanju večinoma zavrnjene. Enega od razlogov za to lahko pripišemo dejstvu, da je bil nepredvidljiv, ženskar ter da je lahko pogosto pogledal pregloboko v kozarec. Leta 1933 je vstopil v nacistično stranko, znotraj katere je začel še intenzivneje razvijati svoje teorije, ki so svoj vrh dosegle prav med drugo svetovno vojno. V marcu 1940 je svoje načrte o inštitutu za razmnoževalno biologijo predstavil tudi Heinrichu Himmlerju, kar je bila zanj dobra poteza. Tudi njega so namreč zelo zanimala vprašanja o razmnoževanju in sterilizaciji »manjvrednih« posameznikov, aktualna pa je bila predvsem za ozemlje, ki ga je nacistična Nemčija zasedla na vzhodu. Nacisti so želeli prebivalstvo tega področja izkoristiti za prisilno delo, hkrati pa bi jih še sterilizirali. Himmler je Claubergu tako zagotovil ustrezno finančno podporo, s katero je na vzhodnih zasedenih ozemljih začel izvajati svoje načrte, pri čemer je lahko izvajal kakršne koli poskuse brez etičnih ali moralnih omejitev. Avgusta 1942 je Clauberg nastopil delo v koncentracijskem taborišču Auschwitz, kjer je ostal vse do evakuacije taborišča januarja 1945. V tem času je izvajal številne poskuse na ženskih taboriščnicah, ki so se v osnovi nanašali na poskuse sterilizacije. S svojimi poskusi je želel najti čim hitrejšo in učinkovitejšo pot za steriliziranje ljudi. Svoje delo je leta 1945 za kratek čas nadaljeval tudi v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, dokler 8. junija istega leta ni padel v sovjetsko ujetništvo. Temu je sledilo sojenje, na katerem je bil obsojen na 25-letno zaporno kazen. Leta 1955 mu jo je sovjetska oblast skrajšala in ga poslala v Nemčijo. Clauberg je upal, da bo tam lahko nadaljeval svojo zdravniško prakso, kar pa se je izkazalo za nemogočo idejo. Sodišče v Kielu je proti njemu pričelo nov sodni postopek, do katera pa ni prišlo. Nekaj tednov pred začetkom procesa, 9. avgusta 1957 je Carl Clauberg umrl zaradi možganske kapi.[13]

Carl Clauberg se je v koncentracijskem taborišču Auschwitz ukvarjal predvsem s sterilizacijami. Cilj Clauberga in njegovih sodelavcev po drugih taboriščih je bilo iskanje sterilizacijskih metod, s katerimi bi po najhitrejši in najcenejši možni poti odvzeli možnost razmnoževanja »manjvredni« populaciji. Podatki o uspešnosti njegovih eksperimentov so razvidni iz pisem, ki jih je pošiljal Heinrichu Himmlerju, poveljniku enot SS, ter Rudolfu Brandtu, njegovemu osebnemu pomočniku. Iz pisma, ki ga je Brandt 10. junija 1942 poslal Claubergu, je razvidno da je moral Himmlerju sporočiti predvsem to, koliko časa bi potreboval za sterilizacijo tisoč Judov po njegovi metodi. V nadaljevanju je Brandt omenil še, da naj se hkrati osredotoči na učinke, ki bi jih s seboj prinesla sterilizacija. Predlagal je celo, da bi omenjene Jude zaprli za določen čas in nato raziskovali posledice.[14] Načini izvajanja sterilizacije so bili različni: ponekod so se je lotili s pomočjo rentgenskih žarkov, drugod (tudi v Claubergovem primeru) pa so v maternico vbrizgali posebno tekočino. Na tak način so v Auschwitzu sterilizirali več tisoč Judinj in Romkinj.[15] 7. junija 1943 je Clauberg o svojih uspehih obvestil Himmlerja: dejal mu je, da to metodo sterilizacije še lahko malce izboljšajo, kljub temu pa bi jo lahko že takoj pričeli uporabljati namesto operacijskega posega. Po njegovih ocenah bi z nadaljevanjem takega razvoja v kratkem dosegli svoj cilj, tj. izvesti 1000 sterilizacij dnevno: poleg prakse bi tak zdravnik potreboval dobro opremljeno ordinacijo ter okrog deset pomočnikov.[16]

Josef Kramer

Josef Kramer (vir: en.wikipedia.org)

O Josefu Kramerju ni dostopnih toliko informacij, kot pri nekaterih ostalih omenjenih posameznikih. Rodil se je 10. novembra 1906 v Münchnu, kjer je živel do leta 1915. Tega leta se je družina preselila v Augsburg, kjer je Kramer obiskoval šolo. Po prvi svetovni vojni je sicer opravljal nekaj služb, vendar je bil daljše časovno obdobje brezposeln. 1. decembra 1931 se je pridružil nacistični stranki, junija prihodnje leto pa je vstopil v enote SS. Leta 1934 se je pričel njegov nagel vzpon po hierarhični lestvici koncentracijskih taborišč. V tem letu je začel z delom stražarja v koncentracijskem taborišču Dachau, pred prihodom v Auschwitz pa je delal še v koncentracijskih taboriščih Sachsenhausen, Mauthausen in Natzweiler. Maja 1940 je začel s svojim delom v Auschwitzu, pri čemer je opravljal naloge asistenta Rudolfa Hössa. V naslednjih letih je dobil naziv Hauptsturmführer oz. glavni jurišni vodja, kar je hierarhično gledano enako nazivu stotnik. Ta naziv je ohranil tudi maja 1944, ko je bil postavljen za komandanta zloglasnega taborišča Auschwitz Birkenau. Tu ni ostal dolgo, saj so ga že decembra istega leta premestili v taborišče Bergen-Belsen. Tam je ostal vse do 17. aprila 1945, ko so ga aretirale in zaprle enote britanskih sil. V priporu je ostal vse do sojenja, ki se je končalo novembra istega leta: Kramerja so obsodili na smrt z obešanjem, kazen pa so izvedli 13. decembra 1945.[17]

Iz različnih podatkov lahko razberemo, da se je situacija v taborišču Bergen-Belsen poslabšala prav s prihodom Josefa Kramerja. Po mnenju nekaterih je ta »zver iz Belsna«, kot so ga tudi imenovali, ustvarila eno najbolj brutalnih nacističnih taborišč, v katerem so bili tepež, mučenje ter naključno streljanje praktično na dnevnem redu. Ena od prič na povojnem procesu je potrdila, da so se razmere v taborišču Bergen-Belsen s Kramerjevim prihodom drastično poslabšale: poleg občasnega stradanja naj bi taboriščnike silil v bosonogo paradiranje, z njim pa naj bi se začeli tudi udarci, ki jih pred njegovim prihodom v taborišče niso poznali v taki meri.[18] Tudi ena od prihodnjih prič je potrdila, da so se težave v Bergen-Belsnu pričele prav s Kramerjevim prihodom, prav tako naj bi se slabšale tudi razmere v taborišču: to se je videlo predvsem v obliki izredno dolgih apelov, kar je bilo značilno tudi za taborišče v Auschwitzu.[19]

Njegova administracija se je izkazala za slabo, kar se je dobro videlo v izdihljajih vojne. Zaradi pritiska zavezniških sil so nacistične oblasti taboriščnike premeščale iz obmejnih taborišč v taborišča v notranjosti države, s čimer so skušale zakriti grozote, do katerih je v njih prihajalo. Aprila 1945 je bilo v taborišču Bergen-Belsen 80.000 taboriščnikov, čeprav je bilo taborišče namenjeno za 10.000 ljudi. Pomanjkanje hrane, slabe higienske razmere ter slab dostop do pitne vode so vodili v veliko katastrofo, Kramer pa je izgubljal nadzor nad situacijo. Število mrtvih je naraščalo, pojavljali so se primeri kanibalizma.[20] Po Kramerjevem pričevanju naj bi se enega od teh primerov spomnil tudi sam: v mrtvašnici naj bi videl, da je truplu manjkalo nekaj delov telesa. Iz tega razloga je stražarjem ukazal, da ponoči ostanejo ob truplu, tako pa naj bi potem aretirali človeka, ki naj bi te dele telesa vzel. Aretacija tega taboriščnika je sicer uspela, a ga Kramer ni uspel zaslišati, saj naj bi omenjeni taboriščnik storil samomor.[21]

Situacija v taborišču se je na koncu zapletla do te mere, da stražarji sploh niso več beležili števila taboriščnikov, saj z njimi niso želeli imeti nobenih kontaktov. Bali so se namreč, da bi v tem primeru prišlo do okužbe s tifusom. Slednji je leta 1945 kosil po taborišču ter je sčasoma postal glavni smrtni razlog. Tifus bi lahko lažje preprečili, če bi v taborišču vladala večja higiena, a to zaradi pomanjkanje vode praktično ni bilo mogoče. Ena od prič je dejala, da je bilo pri dostopnosti vode problematično predvsem to, da se je nahajala zunaj barak, kar je bilo neprijetno predvsem v zimskem času. Taboriščnikom je umivanje posledično predstavljalo ogromne težave, vendar so se zavedali, da bi v nasprotnem primeru smrt nastopila še hitreje. Ker je bila voda tako mrzla, so umivali drug drugega.[22]

Irma Grese in Josef Kramer (vir: en.wikipedia.org)

Številne informacije o nasilju, ki ga je Kramer izvajal nad taboriščniki, so na plan prišle na sojenju, ki so ga zanj in za njegove sodelavce organizirali po drugi svetovni vojni. Iz pričevanj lahko razberemo, da je bil Kramer do taboriščnikov zelo nasilen: ena priča ga je obtožila, da je brcnil štiri ruske taboriščnike, ki so bili prešibki za delo.[23] Druga priča je njega in Irmo Grese obtožila nasilnih dejanj in sodelovanja na selekcijah. Dodala je še, da je Kramerja videla tudi pri pretepanju taboriščnikov.[24] Naslednja priča je ponovno govorila o njegovi aktivni udeležbi pri selekciji, poudarila pa je še njegovo nasilje nad interniranci, povezano s pošiljanjem ljudi na tovornjake. Ljudje so se večinoma zavedali, kakšna usoda jih čaka, zato so nekateri tudi jokali: Kramer naj bi te posameznike potem še pretepel.[25]

Poleg nasilja nad interniranci je bil Kramer poznan tudi po krutih kaznih: tako naj bi nekega taboriščnika kaznoval s 25 udarci, ker je imel pri sebi kruh z margarino ter par čevljev.[26] Iz drugega pričevanja izvemo, da naj bi Kramer v taborišču Bergen-Belsen kaznoval nekaj ruskih taboriščnic, ki so bile osumljene kraje kruha. Iz tega razloga so morale poklekniti ter v tem položaju tudi ostati, ne glede na to, da je zunaj deževalo. Obenem 24 ur niso dobile nobene hrane, kar je rezultiralo tudi v smrti posameznih taboriščnic.[27] Iz drugega pričevanja je razvidno, da nasiljem in kaznimi niso popuščali niti v zadnjih dneh obstoja taborišča: tri dni pred njegovo osvoboditvijo naj bi Kramer streljal na tri taboriščnike, pri čemer je dva ubil, enega pa ranil. Razlog za to je bila kraja gnilih krompirjev iz kuhinje, ki so jih žrtve želele vzeti za svoje sointernirance.[28]

Kramerjeva obramba se s temi navedbami ni strinjala. Trdila je, da Kramer ni imel nadzora na selekcijami in zaplinjanjem, saj naj bi imel jurisdikcijo nad tem politični oddelek, podrejen neposredno Himmlerju. Prav tako naj ne bi bil odgovoren za slabe razmere, temveč naj bi bil zgolj grešni kozel taborišča Bergen-Belsen.[29] Kramer je pri svojem zagovoru sicer priznal, da se je nahajal na prostoru, kamor so pripeljali nove taboriščnike, ni pa kriv za selekcije: slednje naj bi izvajali samo zdravniki. Dejal je, da se je celo zavzemal za izboljšanje pogojev v taborišču, predvsem glede velikega števila taboriščnikov.[30] Sodišče se z njihovo argumentacijo ni strinjalo ter ga kaznovalo s smrtno kaznijo.

Karl Gebhardt

Karl Gebhardt se je rodil leta 1897 v majhnem bavarskem kraju Haag. O njegovem zgodnjem življenju ni dostopnih veliko podatkov, iz dostopnih virov pa lahko izvemo, da je v času svojega izobraževanja postal prijatelj s (kasneje) zelo vplivnimi ljudmi. V šoli se je tako spoprijateljil s Heinrichom Himmlerjem, hkrati pa je bil v istem razredu kot njegov brat. Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je v njej sodeloval na nemški strani. V večjih bitkah se sicer ni boril, saj je bil kmalu zajet in zaprt kot vojni ujetnik na Škotskem. Po prvi svetovni vojni je začel s študijem medicine, ki ga je končal leta 1923. Kmalu zatem je začel s službo na položaju asistenta slovitega kirurga Ferdinanda Sauerbrucha. Sklepamo lahko, da mu je mesto ob tako uglednem zdravniku zagotovil njegov oče, ki je bil pomemben in vpliven javni uslužbenec, odgovoren za zdravstvene zadeve na Bavarskem. Sauerbruchovo delo je bilo usmerjeno predvsem na področje rehabilitacije, amputacije udov ter njihove zamenjave z umetnimi nadomestki. Vse to je pomembno vplivalo na Gebhardtov interes na tem področju, dokler ni tudi sam dosegel habilitacije. Leta 1933 je postal prvi profesor športne medicine v Berlinu, kjer je zopet delal pod taktirko Ferdinanda Sauerbrucha, a tam ni ostal dolgo. Kmalu zatem je namreč postal direktor bolnišnice v Hohenlychnu. Klinika velja za prvo nemško kliniko za športno medicino, ki je tudi uživala močno vladno podporo. Na svojem višku je bila opremljena z gledališčem, plavalnim bazenom ter močno zdravniško ekipo. Sloves klinike je bil poznan na svetovni ravni, zato je dobila tudi marsikaterega slavnega gosta: na zdravljenje je prišel tudi sloviti ameriški šprinter Jesse Owens. Z vzponom klinike je rastel tudi Gebhardtov ugled: napisal je veliko prispevkov na temo športne medicine, s čimer so njegove ideje potovale povsod po Evropi. Zaradi svojih zaslug je leta 1936 postal glavni zdravnik na olimpijskih igrah v Berlinu, kasneje pa je postal še Himmlerjev osebni zdravnik.[31]

Karl Gebhardt (vir: en.wikipedia.org)

Gebhardt je veljal za velikega podpornika nacistične ideologije, z njo pa je sodeloval že na samem začetku: leta 1923 je sodeloval pri neuspelem Hitlerjevem puču v Münchnu. Nacistična ideologija je ves čas poudarjala veliko vrednost človekovega zdravja ter vlogo športa v celotni družbi. Nacionalsocialistični sistem je trdil, da je vsak človek odgovoren za svoje zdravje in posledično za zdravje celotnega ljudstva, to pa je bila voda na mlin Gebhardtovega delovanja. Slednji je predvsem podpiral idejo, da je potrebno nemškemu človeku z zdravstvenimi težavami čim hitreje pomagati, da se lahko ponovno vrne na delo, saj je bila to tudi rdeča nit njegovega dela.[32]

Leta 1939 je izbuhnila vojna in s tem so se spremenile tudi razmere za njegovo delovanje. Zanj je bilo prelomno leto 1942, ko so v Pragi izvedli atentat na Reinharda Heydricha. Ko je za to izvedel Himmler, je v Prago poslal svojega osebnega zdravnika, ki pa je prišel prepozno: sprva izboljšano Heydrichovo zdravstveno stanje se je po Gebhardtovem prihodu poslabšalo, padel je v šok ter teden dni kasneje tudi umrl. Po končnih ugotovitvah naj bi umrl zaradi sepse, za Gebhardta pa so se začele težave. Obdukcija je namreč pokazala, da je Heydrich pred smrtjo prejel velike količine morfija, medtem ko sulfonamidov za zdravljenje sepse sploh ni prejel. Himmler je tako svojega osebnega zdravnika obtožil malomarnosti ter ga okrivil za Heydrichovo smrt. Gebhardt se s to trditvijo ni strinjal in dodal, da se njegove smrti praktično ni dalo preprečiti. Himmler mu ni verjel, zato je moral Gebhardt svojo nedolžnost dokazati: na zahtevo je pričel z izvajanjem eksperimentov v koncentracijskih taboriščih. Z njimi je želel pokazati, da so posamezniki s plinsko gangreno umrli ne glede na to, ali so dobili dozo sulfonamidov ali ne.[33]

Veliko poskusov s sulfonamidi je Gebhardt izvedel v koncentracijskem taborišču Ravensbrück od maja 1942 naprej. Razlogov za njegov izbor je verjetno več, zagotovo pa je potrebno omeniti, da je bilo to taborišče od Gebhardtove klinike v Hohenlychnu oddaljeno približno 12 km. S poskusi Gebhardt ni želel zgolj oprati svoje domnevne krivde za Heydrichovo smrt, temveč tudi pomagati vojakom na fronti. Na ruski fronti jih je namreč veliko umrlo ravno zaradi plinske gangrene, njegovi eksperimenti pa bi lahko pripomogli k izboljšanju stanja.[34] Gebhardt je eksperimente pogosto opazoval, medtem ko so same posege izvajali njegovi asistenti. Poskusi so se večinoma začeli tako, da so izbranim posameznikom v rane vtrli umazanijo, različne tujke ali mešanice bakterij. Kmalu zatem je sledil izbruh bolezenskih znakov (npr. plinske gangrene ali tetanusa), ki so ga nato skušali zdraviti z različnimi zdravili.[35] Postopki okužbe so se razlikovali, v osnovi pa so imeli nekaj skupnih točk: okužene so razdelili v različne skupine, vsako pa so zdravili z drugim zdravilom ali pa jim zdravila sploh niso dali. Okužene rane so zaščitili z gipsom, odstranili pa so ga šele ob zdravstvenih posegih. Kmalu po okužbi so žrtve dobile hude bolečine, ki so jo spremljali glavoboli, vročina ter bruhanje. Vseh težav pogosto ni pomiril niti morfij: na začetku so ga okuženi prejemali tudi po trikrat dnevno. Eksperimentalnih faz je bilo več, v eni od njih pa jim je uspelo vzgojiti klinično plinsko gangreno, kar pa ni bilo dovolj. Taka gangrena namreč ni bila realistična do te mere, da bi bila podobna težkim razmeram, s katerimi so se vojaki spopadali na fronti. Gebhardt je zato poleg bakterijskih kultur dodal še nekaj dodatkov npr. lesene ostružke in steklene črepinje.[36] Po določenem obdobju so žrtvam sneli gips, sledil je pregled ran in natančen popis rezultatov in ugotovitev. Postopek je veljal za izredno bolečega: ena od preživelih je dejala, da so ji pred začetkom postopka s prevezo zakrili oči, dobila pa ni nobenega anestetika. Gebhardt naj bi pregled opravljal brez občutka, pri čemer je z ostrim instrumentom vrtal po rani na nogi in povzročil take bolečine, da je kmalu padla v nezavest.[37]

Poleg poskusov s sulfonamidi naj bi v taborišču izvedli tudi poskuse obnove kosti, mišic in živcev ter celo presajanja kosti. Število žrtev se v različnih virih razlikuje: po nekaterih podatkih naj bi julija 1942 poskuse izvajali na 74 poljskih taboriščnicah, zraven pa verjetno tudi na jetnicah drugih narodnosti. Ena od prepoznanih ženskih žrtev drugih narodnosti je prihajala iz današnjega slovenskega prostora. Žrtve so bile po navadi označene kot »duševno bolne«.[38]

Gebhardt se z očitki na povojnem sojenju ni strinjal. V svojo obrambo je povedal, da so bile Poljakinje, nad katerimi je izvajal poskuse, zaradi svojega odporniškega delovanja že obsojene na smrt. Svoje eksperimente nad njimi je tako videl kot nekakšno nižjo stopnjo od smrtne kazni, čeprav žrtev seveda ni nihče vprašal, če si tega sploh želijo. Po poročanju tožilstva Gebhardt ni čutil nobene odgovornosti ali interesa za reševanje tega vprašanja. Po nekaterih podatkih naj bi omenjena dekleta z izvajanjem eksperimentov celo rešil, saj potem nad njimi niso izvedli smrtne kazni, kar pa je tožilstvo na tem procesu kategorično zavrnilo. Kar nekaj teh deklet so v Ravensbrück poslali že septembra 1941, torej skorajda leto pred Gebhardtovim izvajanjem poskusov.[39] Sodišče se z večino točkami njegove obrambe ni strinjalo ter ga je na koncu obsodilo na smrt.

V sklopu tega prispevka smo prikazali nekaj zgodb bolj ali manj znanih moških uslužbencev koncentracijskih taborišč. Zagotovo bi lahko predstavili še kakšno zgodbo, vendar bodo slednje svoj prostor morebiti našle v katerem od naših prihodnjih prispevkov.

Viri in literatura:

• Blackler, Adam. »The “Beast” In Bergen-Belsen: Josef Kramer And The Implementation Of The “Final Solution” To The “Jewish Question,”,« 1943-1945.«
• »Ephraim (Moshe) and Menashe Reichenberg.« Candles Holocaust Museum and Education Center. https://candlesholocaustmuseum.org/file_download/inline/6ca8c867-2fe2-4cda-8dec-6f9d885e61a7 (Dostop: februar 2020). Helena: Carroll College, 2006. https://scholars.carroll.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1035&context=history_theses (Dostop: marec 2020).
• »First Belsen Trial Hauptsturmführer Josef Kramer.« co.uk. http://www.bergenbelsen.co.uk/pages/Staff/Staff.asp?CampStaffID=56 (Dostop: marec 2020).
• »Josef Mengele.« Holocaust Encyclopedia. https://encyclopedia.ushmm.org/content/en/article/josef-mengele, (Dostop: februar 2020).
• Kavčič, Silvija. Preživele smo in spominjamo se. Slovenske jetnice v ženskem koncentracijskem taborišču Ravensbrück. Ljubljana: Publicistično društvo ZAK, 2008.
• Mikaberidze, Alexander (ur.). Behind Barbed Wire: An Encyclopedia of Concentration and Prisoner-of-War Camps. Santa Barbara: ABC-CLIO, 2019.
• Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial. London: The United Nations war crimes commission by his Majesty’s stationery office, 1947. https://archive.org/details/TheBelsenTrial, (Dostop: december 2019).
• »Miklosz and Tibor Bleier.« Candles Holocaust Museum and Education Center. https://candlesholocaustmuseum.org/file_download/inline/bb1050e2-2467-4a39-b900-e7f5bd3c2629, (Dostop: februar 2020).
• »Personal Statements From Victims of Nazi Medical Experiments.« Conference on Jewish Material Claims Against Germany. http://www.claimscon.org/about/history/closed-programs/medical-experiments/personal-statements-from-victims/.
• Schäfer, Silke. Zum Selbstverständnis von Frauen im Konzentrationslager. Das Lager Ravensbrück. Berlin: Technische Universität Berlin, Fakultät I – Geisteswissenschaften, 2002. https://depositonce.tu-berlin.de/handle/11303/825 (Dostop: marec 2020).
• Schmitz, Anna-Raphaela. »Carl Clauberg (1898–1957).« Zukunft bruacht Erinnerung. Das Online-Portal zu den historischen Themen unserer Zeit. https://www.zukunft-braucht-erinnerung.de/carl-clauberg/ (Dostop: februar 2020).
• Silver, JR. »Karl Gebhardt (1897–1948): A lost man.« V: Journal of the Royal College of Physicians of Edinburgh, Letnik 41, št. 4 (2011), 366–371. https://www.rcpe.ac.uk/journal/karl-gebhardt-1897-1948-lost-man-0 (Dostop: marec 2020).
• »Trials of war crimminals before the Nuernberg military tribunals under control council law No. 10. The Medical case.« Volume 1. Nuernberf: October 1946- April 1949. https://www.loc.gov/rr/frd/Military_Law/pdf/NT_war-criminals_Vol-I.pdf (Dostop: februar 2020).
• »Yehudit and Lea Csengeri.« Candles Holocaust Museum and Education Center. https://candlesholocaustmuseum.org/file_download/inline/3737e623-9d50-4e9f-af8a-e00a506a54bc, (Dostop: februar 2020).
• Zofka, Zdenek. »Der KZ-Arzt Josef Mengele. Zur Typologie eines NS-Verbrechers.« Vierteljahrshefte für Zeitgeschichte. Letnik 34, 2. zvezek (april 1986), 245–267.

[1] Zofka, »Der KZ-Arzt Josef Mengele. Zur Typologie eines NS-Verbrechers,« 248–251.

[2] »Josef Mengele.«

[3] Zofka, »Der KZ-Arzt Josef Mengele. Zur Typologie eines NS-Verbrechers,« 256.

[4] Zofka, »Der KZ-Arzt Josef Mengele. Zur Typologie eines NS-Verbrechers,« 257–258.

[5] Pričevanje ge. B. »Personal Statements From Victims of Nazi Medical Experiments.«

[6] »Josef Mengele.«

[7] Pričevanje ge. M. »Personal Statements From Victims of Nazi Medical Experiments.«

[8] Pričevanje ge. G. »Personal Statements From Victims of Nazi Medical Experiments.«

[9] Zofka, »Der KZ-Arzt Josef Mengele. Zur Typologie eines NS-Verbrechers,« 258.

[10] »Ephraim (Moshe) and Menashe Reichenberg.«

[11] »Yehudit and Lea Csengeri.«

[12] »Miklosz and Tibor Bleier.«

[13] Schmitz, »Carl Clauberg (1898–1957).«

[14] »Trials of war crimminals before the Nuernberg military tribunals under control council law No. 10.,« 700.

[15] »Trials of war crimminals before the Nuernberg military tribunals under control council law No. 10.,« 701.

[16] »Pismo Clauberga Himmlerju, 7. junij 1943.« V: Trials of war crimminals before the Nuernberg military tribunals under control council law No. 10., 731.

[17] »First Belsen Trial Hauptsturmführer Josef Kramer.«

[18] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 19.

[19] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 22.

[20] Behind Barbed Wire: An Encyclopedia of Concentration and Prisoner-of-War Camps, s. v. »Bergen-Belsen«.

[21] Blackler, »The “Beast” In Bergen-Belsen: Josef Kramer And The Implementation Of The “Final Solution” To The “Jewish Question,”,« 1943-1945,« 16–18.

[22] Blackler, »The “Beast” In Bergen-Belsen: Josef Kramer And The Implementation Of The “Final Solution” To The “Jewish Question,”,« 1943-1945,« 15.

[23] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 11.

[24] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 13.

[25] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 14. Ker v taborišču Bergen-Belsen ni bilo plinskih celic, se priča verjetno nanaša na taborišča v Auschwitzu, kjer je Kramer prav tako delal.

[26] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 15.

[27] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 16.

[28] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 21.

[29] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 38.

[30] Law reports of trials of War Criminals. Volume II: The Belsen trial, 39–40.

[31] Silver, »Karl Gebhardt (1897–1948): A lost man,« 366–367.

[32] Silver, »Karl Gebhardt (1897–1948): A lost man,« 367.

[33] Silver, »Karl Gebhardt (1897–1948): A lost man,« 367.

[34] Schäfer, Zum Selbstverständnis von Frauen im Konzentrationslager. Das Lager Ravensbrück, 93–94.

[35] Schäfer, Zum Selbstverständnis von Frauen im Konzentrationslager. Das Lager Ravensbrück, 94–95.

[36] Schäfer, Zum Selbstverständnis von Frauen im Konzentrationslager. Das Lager Ravensbrück, 98–99.

[37] Schäfer, Zum Selbstverständnis von Frauen im Konzentrationslager. Das Lager Ravensbrück, 101–102.

[38] Kavčič, Preživele smo in spominjamo se. Slovenske jetnice v ženskem koncentracijskem taborišču Ravensbrück, 63.

[39] »Trials of war crimminals before the Nuernberg military tribunals under control council law No. 10.,« 361.