Ko se je septembra leta 1938 Benito Mussolini vrnil tja, kjer je pil “sveto reko”, ni niti slutil, da bi se v kraju, kjer je začel svojo vojaško pot, skorajda izteklo njegovo življenje.

Petnajstega septembra 1915 je 11. bersaljerski polk italijanske vojske pešačil iz Beneške Slovenije proti soški fronti. Pri vasi Robič so vojaki zagledali Krn, ta slavni in skrivnostni Monte Nero. Ob prihodu v Kobarid si je množica vojakov ogledovala prebivalce, katerih jezika niso razumeli. Tu so se ob Soči utaborili.

Eden od teh bersaljerjev je naslednjega dne zapisal: »Soča! Nikoli nisem videl vode tako prečudovito modre, kot te od Soče. Čudno. Sklonil sem se nad mrzlo reko in naredil dolg požirek, s spoštovanjem. To je sveta reka.«[1]

Ko se je septembra leta 1938 ta bersaljer, Benito Mussolini, vrnil v kraj, kjer je pil »sveto reko«, ni niti slutil, da bi se v kraju, kjer je začel svojo vojaško pot, skorajda izteklo njegovo življenje.

Ob koncu prve svetovne vojne je področje, ki ga danes pojmujemo kot Primorska, po londonski pogodbi med antantnimi zaveznicami in Kraljevino Italijo pripadlo slednji. Italijanska vojska je po umiku razpadle avstro-ogrske vojske zasedla ozemlje, ki si ga je diplomatsko izborila leta 1915. Področje nekdanje dežele Goriške in Gradiške je bilo od posledic vojne popolnoma uničeno, ljudje pa so živeli v slabih razmerah. Kljub temu, da so se pojavljala nekatera nasprotovanja okupaciji, nasilnih neredov ni bilo. Italijanski poveljniki so tako ugotavljali, da večino prebivalstva bolj skrbi za preživetje kot za politična vprašanja.[2] Kot ugotavlja Milica Kacin-Wohniz, je »oskrba, ki jo je delila okupacijska vojska, pomenila več kakor politične svoboščine, ki jih v prvih povojnih mesecih niso pogrešali. […] Iz vojaških kotlov so ljudje dobivali hrano, v kantinah pa tudi vina, tobaka, vermuta in konserv po izredno nizkih cenah.«[3] Po dveh letih okupacije je upanje, da bi ozemlje pripadlo Kraljevini Jugoslaviji, s podpisom Rapalske pogodbe 12. novembra 1920 umrlo. Ozemlje poimenovano Julijska krajina je uradno postalo del Kraljevine Italije.

Hitro je postalo jasno, da slovenska in hrvaška manjšina v Italiji ne uživata pravic, ki bi jima po mednarodnem pravu pripadale, predvsem po letu 1922, ko je na čelo vlade stopil Benito Mussolini s svojo fašistično politiko.

Politika, za katero se v obmejnem delu uporablja izraz »obmejni fašizem«, ki »pomeni skupek političnih, gospodarskih in kulturnih smernic in ukrepov, namenjenih zavarovanju vzhodne meje italijanske države. Gre za politično represijo, nacionalno preganjanje, rušenje socialnih vzponov drugorazrednega prebivalstva, skratka za nacionalno in socialno preobrazbo prostora, ki ga ogroža vzhodna italijanska soseda.«[4] Zaradi represije nad prebivalstvom, ki se je skozi leta še stopnjevala, je prišlo do ustanovitve tajnih organizacij, ki bi raznarodovalno politiko sabotirale. Po začetnih poskusih Orjune in Tigra v prvi polovici dvajsetih let, je prišlo po ukazu o razpustitvi društev leta 1927 v jeseni do ponovne ustanovitve tajne organizacije na Goriškem ter tajne organizacije Borba na Tržaškem, katere cilj in namen je bil »brezkompromisna borba proti fašizmu ter priključitev Primorske in Istre k Jugoslaviji. Borba naj se izvaja proti fašizmu in njegovim ustanovam z vsemi možnimi sredstvi do končnega strmoglavljenja fašizma.«[5]

Organizaciji, ki sta v začetku uporabljali le oznako »4«, se je kasneje oprijelo skupno ime TIGR. Glavne enote Tigra so bile trojke, ki so se združevale v celice, te pa v srenje, delovale pa so po celotnem ozemlju Julijske krajine.[6]

V obdobju Mussolinijeve vlade so nastajali parki spomina na padle italijanske vojake v prvi svetovni vojni, ki so ustvarjali nacionalno pomemben mit pozitivne vojne izkušnje in vojnega žrtvovanja. Spominski parki vzdolž nekdanje frontne črte so imeli pomen spominjanja in žalovanja ter pomen označevanja italijanskega nacionalnega teritorija.[7] V tem oziru so v drugi polovici tridesetih let ob jugoslovansko-italijanski meji nastale tri kostnice, ena od teh v Kobaridu. Kostnica, ki je zgrajena na griču okoli cerkve sv. Antona, je bila dokončana leta 1938. Semkaj so prenesli posmrtne ostanke 7014 italijanskih vojakov, padlih med prvo svetovno vojno na fronti od Bovca do Tolmina, ki so jih pospremili z napisom »Čast vam, ki ste tu padli v pogumnem boju.«[8] Slavnostne otvoritve kostnice se je 20. septembra, kot dela svojega potovanja po Julijski krajini ob dvajseti obletnici soške fronte in s tem povezanih proslav, udeležil tudi Benito Mussolini. Za njegov obisk v Kobaridu pa je Tigr načrtoval izvedbo atentata, izvedba pa je bila zaupana celici Tigra iz vasi Čezsoča.[9]

Celica Tigra iz Čezsoče je bila ena izmed dejavnejših in med narodno najzavednejšimi, saj naj bi vsaka domačija v vasi imela zaupnika pri Tigru. S kulturnim bojem in terorističnimi akcijami so delovali proti fašizmu na Bovškem. Med najaktivnejšimi člani sta bila tudi Ferdo Kravanja – Peter Skalar in Franc Kavs, ki sta pomembno delovala v pripravah na Mussolinijev atentat.[10] Ferdu Kravanju je bil zaupana naloga za izdelavo načrta atentata in po različnih ogledih je prišlo do odločitve, da bo najbolje uporabiti pas z razstrelivom, ki ga bo nosil eden od aktivistov Tigra – taktika samomorilskega napada. Naloga za izvršitev je bila zaupana Francu Kavsu. V dnevih pred 20. septembrom naj bi Kravanji dostavili kar dva bombna pasova: prvega naj bi izdelali v Tigru, drugega pa naj bi Tigru poslala britanska SIS (Secret Intelligence Service). S slednjim so opasali Kavsa, kot je razvidno iz ohranjenih pričevanj.[11]

Mussolini se je 20. septembra s kolono vozil odpravil iz Trsta preko Gorice v Kobarid. Ob poti so ga pozdravljale matere z otroki. Po postanku v Gorici, kjer je nagovoril množice, je po gornje soški dolini nadaljeval proti Kobaridu. Na kobariškem trgu je bilo vse pripravljeno na njegov sprejem. Civilno prebivalstvo je čakalo na glavnem trgu, medtem ko so vojni veterani in njihovi sorodniki ter častni gostje čakali na prizorišču ob kostnici.[12] Tega dne se je tudi Franc Kavs odpravil proti Kobaridu. Oblečen v uniformo fašistične mladine si je v Bovcu kupil še bombone za 20 centesimov, prodajalki Darinki Kravanja, ki se je začudila, da gre v Kobarid, pa odgovoril, da pač mora. S kamionom se je z drugimi iz fašistične mladine ter delavci iz vasi Log pod Mangartom odpeljal v Kobarid.[13]

S svojim osebnim spremstvom na motorjih se je Mussolini pripeljal v odprti limuzini na kobariški trg. Tu ga je ob navdušenem kričanju napovedovalca po zvočnikih pozdravljala množica od blizu in daleč. Po fašistični himni mu je dobrodošlico v italijanskem jeziku izrekla osemletna Tatjana Miklavič: »Duče, v imenu prebivalcev kobariškega območja vam poklanjam gorsko cvetje krajev, kjer ste se bojevali, in v imenu fašistične stranke Kobarida fotografije krajev, ki ste jih takrat spoznali.«[14] Mussolini je prevzel dobrodošlico z darili ter malo Tatjano poljubil na čelo. To se ji je tako vtisnilo v spomin, da se je vedno spominjala rekoč: »Kjer me je Mussolini bušknu, je črna pika.«[15]

Po desetminutnem govoru na odru, ki ga je Mussolini namenil množici in ga zaključil s fašističnim pozdravom, se je usedel v avto ter se odpeljal skozi kordon fašistične mladine proti osrednji prireditvi pri kostnici. V med stoječimi v kordonu je bil tudi Kavs, ki bi tedaj moral s skokom na avtomobil in sprožitvijo bombe izvesti atentat. Vendar zgodilo se ni nič. Mussolini je nadaljeval proti kostnici, opravil s proslavo ter se vračajoč mimo iste množice odpeljal iz Kobarida.[16]

O tem zakaj Kavs ni opravil zadane naloge je mogoče v zgodovinopisju najti kar nekaj razlag, ki bodo ostale del skrivnosti evropske zgodovine okoli poskusa atentata na Mussolinija.[17] Vseeno pa je verjetno najbolje upoštevati, kar je čeprav dvoumno v razlago ponudil Kavs sam, potem ko je bil leta 1940 v okviru drugega tržaškega procesa aretiran in obsojen. Ob svojem zaslišanju[18] je italijanskim preiskovalcem razkril podrobnosti o nameravanem atentatu in razloge, zakaj ga ni izvršil. Najprej naj bi ga mačeha odkrila med preizkušanjem eksplozivnega pasu, čemur je sledila grožnja domačih, da bodo javno razkrili namero za atentat. Šele to naj bi ga odvrnilo od izvedbe: »Zato sem se v zadnjem trenutku odločil, da atentata ne izvršim.« Vseeno naj bi šel Kavs z eksplozivnim pasom v Kobarid, kjer si je ob upoštevanju moči eksplozije, ki bi zahtevala še druge civilne žrtve, pridržal »odločitev edinole zaradi grozovitosti atentata in zaradi očitkov, ki jih je zbujala moji vesti misel na nedolžne človeške vrste.«[19] Mogoče lahko rečemo, da je v odločilnih trenutkih nad smrtjo fašističnega vodje prevladala vrednost življenj nedolžnih rojakov, ki so tako kot Kavs proti svoji volji pozdravljali človeka, katerega namen je bil uničenje njihove kulture, kar mu je tudi Dorče Sardoč v svojih spominih potihoma očital, ko je zapisal: »Seveda bi šlo nekaj ljudi v zrak in on sam tudi. A kaj je vse to?«[20]

Tigrov poskus atentata na Mussolinija je vsekakor eden tistih primerov, ki mu v zgodovinopisju ni mogoče ponuditi preprostega odgovora v razlago, vendar pa je nadvse zanimiv. Franc Kavs, ki je bil zaradi tega najprej obsojen na smrt, nato pa pomiloščen na dosmrtno ječo, o njem nikoli več ni razlagal.[21]

Militaristična pot Benita Mussolinija, ki se je leta 1915 začela v Kobaridu, se leta 1938 tam kljub zavzetemu načrtu Tigra ni končala. Kaj bi bilo, če bi se, pa ni več stvar zgodovinopisja.

Kobariški trg danes.

Avtor: Jernej Komac

Opombe

[1] Benito Mussolini, My Diary 1915 to 1917 (2010; Boston: Small, Maynars and Company Publishers, 1925), str. 10.

[2] Milica Kacin-Wohniz, Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918-1921 (Maribor: Obzorja; Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1972), str. 80-93.

[3] Ibid., str. 90.

[4] Milica Kacin-Wohniz in Marta Verginella, Primorski upor fašizmu 1920-1941 (Ljubljana: Društvo Slovenska matica, 2008), str. 35.

[5] Citirano po: Kacin-Wohniz in Verginella, str. 94.

[6] O razvoju organizacije gl.: Kacin-Wohniz in Verginella, str. 86-114.

[7] Borut Klabjan, »Nation and Commemoration in the Adriatic«, Acta Histriae, št. 3 (2010), str. 403.

[8] Petra Svoljšak, Soška fronta (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994), str. 40.

[9] Borut Rutar, Krik mačehe (Celovec-Ljubljana-Dunaj: Mohorjeva založba, 2011), str. 75-76.

[10] Ibid., str. 206-209.

[11] Ibid., str. 75-82.

[12] Ibid., str. 105-109.

[13] Vinko Avsenak, »Iz življenjske poti Darinke Kravanja, Na Fronti, št. 5 (2008), str. 13; Kacin-Wohniz in Verginella, str. 321.

[14] Rutar, str. 109.

[15] Neva Blazetič, »Kjer me je Mussolini bušknu, je črna pika«, Primorske novice, http://primorske.si/Priloge/7–Val/Kjer-me-je-Mussolini–busknu-je-crna-pika.aspx, datum spremembe: 13. 1. 2012.

[16] Rutar, str. 111-113.

[17] Kacin-Wohniz in Verginella, str. 245.

[18] Celotno zaslišanje v: Rutar, str. 114-157.

[19] Citirano po: Kacin-Wohniz in Verginella, str. 321.

[20] Dorče Sardoč,.Tigrova sled (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1983), str. 117.

[21] Kacin-Wohniz in Verginella, str. 245

Avtor: Jernej Komac

Viri in literatura:

Avsenak, Vinko. »Iz življenjske poti Darinke Kravanja«, Na Fronti, št. 5 (2008), str. 9-13.

Blazetič, Neva. »Kjer me je Mussolini bušknu, je črna pika«, Primorske novice, http://primorske.si/Priloge/7–Val/Kjer-me-je-Mussolini–busknu-je-crna-pika.aspx, datum spremembe: 13. 1. 2012.

Kacin-Wohniz, Milica in Verginella, Marta. Primorski upor fašizmu 1920-1941. Ljubljana: Društvo Slovenska matica, 2008.

Kacin-Wohniz, Milica. Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918-1921. Maribor: Obzorja; Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1972.

Klabjan, Borut. »Nation and Commemoration in the Adriatic«, Acta Histriae, št. 3 (2010), str. 399-424.

Mussolini, Benito. My Diary 1915 to 1917. 2010; Boston: Small, Maynars and Company Publishers, 1925.

Rutar, Borut. Krik mačehe. Celovec-Ljubljana-Dunaj: Mohorjeva založba, 2011.

Sardoč, Dorče. Tigrova sled. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1983.

Svoljšak, Petra. Soška fronta. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994.