Napad na Ižanski grad

Dunajska marčna revolucija leta 1848 je odmevala tudi med slovenskimi kmeti, ki so od revolucije pričakovali, da bo nemudoma odpravila fevdalizem, podobno kot je pred več kot pol stoletja storila francoska revolucija. Nezadovoljstvo in zahteva po odpravi podložniškega razmerja sta bila marsikje razloga za obračun z gosposko in za krajevne nemire.

Ižanski grad na Valvasorjevi upodobitvi. Foto: mladinska.comTakšne razmere in razveseljujoče vesti z Dunaja so leta 1848 pripeljale kranjskega kmeta k nemirom. Kmetje so za dogodke na Dunaju izvedeli 19. marca v cerkvah, resnejšo škodo pa so povzročile neresnične novice (npr., da bodo uveljavljali svoje pravice brez odškodnine), ki so jih kmetje slišali na spomladanskih krajevnih sejmih.

Tako je na današnji dan leta 1848 okoli osmih zvečer nekaj sto podložnikov ižanske graščine napadlo ižanski grad (Sonnegg),  ki je bil v lasti grofa Auersperga, barona Šumberškega in Žužemberškega s Turjaka in Iga. Grad so oplenili ter požgali gruntne knjige, urbarje in hišno opremo. Množica je razbila okna, vrata in pohištvo ter na dvorišču zanetila grmado, na kateri so poleg posteljnine, oblek, hrane, slik in pohištva simbolično zažgali še listine in zemljiške knjige, simbole fevdalizma. V kleti so popili nekaj vina, preostalega so razlili. Pred prihodom kmetov so grad neopaženi zapustili vsi grajski upravniki in uradniki, razen nekaj dekel in hlapcev, ki so komaj rešili živino.

Časnik Kmetijske in rokodelske novice je takole opisal dogodek:

»Sram nas je povedati, da se je po razglašeni novi vladi milostliviga Cesarja na Igu blizu Ljubljane velika truma kmetov zbrala, grajšinski grad napadla, po tolovajsko v njem razsajala, hišno napravo pokončala, gosposkine pisma in gruntne bukve požgala. Nikdar si ne bojo ti razvujzdani tolovaji madež izbrisali, ki jih je oskrunil za vse dni njih življenja! Oni niso vredni, da bi jih Kranjec imenovali.«

Tri ure po prihodu so kmetje odšli z gradu in se napotili k ižanskemu župnišču, vendar jim je pot prekrižala konjenica, ki je prišla na pomoč iz Ljubljane. Svoje besnenje so puntarji preusmerili in napadli ter uničili gozdarjevo kočo v Namršlju pri Želimljah

Vojaki, ki so prišli nasledje jutro reševat grofovo premoženje, so preprečili še hujše načrte ižanskih puntarjev. Manjši neredi V revolucionarnem letu 1848 je bil grad prizorišče zadnjega kmečkega upora in sežigu gruntnih knjig. Foto: mss.svarog.siso bili tudi ponekod drugod. Napadi so se izvajali tudi drugod po Kranjskem, predvsem so se lotevali župnišč (npr. na Vinici) in sedežev fevdalnih gospodov. Kmetje so posegali tudi v graščakove gozdove (posekali so gozdove lanspreške graščine), lovili njegovo divjad ter si prilaščali dele travniških površin. O nemirih so poročali v bližini Tržiča, Radovljice, Kranja, Škofje Loke, Mengša, Črnomlja, Semiča, Žužemberka. V Kranju so celo pretepli komisarja. To obdobje nemirov je trajalo do prve polovice aprila. Skoraj povsod pa so kmetje sami prekinili izpolnjevanje svojih obveznostih do graščakov in s tem sami odpravili fevdalizem dolgo pred dejanskim zakonom o zemljiški odvezi. A večina takratnih časopisov v cesarstvu je poročala le o zares strahotnem razdejanju na Igu pri Ljubljani. Čez nekaj dni so na Kranjskem razglasili izredne razmere, uvedli naglo sodišče ter določili, da so vaške občine kolektivno odgovorne za povzročeno škodo.

Svoj epilog so kmetje dočakali 7. septembra, ko je cesar potrdil s strani parlamenta predlagan zakon, ki je v veljavo stopil 1. januarja 1849. Pri oblikovanju zakona o zemljiški odvezi so sodelovali tudi slovenski poslanci. Lastniki zemlje so dobili dve tretjini v denar preračunane vrednosti vseh obveznosti. Eno tretjino je plačal kmet, eno tretjino pa država. S tem je bilo fevdalizma v Avstrijskem cesarstvu tudi formalno konec.

 

Vir: Radio Prvi in Wikimedia

Up Next

Related Posts