Na današnji dan pred 220. leti se je Napoleon Bonaparte, karizmatični vodja Francije, oklical za prvega cesarja Francije. Nadel si je ime Napoléon I le Grand (Napoleon I. Veliki) in z njim vladal do konca svoje vladavine, 6. aprila 1814.  S cesarskim nazivom je skušal vzpostaviti kontinuiteto s tradicijo Karla Velikega in rimskih cesarjev.

Napoleon je v celoti je centraliziral državno upravo in izdal Napoleonov civilni zakonik (code civil), ki je določal enakopravnost, svobodo, versko strpnost, nedotakljivost zasebne lastnine, odpravo fevdalnih pravic in druga načela francoske revolucije. Napoleon je zavzel in vladal večini Zahodne in Srednje Evrope.

Leta 1809 je ustanovil Ilirske province, ki so obsegale današnjo Tirolsko, zahodno Koroško, del Dalmacije, t. i. Vojno krajino, Kranjsko, Goriško, Trst in Istro, s sedežem v Ljubljani. Formalno niso bile del Francoskega cesarstva, vendar so mu bile povsem podrejene. Ustanovljene so bile z namenom, da se Avstrijcem prepreči pot do Jadrana in  da se vzpostavijo poslovne poti med Parizom in Istanbulom.

Ilirske province so imele pomemben vpliv na slovensko prebivalstvo. Uvedena je bila francoska zakonodaja, z gradnjo cest in mostov se je izboljšala infrastruktura, ki je olajšala trgovino, Napoleonova uprava je spodbujala modernizacijo kmetijstva in razvoj industrije, kar je izboljšalo gospodarsko stanje na tem območju. Spodbujal se je tudi razvoj šolstva. V šolah se je prvič na tem območju poučevalo v slovenskem jeziku, kar je bil pomemben korak za kasnejši razvoj slovenskega knjižnega jezika in literarne kulture. V času Ilirskih provinc je bil v Ljubljani ustanovljen botanični vrt, ki deluje še danes.

Kljub pozitivnim vplivom francoske uprave na gospodarski in kulturni razvoj, pa to obdobje ni bilo brez nasprotovanj. Nekateri deli prebivalstva so se upirali novim oblastem, predvsem zaradi visokih davkov in vojaškega vpoklica, kar je povzročalo napetosti med lokalnim prebivalstvom in francosko administracijo.

Čeprav je bilo obdobje Ilirskih provinc relativno kratko (ukinjene so bile leta 1814)  je imelo dolgoročne učinke, še posebej na razvoj slovenskega jezika, kulture in nacionalne zavesti. Po koncu Napoleonove vladavine in vrnitvi pod avstrijsko oblast so spomini na francosko obdobje ostali del slovenske kolektivne zavesti kot čas pomembnih reform in prebujanja narodne identitete.

Vir: Wikipedija