5. maja 1821 je na otoku Svete Helene umrl francoski voditelj in cesar, Napoleon Bonaparte.

Napoleon (rojen kot Napoleone di Buonaparte) je bil član slabše situirane plemiške družine iz Korzike. Doma so govorili izključno korziško. Svoje šolanje je prišel na kadetski šoli v Briennu in ga nadaljeval na Francoski vojaški akademiji.

Napoléon je bil vodja Francije od leta 1799, 18. maja 1804 pa se je oklical za prvega cesarja Francije z imenom Napoléon I le Grand (Napoleon I »Veliki«). Njegova vladavina je trajala do 6. aprila 1814.

Kot topniški stotnik je bil v Parizu priča francoski revoluciji. Leta 1795 je zadušil upor pariškega ljudstva in tako zaščitil vlado. V vojski je hitro napredoval, ko pa je zavzel pristanišče Toulon, je že s 24 leti postal brigadni general. Leta 1796 je prevzel poveljstvo nad francoskimi četami, ki naj bi jug Francije branile pred Avstrijci, nameščenimi v severni Italiji.

Po nizu bitk in spretnih manevrov je porazil avstrijsko armado, osvojil severno Italijo in postal junak francoskega naroda.

Leta 1797 se je francoska vojska prvič napotila v smeri Dunaja. Napoleonovi vojaki so zasedli Ljubljano in Celovec, avstrijski cesar pa je bil prisiljen podpisati mirovno pogodbo v Campo Formiu leta 1797. Po neuspehu v Egiptu se je Napoleon vrnil v Francijo, izvedel državni udar, odstavil direktorij in razglasil, da je francoska revolucija končana.

Leta 1799 je postal prvi konzul Francije, leta 1804 pa se je razglasil za cesarja Francozov, s čimer je skušal pokazati, da bo nadaljeval tradicijo Karla Velikega in rimskih cesarjev.

Državna uprava je postala v celoti cetralizirana. Vse odnose je urejal Napoleonov civilni zakonik (code civil oz. code Napoleon), vseboval je 2251 členov, ki so določali enakopravnost, svobodo, versko strpnost, nedotakljivost zasebne lastnine, odpravo fevdalnih pravic in druga načela francoske revolucije.

Napoleonova osvajanja so se začela v Italiji. Z zmago nad Avstrijo, Prusijo in Rusijo je Napoleon razbil protifrancoske povezave evropskih držav. Leta 1806 je razpustil Sveto rimsko cesarstvo, nemške državice, razen Avstrije in Prusije, pa povezal v Rensko zvezo. Z ustanovitvijo Ilirskih provinc (1809) je Avstrijo odrezal od morja.

Odkrita nasprotnica Francije je ostala le Velika Britanija, ki je imela močno ladjevje. Leta 1805 je admiral Horatio Nelson pri Trafalgarju v eni najznamenitejših pomorskih bitk uničil francosko in špansko mornarico. Posledično se je Napoleon odločil za celinsko zaporo, ki je prepovedovala trgovanje evropskih držav z Veliko Britanijo.

Leta 1812 se je Napoleon odločil za napad na Rusijo, ker je vse pogosteje kršila celinsko zaporo. Pri Borodinu blizu Moskve je prišlo do bitke, v kateri je sicer Napoleon zmagal, toda njegova armada se je v bojih z rusko vojsko popolnoma izčrpala, Rusi pa so se iz Moskve že prej umaknili. Napoleon je torej zasedel prazno mesto, kjer pa je tedaj izbruhnil požar. Ruski feldmaršal Kutuzov je nato v bitki pri Malojaroslavcu prisilil francosko vojsko k popolnemu umiku. Napoleon je zapustil Moskvo poražen 19. oktobra 1812.

Leta 1813 je pri Leipzigu prišlo do bitke narodov, v kateri je francoska vojska doživela poraz. Leta 1814 je v bitki pri Parizu francoska vojska kapitulirala in Napoleon je bil prisiljen odstopiti. Ruske, pruske in avstrijske čete so vkorakale v Pariz. Ruskemu carju Aleksandru I. je pariški mestni svet predal ključe Pariza.

Napoleona so izgnali na sredozemski otok Elbo. Leta 1815 je z Elbe pobegnil in se odločil za nov pohod na Pariz.

Pri kraju Waterloo (v današnji Belgiji) se je spopadel z zavezniško vojsko združenih ruskih, nizozemskih in pruskih vojakov, vendar je ponovno doživel poraz (Arthur Wellesley, vojvoda Wellingtonski). Po tem dogodku so ga izgnali na oddaljeni otok svete Helene, kjer je zastražen živel do svoje smrti leta 1821. Vzrok smrti je bila zastrupitev z arzenikom.