Nastanek Neodvisne države Hrvatske

Ante Pavelić z Benitom Mussolinijem leta 1941 (vir: Wikiwand)

Trideseta leta dvajsetega stoletja so bila čas, ko so se v Evropi močno okrepila ekstremna desna politična gibanja in stranke. Tudi število držav, kjer so bili na oblasti desničarski režimi se je povečalo. Poudariti je potrebno, da so bila mnoga desno usmerjena politična gibanja v svojih stališčih zelo skrajna, nacionalistična in tudi rasistična. V posameznih državah je bil pohod desničarjev na oblast lahko začasno ustavljen, kakor na primer v Avstriji, kjer jim puč proti tudi desničarskemu kanclerju Dollfussu ni uspel, čeprav je bil kancler v poskusu njihovega prevzema oblasti ubit. Del avstrijskih nacističnih pučistov je prebegnil v Jugoslavijo o čemer piše Dušan Nečak.[1]

Tudi v različnih jugoslovanskih okoljih niso bili imuni in so bila skrajna desničarska gibanja prisotna. Njihov vpliv v družbi pa je bil različno močan, kar je seveda povezano tudi z represivnim političnim režimom v tridesetih letih. Na Hrvaškem je bilo takšno skrajno desno politično gibanje ustaštvo. Korenine tega politične gibanja sicer segajo že v 19. stoletje, a njegova radikalizacija se je začela v dvajsetih letih. Pod vodstvom vodje gibanja Antejem Pavelićem[2] se je gibanje v dvajsetih letih radikaliziralo in povezalo z italijanskim fašizmom. Že takrat so pristaši gibanja izvajali napade in atentate na predstavnike oblasti in vplivne posameznike[3] na Hrvaškem. Vpleteni pa so bili tudi v atentat na kralja Aleksandra v Marseilleju  9. oktobra 1934. V knjigi Revolucionari i ubojice gre za zanimiv splet historične analize delovanja desničarskih ekstremistov na Hrvaškem v poznih dvajsetih letih. Na drugi strani pa gre tudi za objavljanje virov, namreč neke vrste zapisnika zasliševanja atentatorjev oz. njihovih spominov. Jugoslovanski režim je delovanje ustaške emigracije nadzoroval, saj so policijski bilteni o  emigraciji polni poročil o aktivnostih ustašev v različnih tujih državah.

Razglas ob ustanovitvi Neodvisne države Hrvaške (vir: WikiVisually)

Po napadu na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941 je bilo hitro jasno, da se kraljeva vojska ni sposobno ustrezno zoperstaviti napadalcem. Napadalci so postopali različno intenzivno in njihovi prodori niso bili sočasni. Kot rečeno, je bilo kmalu jasno, da bo kraljeva vojska poražena, država pa okupirana. Nemci, kot glavni okupatorji so imeli svoj načrt kako si razdeliti plen. Tako Nemcem, kakor tudi ostalim napadalcem pa so se pri trganju versajske Jugoslavije pridružili tudi različni domači pomagači. Razlogi so bili različni, od preprostega taktiziranja v smislu, da se takšnim silam ne splača upirati, do zavestnega sodelovanja z željo po pridobitvi oblasti.

Med sodelavci pri razbijanju stare Jugoslavije so se znašli tudi ustaši. Njihov vodja Ante Pavelić je bil v tujini. V domovini je bil najpomembnejši človek ustaškega gibanja Slavko Kvaternik. Slednji je bil častnik še iz Avstro-Ogrske, ko je služboval pri domobrancih. Po nastanku Države SHS je bil namestnik poverjenika za obrambo. Iz vojaške službe je odšel z upokojitvijo kot polkovnik leta 1921. V začetku leta 1941 je navezal stike z Nemci in 10. aprila 1941 v Zagrebu razglasil Neodvisno državo Hrvaško.[4] Pet dni kasneje je prišel v Zagreb Ante Pavelić in prevzel vrhovno oblast v novi državi.

Ante Pavelić salutira pod ustaškim praporjem na trgu sv. Marka v Zagrebu (vir: Pinterest)

Država je bila marionetna, saj so imeli Nemci, Italijani in Madžari nadzor nad NDH. Kakšen privid je bila njena neodvisnost lahko vidimo pri določanju ozemlja NDH. Formalno je bilo to ozemlje nekdanje Banovine Hrvaške, ki so ji priključili ozemlje Vrbaske banovine, dele Drinske in dele Zetske banovine. Vzhodna meja je tekla po reki Drini. Tako je bilo v okviru hrvaške države veliko nehrvaškega prebivalstva, ne le Srbov, pač pa tudi muslimanov.  A na drugi strani so si okupacijske sile zadržale določena ozemlja, čeprav bomo na kakšnem zemljevidu ozemlje videli kot del NHD, pa to v resnici ni bilo tako. Tak primer je npr. Međimurje, ki ga je okupirala Madžarska in meja je v glavnem sledila reki Dravi. To je pomenilo, da je bil Varaždin na Hrvaškem, Čakovec pa na Madžarskem. A zemljevid, ki so ga l. 1941 izdali v Zagrebu trdi, da je Međimurje v okviru NDH: Vse dilema pa razčisti nemška vojaška karta Deutsche Heereskarte vzhodne Madžarske, kjer je meja lepo vidna na Dravi.[5] Madžari so si vzeli tudi Baranjo. Italijani so obdržali ozemlja, ki so jih dobili po Rapalski pogodbi. Zasedli so tudi Kotor in oblikovali posebno upravno enoto z mestom in okolico. Kotor je želel imeti tudi Pavelić, a Italijani niso popustili. Podobno so se morale ustaške enote umakniti iz Sandžaka, ki so ga uspešno zasedle, a Italijani tega niso odobravali.[6] Nemčija in Italija sta si Hrvaško razdelili v smislu vojaške interesne sfere. Nemci so obvladovali severni del, Italijani pa južni del. Meje nove države so določili okupatorji in jih formalizirali v nekaj sporazumih.

Po drugi svetovni vojni je bilo v slovenski javnosti bolj ali manj razširjeno historično dejstvo, da so Slovenijo med drugo svetovno vojno okupirali trije okupatorji: Nemci, Italijani in Madžari. Tudi v učbenikih je tako pisalo. Žal pa to seveda ni bilo res. Četrta država, ki je sodelovala pri okupaciji, je bila Neodvisna država Hrvatska. Zasedla je nekaj vasi južno od Brežic. Priključila jih je v okvir svoje države in izvajala protislovensko politiko. Ni želja na tem mestu ugotavljati, zakaj je bila hrvaška okupacija zamolčana, ampak dejstvo je, da so si slovensko ozemlje razdelili štirje okupatorji.

Politična kreatura NDH je propadla tako, kot so propadli njeni patroni. V prvih dneh maja 1945 je vlada NDH prenehala z delom, voditelji pa so pobegnili. Nekateri, kot npr. Ante Pavelić so se uspeli izogniti roki pravice, mnoge je ta dosegla kmalu po vojni, nekatere pa šele desetletja po koncu vojne kot, npr. Andrijo Artukovića.

Bojan Balkovec

[1]   Dušan Nečak, Avstrijska legija II, Maribor: Obzorja, 1995. 222 strani.

[2]   Obstajata dva politika Ante Pavelić, ki ju moramo ločevati. Prvi je Ante Pavelić, po poklicu je bil zobozdravnik, zato ga pogosto imenujemo zubar, je bil starejši in politično aktiven še v času prede prvo svetovno vojno. Drugi pa je  Ante Pavelić, poglavnik, poveljnik ustaškega gibanja in vodja NDH.

[3] Dvaindvajsetega marca 1929  so tako npr. ubili Antuna Schlegla, ravnatelja Jugoštampe in urednika diktaturi naklonjenega časopisa Novosti. Goran Miljan and Ivica Šute, eds., Revolucionari i ubojice. Iz povijest hrvatske nacionalističke emigracije u međuraću, (Zagreb: Srednja Europa, v tisku).

[4] Kvaternik, Slavko, http://www.enciklopedija.hr/Natuknica.aspx?ID=34899 (9. april 2018)

[5] Pri izvajanju raziskovalnega projekta o mejah med drugo svetovno vojno, kot pomembno gradivo uporabljamo nemške vojaške karte. To je izrez iz ene od njih, ki dokazuje potek madžarsko-hrvaške meje l. 1941. https://www.facebook.com/OkupacijskeMeje/photos/a.2008160202756742.1073741842.1964101180495978/2008174096088686/?type=3&theater

[6] Tomislav Jonjić,   IV. HRVATSKA IZMEĐU SILA OSOVINE (IV. poglavlje knjige: «Hrvatska vanjska politika 1939.-1942.», Libar, Zagreb, 2000., str. 485.-636.)

Up Next

Related Posts