Ples že od nekdaj predstavlja eno od možnosti človekovega gibanja. Ples ob ognju v prazgodovinskih časih, verski plesi, plesne koreografije, s katerimi so ljudje plesali v čast svojega kralja … Vse to so prizori, na katere lahko naletimo ob prebiranju zgodovinskega čtiva. Danes je ples sestavni del mnogih slavij, kot so maturantski plesi ali poroke, vse do današnjih dni pa se je ohranil tudi na veselicah. Predvsem ta oblika plesa je bila v 19., pa tudi na začetku 20. stoletja za mnoge krščanske moraliste zelo sporna. Zanje ples ni bil sprostitev, temveč greh, saj so plesu pripisovali »temno« plat.

»Ples je slabilo, žalostilo, mučilo, trudilo, slepilo, mrtvilo.«

Ples je na prelomu 19. in 20. stoletja močno buril misli katoliških moralistov, ki so v njem videli odmik od krščanskega nauka in vrednot. S plesom so povezovali zapravljivost, poželenje in alkohol, ki je veljal za stalnega spremljevalca plesnih dogodkov. »Ples je vedno nevaren, vedno bližna prilika v greh notranji in zunanji; tudi navzočnost starišev ne varnosti ne odstrani, k večjemu ono za zunanji greh nekoliko zmanjša.«[1] Tako so v Ljubljanskem škofijskem listu opozarjali na greh, ki naj bi ga s seboj prinašal ples. A kaj natanko je bilo tako nevarnega pri plesu?

Ko bi bil ples samo to, da se nekoliko poskoči, bi mu nihče ne ugovarjal. Toda, kaj pa na ples tako silno vleče? Huda, bolj ali manj skrivna poželjivost! Kaj se pa pri plesu navadno godi? Kaki so pogovori in kake šale? Kake strasti in kaka dejanja v lahkomišljeni družbi mladeničev in deklet? Ako se zraven še precej pije in so plesavke predrzne ali se ples more vršiti brez smrtnih grehov? In ali vse te okolnosti ne kvarijo telesa, ali mu ne vžigajo ognja strastne poželjivosti, ki potem v njem ostane in tli in ga razjeda?[2]

Ples sta spremljala alkohol in lahkomiselna družba, oba pa sta povzročila nepopravljivo škodo. Zaradi takšne razuzdanosti so ples povezovali tudi z nezakonskimi otroki in izpeljali pregovor, ki pravi, da »Na plesu nedolžnost umira, na poti proti domu pa umrje.«[3]

Zanimivo je, da si marsikateri (katoliški) viri niso enotni pri vrednotenju plesa. Če je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič veljal za hudega nasprotnika, so v Ljubljanskem škofijskem listu zapisali, da ples sam po sebi še ni greh, težavni pa so spremljevalni dejavniki, npr. alkohol. Duhovnikova naloga je, da govori o razuzdanosti, zapravljenem premoženju in zdravstvenih težavah, povezanih s plesom.[4] V svojih zapisih pa so vseeno tudi nekoliko popuščali: Dovoljevali bi kmečke plese, a le podnevi, pa tudi elitne oz. meščanske plese s predpogojem, da organizatorji »prej dovoljenja prosijo, pri čemer naj jih duhovnik pouči, kako se jim je vesti; pa še takrat naj jim, če moč, odsvetuje.«[5]

 »O moj Bog in Gospod! Ples!«

S temi besedami je škof Anton Bonaventura Jeglič začel eno od poglavij knjige Ženinom in nevestam, ki jo je namenil bodočim poročenim parom. Plesu in njegovim negativnim učinkom je posvečeno celo poglavje. Poročni ples je Jeglič imel za nedopusten, saj naj bi s seboj prinesel veliko negativnih posledic:

Ženin in nevesta? Ali sta bila že kdaj na kaki ženitnini, ali sta se udeležila strastnega, nočnega plesa? Ako sta se, povejta mi, ali ples ni bil skrajno nevaren za lilijo čistosti? Kakšni pogovori so na plesišču? Kake misli, kaki občutki se vzbujajo v plesavcu in plesavki? Ali ni ravno to telesno naslajevanje glavni vzrok, da fant in dekle po plesu tako silno hrepenita? In med plesom? ali je vedenje vselej sramežljivo, čisto, dostojno? Kaj pa, če se razgret fant in poželjivo dekle izgubita iz društva na samoten kraj, v tamen kot?[6]

Plesne nevarnosti naj bi bile tako vedno prisotne, pri poročnih plesih pa naj bi bile zaradi splošnega vedenja še bolj verjetne. K nevarnosti svoje prispevajo še pijača, godba, dolga noč, zapeljivci in pohotneži. Kot primer je izpostavil zgodbo nekega dekleta, ki je na sosedovi svatbi padla v roke »poželjivega mladeniča, ki jo zvabi v samoto in zapelje.« Kmalu zatem je postala nezakonska mati. Tudi to je bil eden od razlogov za napotek mladoporočencema, naj na poroki ne dovolita godcev in plesa.[7]

Jeglič ni bil edini, ki je v plesu videl veliko nevarnost vsakemu človeku. Kot nevarnega ga je obravnaval tudi Ivan Tul, posebno zaradi okoliščin; navadno je namreč ponoči, dekleta pogosto nosijo zapeljive obleke, prijetno dišijo in so nasploh videti tako, »da bi se tudi manj poštena gospa drugje ne upala pokazati niti pred svojimi posli tako, kakor se kaže na plesu.«[8] Neki duhovnik je zapisal:

Na plesu se teka, dirja, vrti — in v tem brezmejnem in nerednem gibanju, v tem divjem diru, v tem nespametnem vrtenju — stiska plesalec plesalko strastno na svoje prsi, v svoje nanaročje. Nočem pobliže govoriti, ker ne maram omadeževati domišljije s nesrečnimi spomini na vse to, kar sem v svojem poprejšnjem življenju žalibog doživel na slabih plesih.[9]

Naslovnica Jegličeve knjige Ženinom in nevestam (vir: dlib.si)

Tudi v Zgodnji Danici je izšlo nekaj proti plesu usmerjenih prispevkov. Kot eno od težav so izpostavili možnost »prepovedanih pogledov«, iz katerih bi se lahko razvili intimnejši odnosi – rezultat teh pa bi lahko bili nezakonski otroci. Pisali so, da hudobni duh gospoduje plesu z veliko močjo. Trditev so utemeljili z zgodbo cerkvenega pisatelja Tertulijana. Pripovedoval je o ženski, ki je bila tako lahkomiselna in je tako strastno ljubila ples, da se je na plesišče podala tudi takrat, ko se ostali niso. Kasneje se je pokazalo, da jo je obsedel hudobni duh. Številni duhovniki so duha želeli izgnati, a jim ni uspelo; duh naj bi jim namreč odvrnil, da ima nad njo pravico, saj jo je našel na svojem lastnem posestvu.[10]

Čez nekaj mesecev so izdali članek, v katerem so ples še natančneje analizirali. Označili so ga za grdo, a zelo razširjeno slovensko navado, ki mlade ljudi dušno in telesno uniči. Dogaja se ponoči, s tem pa povečuje možnost različnih pregreh. Grajali so tudi nečimrnost, ki naj bi bila povezana s plesnimi dogodki,[11] a se s tem široka paleta negativnih učinkov plesa ni končala. Pozneje so navedli še nekaj razlogov sebi v prid, med drugim škodljivost za človekovo zdravje:

Pri plesu se človek razgreje, se poti in se kaj rad prehladi in nakoplje kal bolezni, ki ga spravi prej ali slej v prezgodnji grob. Koliko mladih ljudi je že umrlo vsled plesa! Koliko bi lahko ti, če bi po pameti živeli, koristili svoji domovini! Dalje pomislimo, da se ljudje kaj radi na plesih opijanilo. Nastanejo prepiri, pretepi in večkrat celo poboji. O, da bi se v tem oziru tudi na Slovenskem kmalu na bolje obrnilo!

Ponekod so šli celo tako daleč, da so ples označili za smrtno nevaren in to potrdili s primerom: Neki francoski ženin je na poroki plesal z eno od gostij, ko je opazil, da je ta postajala vedno težja. Ker je mislil, da je kriva zgolj plesna omotica, je plesal dalje. Po koncu plesa je plesalko hotel pospremiti nazaj do njenega sedeža, a je bila ta že mrtva, »in tako je novoporočenec plesal štiri minute z mrličem.«[12]

Ples naj bi škodoval tudi premoženju, predvsem zaradi velike zapravljivosti plesalk in plesalcev. Ker je bila večina plesnih dogodkov v večernih in nočnih urah, se plesalci niso spočili in naspali za delo prihodnji dan. Bili so utrujeni in brez zadostne delovne vneme, zaradi česar je trpelo delo in posledično celotna družina. V knjigi Na ples je Ivan Tul svojim bralcem potrato denarja razložil na primeru kmečke družine s šestimi otroki: Če se le ena hči odloči za ples, bi se morala njena starša veliko odpovedovati, ostalih pet otrok pa bi moralo stradati. Poleg lepe obleke je treba kupiti lepe čevlje, robce, uhane in pasove, seveda pa se ne sme pozabiti niti na vstopnine ter denar za krčmo. Denar bi hči potrebovala tudi zato, da v družbi ne bi pokazala svojega siromašnega ozadja, saj bi imela v tem primeru manjše možnosti za plesno druženje. Avtor še zapiše, da je družina praktično prisiljena v pomoč svoji plesalki, saj bi si ta v nasprotnem primeru lahko pomagala s sleparijo: »Skrivaj prodaje, kar najde doma — in zbira denar. Vsak dan mora tedne in tedne nekaj ogoljufati, da pride ob pravem času do denarja. Če nima kaj prodati, pa gre na delo, gre v službo, tudi če je dovolj dela doma — in tam si zasluži za ples. Družina pa trpi, ker pogreša delavke — in ker ji ta od zaslužka nič ne da.«[13]

»Na plesišču je ravno toliko hudobcev, kakor plesalcev.«

Andrej Rape: Prvi ples (vir: dlib.si)

Ples naj bi škodoval tudi duši, predvsem mladi. Ti naj bi bili najhuje podvrženi slabim vplivom plesa, saj pri njem večjo vlogo kot um dobi volja, »ki je že itak k slabemu nagnjena, poleg tega se razvnemo še razne strasti.«[14] Z razuzdanostjo naj bi ples povsem izničil dobro in vestno vzgojo, ki so jo starši celo otroštvo želeli vcepiti svojim otrokom. Če je dekle še poprej zardelo zgolj pri pogledu na kakega mladeniča, je na plesu padla v naročje vsakemu »razuzdancu, ki slučajno želi z njo plesati. Da kaj pravim enemu? Morda dvanajst pokvarjenih mladeničev, jo le na en večer mučijo na plesu — njo nežno, nedolžno deklico. In večkrat se dogaja, da je med plesalci in plesalkami toliko pokvarjenosti, kolikor se komaj da misliti.«[15] Mnogo piscev je plesu naprtilo krivdo za smrtne primere ali hudo bolezen, s tem pa so skušali nagovoriti tudi mlade: Ivan Tul je v svoji knjižici tako postavljal retorična vprašanja, s katerimi je verjetno želel pri mladih vzbuditi vsaj kanček slabe vesti: »Kateri mladenič bi rad umrl na plesu, brez spovedi, brez obhajila, brez obžalovanja? Nobeden. Katero dekle bi si želelo umreti na plesu? Nobeno.«[16] Za mlade naj bi bili še posebno nevarni kmečki plesi:

Na kmetih so javni plesi pravo pohujševanje nedolžne mladine. Le malo deklet je, ki se obvarujejo pred pogubonosnim plesom. Ko so pa mladenke tako nesrečne, da so prvikrat šle na ples, se kar črez noč nagloma popolnoma izpremene. Omotica čutnih naslad jim kmalu izbriše iz srca vtise krščanske vzgoje. Na mah izginejo sadovi prvega sv. obhajila in sadovi dolgoletnega lepega krščanskega življenja. Naenkrat izgube smisel za krščanske dolžnosti. Težek jarem jim je vse, kar jim je bilo poprej podpora in obramba.[17]

Ples so pogosto povezovali tudi z nespodobnostjo, na tem mestu pa apelirali predvsem na starše. Kot primer naj si ti predstavljajo, da je njihovo hčer obiskal mladenič. Čeprav spodoben in olikan, bi ga takoj napodili iz hiše, če bi videli, da se je hčere nespodobno dotaknil. Njo bi posvarili, naj se ogiba takih mladeničev. Ob primeru so zapisali, da se pri plesu dogajajo prav taka nespodobna dejanja, ki bi jih pod domačo streho odločno zavrnili:

Na plesu postaja li morda spodobno to, kar ni bilo spodobno v družini, v navzočnosti starišev? Ne. Ali ima mladina na plesu manj skušnjav? Ne. Ali se na plesu ima več moči in odločnosti? Ne. Ali je na plesu vsaj ena oseba pred drugo varna? Ne. Skušnjave in slabosti (in nameni) so medsebojni. Na plesu se omadežuje deviška nedolžnost in zakonska zvestoba.[18]

Poleg vsega navedenega so ples povezovali tudi z veliko potrato časa. Mlado dekle se je za ples pripravljalo dolgo, lahko tudi po več dni, kar naj bi povzročilo »veliko raztresenost za vsako resno opravilo, posebno pa zanemarjenje verskih in stanovskih dolžnosti. Večkrat se opravlja te dolžnosti le površno, ali pa se jih popolnoma opušča.«[19] Na dan plesnega dogodka naj bi dekle znova žrtvovalo cele ure za urejanje, obleko in šopke. Dodatno se je zapletlo, če je bil ples v nedeljo, saj je zaradi priprav manjkalo časa za različna verska opravila. Po Tulovem mnenju je to tako velik greh, da ga lahko imenujemo celo božji rop.[20]

»Ples je vedno za vse in povsod nevaren.«

Ples je torej veljal za nekaj negativnega in pohujšljivega, kar prinese samo gorje. Kljub temu se mu ljudje niso odpovedali, še več. Ivan Tul je v svoji knjižici Na ples ugotovil, da so ljudje svoj plesni »delikt« celo opravičevali. Svojim bralcem je želel dokazati, da so njihovi izgovori ničevi in zgolj »lupina brez jedra,« zato je v omenjeni knjižici analiziral in komentiral devetnajst najpogostejših plesnih izgovorov.

Prvi je temeljil na postavki, da je ples le preprosta in nedolžna zabava, kar je Tul odločno zavrnil. Ples naj bi bil namreč že »sam na sebi nevaren ravno največ za nedolžnost.«[21] Ovrgel je tudi trditev, da niso vsi plesi enako nevarni, ali celo brez nevarnosti. Tako branjenje plesa je po njegovem nesmiselno, če plesalec ve, da so nekateri plesi vendarle nevarni. Svojo trditev je ponazoril s primerom: »Kdor ve, da so nekatere stvari strupene, se jih bode sploh izogibal in se ne bode dal zavesti ‘češ nekatere zastrupljajo le počasi in niso ravno za smrt’. Pazi. Naj bi kdo moral zauživati iste jedi, ki so manj strupene kot druge?«[22] Četrti, peti in šesti izgovor se nanašajo predvsem na dejstvo, da nekateri duhovniki ples dovolijo. Mnogo plesalcev je v tem videlo odobravanje svojega početja. Po avtorjevem mnenju duhovniki ples dovoljujejo iz dveh razlogov: V počastitev praznika, npr. pusta, kar pa se mu ne zdi primerno, saj ples po njegovem ni primeren dar za Boga. Po drugi strani bi duhovniki s tem lahko želeli le vzbuditi spoštovanje in pridobiti odobravanje faranov. Ta vzgib avtor graja, saj se na plesnih dogodkih človek ne uči spoštovanja do duhovnikov, sploh pa ne do tistih, ki bi ples dovoljevali. Vse skupaj človeka lahko spravilo v večno pogubo, na koncu pa bi taisti posamezniki preklinjali duhovnika, ker jih ni svaril pred nevarnostmi plesa.[23] Knjižica pravi, da dovoljenja za ples niso odvisna od duhovnika, temveč od posvetnih oblasti, ki tega zlobnega dejanja ne bi smele odobriti. Če bi ga odobrile, bi morale tudi ljudem »ki so nagnjeni drugim slastem, dotične slasti dovoljiti (pijanci, igravci, preklinjevalci itd.). S takim dovoljenjem bi bil zadovoljen le hudobni duh.«[24]

Ljudje so se radi izgovorili tudi na navezovanje novih stikov: Nekateri so na plesu želeli spoznati bodočo ženo ali moža, kar pa bi moralo biti za vsakega bodočega ženina ali nevesto vsaj nespametno, če že ne kaj hujšega. Ker so ples obravnavali kot velik greh, bi to vodilo v slab zakon; morebitna zakonca bi zakonsko življenje začela v grehu. Vsak plesalec naj ima torej v mislih: »Mladenič! ne išči izvoljenke za življenje na plesu. Tam ni poštenih deklet. Mladenka! ne

išči izvoljenca za življenje na plesu. Tam ni poštenih fantov.«[25] Nekateri plesalci naj bi se skušali opravičiti s tem, da se pleše že od nekdaj. Pravilnosti te trditve avtor sicer ni oporekal, a je dodal:

Če se je vedno plesalo iz tega ne sledi, da je ples postal dovoljen, opravičen ali potreben. Navada nikdar ne stori, da postane grešno dejanje, čednostno ali pa brez greha, temveč vsaka grdoba je hujša, čim pogošče se ponavlja. — Vedno se je tudi kradlo! In kdo brani tatvino? Vedno se je pijančevalo. Kdo brani pijančevanje? Vedno se je preklinjalo. In kdo brani kletvino? Vedno se je morilo. Kdo brani umor?[26]

Če se je plesalo od vedno, tega ni mogoče zaustaviti, zato je borba proti plesu nesmiselna, so dejali plesalci. Tul se s tem sicer strinja, a pravi, da borci proti plesu še vedno obstajajo; njihov trud ne gre v nič, saj naj bi jim veliko plesalk in plesalcev že uspelo spreobrniti. Tako naj se bi »ples vsaj omejil. Tudi preklinja so vedno, krade se vedno, pijančuje se vedno in – – kdo more reči da je trud zastonj.«[27]

Tistim, ki so dejali, da se pri plesu ne dogaja nič slabega, pa avtor ni želel pritrditi:

Vprašam te, kaj pa storiš na plesu dobrega (zasluživnega za nebesa). Sicer pa dvomim, da ne storiš nič slabega. Morda si že tako zaslepljen vsled plesa da ne smatraš več za slabo to, kar je v resnici slabo. V poznejših letih, na smrtni postelji na prvi sodbi, na vesoljni sodbi bodeš morda drugače mislil, ko bodejo v knjigi Tvojega življenja popisani grehi, katere si storil na plesu. Tvoj angelj varuh drugače sodi o plesu. Tvoja — vest morda tudi ? Motiš se, če misliš, da ne storiš nič slabega. Si li na plesu postal pridnejši, nedolžnejši, pobožnejši? Misliš-li, da le nič slabega v dejanju s posledicami — je greh (Nečimernost, misli, želje, pogledi, pohujšanje.)[28]

Fran Korun: Venec slovenskih plesov (vir: dlib.si)

Knjižica navaja še več podobnih izgovorov z vsebinsko različnih področij. V enem od komentarjev avtor med drugim zapiše, da je ples nevaren tudi v primeru, ko so prisotni starši, spet v drugem, da je ples v primerjavi z ostalimi oblikami zabave še najmanj škodljiv. Kot izvemo v nadaljevanju, plesnemu udejstvovanju ne daje potrditve. Če je neka stvar manj grešna od druge, to še ne pomeni, da sama po sebi ni škodljiva: »Na plesu je nečimernost, nevošljivost, tatvina, umor, skrunjenje nedolžnosti in zvestobe, zanemarjenje službe božje, onečaščenje nedelj in praznikov itd. — želiš — li še večjih grehov?«[29]

Ob pomisleku, da se ne bi smeli braniti vsaj poštenih plesov, avtor seveda retorično vpraša, kateri ples sploh je tak – pri vsakem se namreč »nečimerno oblačiš. Pri vsakem plesu si iz krvi in mesa. Pri vsakem priprostem plesu je navzoč različni spol. Pri vsakem plesu nastajajo skušnjave. Pri vsakem plesu si Ti drugim nevaren in drugi Tebi. Pri vsakem plesu imaš odprte oči, odprte ušesa, odprta usta, odprto srce.«[30] Zavrne tudi izjavo, da so v človekovem življenju prelomnice, na katerih se pač mora plesati. Poroka je po njegovem namreč »preresni čas in zaradi tega je ples zanjo še posebej nevaren. Gorje poročencem, ki začenajo svoje zakonsko življenje s plesom (in vsem kar je združeno s plesom.)«[31] Podobno velja tudi za krst, pust ali opasilo oz. žegnanje, ko ples nikakor ni primeren, saj se z njim slavi hudobnega duha, to pa predstavlja veliko težavo: »Dvema Gospodoma se ne more služiti.«[32]

»Je plesa lahko ravno prav?«

Čeprav omenjena dela opozarjajo na škodljivost plesa, so se njihovi avtorji zavedali, da ga najverjetneje ne bodo dokončno izkoreninili. Prav zato so v Zgodnji Danici bralcem dejali, da morajo (če že gredo na ples) med plesanjem vedno misliti na več stvari: Vsaka plesalka se mora zavedati, da »Med tem ko si bila ti na plesu, gorelo jih je veliko v peklu zavoljo grehov, ki so jih storili na plesu ali pa vsled plesa.«[33] Medtem ko eni plešejo, drugi v svojih posteljah trpijo zaradi različnih bolezni in s strani prvih niso deležni nobenega sočutja. Navsezadnje med plesom čas beži, pa tudi »smrt se je pomaknila bližje. Glej, kako se ti smeje in kako te vabi na svoj ples. pri katerem bodo godli vzdihljaji zaradi tvojih grehov, pri katerem bo en sam poskok — iz življenja v smrt.«[34]

Treba je poudariti, da omenjeni protiplesni pogledi niso predstavljali takratnega duha časa. Ivan Umek je v delu Moderni plesalec zapisal, da ples ni nič slabega in da bi ga morali mladini celo priporočati:

Ples se mora mladini toplo priporočati, kajti ne nadomestuje le v nekem zmislu telovadbe, marveč je tudi najugodnejša prilika, priti v ožjo dotiko z naobraženo družbo, v kateri se vežba duh v mnogovrstnem razgovoru, se blaži srce ter razvija um. S tega stališča je torej ples takorekoč šola, ki vpelje mladino iz teoretičnega v praktično življenje.[35]

Ples je dojemal kot nekaj pozitivnega, vendar je tudi pri tem nujna zmernost. Kot je zapisal, je lahko še tako dobro zdravilo v prevelikih količinah škodljivo, »tako je treba gojiti ples le v dostojni meri.«[36] Kolikšna je ta dostojna mera, pa je že drugo vprašanje.

Viri:

• Bonaventura, Anton. »Postni pastirski list prem. g. knezoškofa.« V: Ljubljanski škofijski list, 1908, št. 2, str. 17–29.
• J. »Nekaj o plesu.« V: Zgodnja Danica: katoliški cerkveni list, 24. januar 1902, l. 55, št. 4, str. 29.
• »Lanske dekanijske konference.« V: Ljubljanski škofijski list, 1902, št. 6, str. 61–67.
• Merkun, Anton. »Iskrice. 17. O plesu.« V: Zgodnja Danica: katoliški cerkveni list, 25. julij 1902, l. 55, št. 30, str. 134–136.
• »O Marijinih združbah.« V: Ljubljanski škofijski list, 1904, št. 7, str. 89–101.

Literatura:

• Jeglič, Anton Bonaventura. Ženinom in nevestam: pouk za srečen zakon. Ljubljana: Katoliška tiskarna, 1910.
• Tul, Ivan. Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa. Spisal duhovnik tržaško-koprske škofije Tul Ivan. Trst: Tržaška kršč. social. podzveza, 1906.
• Umek, Ivan. »Uvod slovenskega plesalca.« V: Umek: Moderni plesalec, 4–7.

[1] »O Marijinih združbah.« V: Ljubljanski škofijski list, 1904, št. 7, str. 93.

[2] Bonaventura, »Postni pastirski list prem. g. knezoškofa.« V: Ljubljanski škofijski list, 1908, št. 2, str. 27.

[3] »Lanske dekanijske konference.« V: Ljubljanski škofijski list, 1902, št. 6, str. 65.

[4] »Lanske dekanijske konference.« V: Ljubljanski škofijski list, 1902, št. 6, str. 65.

[5] »O Marijinih združbah.« V: Ljubljanski škofijski list, 1904, št. 7, str. 93.

[6] Jeglič, Ženinom in nevestam, str. 23.

[7] Jeglič, Ženinom in nevestam, str. 23–24.

[8] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 28.

[9] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 29.

[10] J., »Nekaj o plesu,« V: Zgodnja Danica: katoliški cerkveni list, 24. januar 1902, l. 55, št. 4, str. 29.

[11] Merkun, »Iskrice. 17. O plesu,« V: Zgodnja Danica: katoliški cerkveni list, 25. julij 1902, l. 55, št. 30, str. 134.

[12] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 68.

[13] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 56–57.

[14] Merkun, »Iskrice. 17. O plesu,« V: Zgodnja Danica: katoliški cerkveni list, 25. julij 1902, l. 55, št. 30, str. 135.

[15] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 30.

[16] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 71.

[17] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 31.

[18] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 64.

[19] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 50.

[20] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 50.

[21] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 71.

[22] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 73.

[23] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 74–75.

[24] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 75.

[25] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 75–76.

[26] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 76–77. Avtor je v originalnem besedilu poved zaključil s piko. Glede na to, da gre za vprašanje ter da je podobne povedi v citatu zaključil z vprašajem, smo v tem primeru ločilo popravili.

[27] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 78.

[28] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 78.

[29] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 79–80.

[30] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 81–82.

[31] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 81–82.

[32] Tul, Na ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike plesa, str. 82-83.

[33] Merkun, »Iskrice. 17. O plesu,« V: Zgodnja Danica: katoliški cerkveni list, 25. julij 1902, l. 55, št. 30, str. 136.

[34] Merkun, »Iskrice. 17. O plesu,« V: Zgodnja Danica: katoliški cerkveni list, 25. julij 1902, l. 55, št. 30, str. 136.

[35] »Uvod slovenskega plesalca.« V: Umek: Moderni plesalec, str. 4.

[36] »Uvod slovenskega plesalca.« V: Umek: Moderni plesalec, str. 4.