1. Uvod

Čistoča je na prelomu stoletja postajala pomembna. Danes gre za popolnoma ustaljeno in samoumevno normo, takrat pa so se stvari na področju higiene pričele uveljavljati. Ljudi je bilo potrebno ozavestiti in jim priučiti skrb za telo. Meščanstvo si je v svojem razvoju oblikovalo vrsto simboličnih obrazcev, med katere je sodila tudi čistoča. Ti kodi so se vedno bolj uveljavljali in postali standard v času med obema vojnama. ^[1] Obraz je tako po dr. Nemu »prvi in glavni del telesa, katerega vsakomur odkrivamo, na katerem lahko vsakdo čita našo notranjost, zato moramo skrbeti za nego in oplemenitenje svojega obraza …«^[2] Ker pa so lasje uokvirjali obraz, je bila tudi njihova higiena, vsaj pri meščanskem sloju, pomembna.^[3]

Kakšna je bila nega las od preloma stoletja do druge svetovne vojne je možno slediti v časopisih, priročnikih in pratikah, ki so izhajali v tistem času. Oglasi v teh medijih so bili namenjeni večinoma prebivalcem v urbanih središčih, na obrobju so bila takšna sredstva še vedno predraga. Delavski razred ni imel takšnih možnosti za vzdrževanje higiene. Živeli so v barakarskih naseljih, kjer pogosto ni bilo vodovoda in kanalizacije.^[4] Prav tako ni bilo mogoče ugotoviti, koliko so te pomade, tinkture,[5] vodice uporabljali, bile pa so dokaj propagirane.^[6] Še manj možnosti za nakup takšnih sredstev je imelo podeželsko prebivalstvo, ki ga je bilo na Slovenskem leta 1910 66,6 %.^[7]

2. Spremembe v higieni

Z razvojem mikrobiologije se je v 19. stoletju spremenil pogled na bolezni in njihovo širjenje. Uveljavilo se je mnenje, da se bolezni prenašajo z očesu nevidnimi bitji. Tako so nevarne postale tudi tiste stvari, ki so bile na videz čiste. Potrebno je bilo posvečati več pozornosti dezinfekciji in snažnosti, predvsem rok.^[8] Avtorji priročnikov so poskušali svojim bralcem približati nauk o mikrobiologiji, da bi se bili ti sposobni čim bolj zaščititi.^[9]

V pratikah in časopisih zasledimo veliko nasvetov, kako skrbeti za higieno.^[10] Bolj kot umivanje celotnega telesa, ki se je počasi uveljavilo ob koncu 19. st., je bilo nujno umivanje njegovih delov. To naj bi ugleden meščan počel vsak dan. Predvsem so poudarjali čistost obraza, rok, zob in nog, če je bilo potrebno.^[11] Malka Šimec je leta 1933 v reviji Gospodinja objavila članek O kopanju. Ugotovila je, da ima malo meščanov kopalnico. Kmetom je priporočala oblivanje z vodo v škafu, ker si kadi niso mogli privoščiti.^[12] Ivo Pirc je bil eden izmed zagovornikov improviziranih kopalnic in je svoje stališče pri uveljavljanju higiene podkrepil takole:

»V splošnem ne drži izgovor, češ, nimam kopalnice doma in se ne morem kopati. Samo hoteti je treba.«^[13]

Realno stanje pa ponazori sledeča izjava:

»Umil si se v škafu, največkrat te je pa dež opral.«^[14]

3. Osnovna nega las

Lasje so takrat veljali za pomemben del telesa, saj ščitijo lobanjo. Družbeno pomembnost kaže Govekarjev nasvet: »Neumit in nepočesan ter še ne popolnoma oblečen in neobut se iz spalnice sploh ne prikaži!«^[15] Da bi bilo lasišče čim bolj zdravo, je bilo potrebno ohranjati njegovo čistost. Zanemarjenosti so namreč pripisovali kožne bolezni, draženje lasišča, vnetje lasnih korenin in izpadanje las. Tako je bilo potrebno ljudi ozavestiti o pomembnosti negovanja las. Priporočila v pratikah, bontonih in časopisih se niso pokrivala, ljudje so si morali sami izbrati najbolj ustrezno njihovim potrebam in razmeram. ^[16] 

3.1 Česanje in spenjanje las

Najbolj osnovno opravilo je bilo česanje. Svetovali so pogosto in temeljito krtačenje las, ki odstrani povrhnjo umazanijo,^[17] prah in prhljaj.^[18] Odsvetovali so trdno spletanje in spenjanje las, ker naj bi povzročalo plešavost, saj so »napete lasne kapilare /…/ lahko nadražene in ovele in lasje izpadejo, ne da bi zrasli novi.«^[19] Kljub temu tudi leta 1921 v Slovenskem narodu trgovec Štefan Strmoli oglašuje lasne mrežice.[20] V obdobju med vojnama so poudarjali pravilno tehniko česanja:

»Ženski lasje se ne smejo nikoli česati od korena proti koncu, ampak začeti je treba pri koncih in iti proti korenu. Kadar se češemo, ne smemo kremžiti obraza in delati nečedne kretnje, na katere se navadimo in ki grbančijo kožo ter povzročajo prezgodnje postaranje.«^[21]

Pri negi moških las je dr. Nemo odsvetoval česanje samo v eni smeri. Če ta ni prava, se pojavi bolečina na lasišču ter prhljaj, ki vodi v plešavost.^[22] Glavniki in krtače niso smele biti pregoste in kovinske, saj so takšne trgale lase in ranile lasišče.[23] Potrebno je bilo ohraniti čistost pripomočkov. Kar se ni dalo odstraniti z brisanjem, so odstranjevali z bencinom in salmijakom (sredstvo za odstranjevanje sluzi).^[24] O nezadostni čistosti lasnih pripomočkov je pisala tudi Malka Šimec v reviji Zdravje. Motilo jo je, da so ljudje svoje lase negovali tudi v kuhinji, kajti tako so se vsi pripomočki skupaj z izpadlimi lasmi znašli na kuhinjskem pultu, policah ali celo mizi.^[25] Govekar je zato naročal česanje v spalnici.^[26]

3.2 Umivanje las

Pri umivanju las so se mnenja cepila. V tistem času so si ljudje lase večinoma umivali z mrzlo vodo. Pratika že svetuje spiranje tudi s toplo vodo. Zdravniki pa so bili popolnoma razdeljeni glede tople in mrzle vode. Umivanje z mrzlo vodo so odsvetovali revmatičnim bolnikom in ljudem s protinastimi obolenji. Odsvetovano pa je bilo z mokrimi ali prepotenimi lasmi izpostavljati se hladnemu zraku in prepihu. Mraz naj bi povzročil izpadanje las. Če je mraz redčil lase, pa naj bi jih brisanje in zavijanje v brisačo po umivanju gostilo.^[27] Umivanje s toplo vodo je svetoval tudi Herman Vedenik leta 1918. Svetoval je umivanje las z milom enkrat do dvakrat na teden.^[28]

Po prvi svetovni vojni se glede pogostosti in načina umivanja las ni veliko spremenilo. Govekar je za mastne lase priporočal umivanje s sodo in mlačno vodo na 3, 4 ali 8 dni.^[29] Ivo Pirc je predlagal vsakdanje umivanje obraza, enkrat tedensko pa naj bi si umili tudi lase s toplo vodo in milom.^[30] Enako je svetoval tudi Bačar, vendar naj bi lase umivali na 14 dni.^[31] Glede vode so si bili torej enotni. Za mastne lase je bila lahko bolj vroča kot za suhe. ^[32]

Umite lase so sprva sušili na zraku. Že leta 1926 pa so premožnejši poznali električni sušilec las, saj ga Govekar omenja kot eno izmed možnosti za sušenje las (poleg tega še pahljača in vroči robci). Suhe lase so sušili s hladnim sušenjem, medtem ko je bilo pri mastnih sušenje toplo.^[33] V času med obema vojnama so poznali tudi masažo lasišča, ki je prispevala k hitrejši rasti las. Pozornosti niso bili deležni samo dolgi lasje, ampak tudi kratki.^[34]

3.3 Striženje las

Striženje las (ter tudi brade) na prelomu stoletja ni bilo prijetno opravilo, saj so menili,

»da se pri nepravilnem in močnem, pogostem striženju, lahko pojavijo revmatična obolenja glave, nahod, bolečine zob, vnetje ušes, hripavost, vnetje grla.«^[35]

Med vojnama se je mnenje spremenilo. V tistem času niso bili več moderni dolgi lasje. Zaradi lažjega negovanja se je uveljavila mikado pričeska (kratko pristriženi lasje).^[36] Frizer je moral poskrbeti, da je pričeska dostojno uokvirjala obraz.^[37] V času med vojnama je damski frizer poleg striženja in urejanja pričeske moral poznati tudi pravila manikure, saj so se ženske tudi v takšnih situacijah obrnile nanje.^[38]

3.4 Mila, pripravki in toaletni pripomočki za nego las

Premožnejši sloji so za svojo nego kupovali mila, mazila, dišave pri lekarnarjih. Izdelki za lase so bili dragi. »Za funt (560 g) pudra za lase je bilo treba plačati 1 goldinar, kar je veljalo za 4 dnevne mezde ljubljanskega dninarja. Za lonček dišečega mazila za lase pa 30 krajcarje

v, kar je bilo enako dvema dnevnima mezdama.«^[39] Ljubljančani in Ljubljančanke so lahko pripravke za nego las dobili pri petih lekarnarjih:

• Lekarna Pri zlatem orlu (Moritz Mardetschlager)
• Lekarna Pri zlatem jelenu (Josip Mayer)
• Lekarna Pri zlatem enorogu (Ubald von Trnkoczy)
• Lekarna Gabriela Piccolija
• Lekarna Marija Pomagaj (Milan Levstek)^[40]

Svoje izdelke so lekarnarji oglaševali v slovenskem časopisju ali pratikah. Izdelke se je dalo naročiti tudi po pošti (plačilo ob prevzetju ali po poštni nakaznici), saj so oglasi vsebovali ceno, ime lekarne ter navodila za uporabo.^[41] 

Cenejše izdelke se je dalo kupiti pri ponarejevalcih, ki so jih zapakirali v podobne embalaže, kakovost pa ni bila primerljiva. O tem so svarili tudi sami lekarnarji.^[42] Kupci so morali biti pozorni na embalažo, ki je imela predpisane znake, s katerimi je dokazovala svojo originalnost.

»Mi svarimo pred mnogobrojnimi ponarejevanji in izkazenji, in prosimo p. n. naročnike, naj vzemo za ‚prave‘ samo one steklenice, ki imajo gorenja znamenja.«^[43]

1897 je Edvard Mahr v Ljubljani odprl trgovino s parfumi, toaletnimi predmeti in pisalnim priborom na Židovski ulici št. 4. Kljub specializiranosti trgovine so ljudje izdelke raje kupovali pri lekarnarjih.^[44]

3.4.1 Milo

Najosnovnejše sredstvo za čiščenje las je bilo milo, ki so ga uporabljali tudi za pranje perila in umivanje telesa. Preden se je uveljavilo, je bilo potrebno kar nekaj časa. Pratike in časopisi opozarjajo, da je raba potrebna, saj se le tako odstrani nezaželena umazanija. Manj premožni so si milo izdelovali sami, v lekarnah pa so si meščani lahko privoščili tudi bolj specialna mila, predvsem odišavljena.[45] Takšno je bilo Leyersevo milo, ki se ga je dalo kupiti pri V. Petriču.[46] Pogosti vonji so bili arnika, mušus, šmarnica, vrtnica, vijolica.[47] Parfumerija M. E. Mayerja pa je z Dunaja pošiljala sledeča dišavna mila: »vijoličasto, bezgovo (španbezeg), šmarničino, rožno, solnčiničino, špajkino, kuškovo, lilijino, akacijino, sen()no, vindzorsko.«[48]

Na podeželju so milo sprva izdelovali iz natrona (mešanica NaOH in gašenega apna), ki so ga raztopili v vodi in v njem kuhali loj, olje (ali drugo maščobo). Nato so zmesi dodali kuhinjsko sol ter pustili, da se strdi.[49] Ta postopek je milo precej pocenil in približal širši rabi. V 19. st. so ukinili tudi carine na milo, saj se je uporaba povečevala. M. C. Chevreul je kasneje odkril povezavo med maščobami, kislinami in glicerinom, ker je osnova za moderno izdelavo mila. [50]

V tistem času lahko v časopisih zasledimo več mil, ki so obljubljala mehko kožo in zadovoljivo čistočo. Večinoma so jih izdelovali ljubljanski lekarnarji ali pa so prihajala k nam iz tujine. Za nego las je zanimivo Bergerjevo medicinsko katranovo milo, ki je poleg odprave kroničnih izpuščajev, potenja nog in herpesov obljubljala tudi pomoč pri prhljaju. Milo je vsebovalo 40 % lesnega katrana. Za težja obolenja so priporočali Bergerjevo žveplovo katranovo milo, za vsakodnevno uporabo pa nežno glicerinsko milo. Ta mila so leta 1898 stala 35 krajcarjev. Dalo se jih je kupiti pri vseh lekarnarjih v Ljubljani.[51] Obstajalo je tudi Bergerjevo tannin-milo, ki se je rabilo zoper izpadanje las. V kombinaciji s smolnatim milom pa je rast las pospeševalo.[52]

3.4.2 Dodatna sredstva za nego las

Za težave z lasmi so priporočali razne preparate. Suhim in trdim lasem, ki so bili takšni kljub umivanju, so predpisovali različne pomade. Lase naj bi okrepila tudi maska iz rumenjaka.[53] Med obema vojnama so izdelovali jajčni šampon (milni prašek, boraks,^[54] rumenjak).^[55]

Rast las so poskušali spodbuditi z raznimi pomadami in sredstvi, čeprav so jih zdravniki navadno odsvetovali. Preparati so obljubljali hitro rast las, okrepitev lasišča in zmanjšanje izpadanja las. V Orlovi lekarni so prodajali takšno lasno vodo in pomado Ada.[56]

Anton Kane je v svoje drogeriji prodajal Lovacrin, ki ga je na Dunaju izdeloval M. Feith, dobilo pa se ga je tudi v parfumerijah in lekarnah. Lovacrin je obljubljal ponovno rast las, trepalnic in brade, vrnitev barve in odpravo srbečice že v nekaj dneh uporabe:

»Lovacrin učinkuje v tako kratkem času, kakor si komaj želimo. Najprej se pokaže rahel mah trdno ukoreninjenih las, ki se razvije z ravnotako močjo kakor pri mladem, zdravem človeku. ‚Lovacrin‘ rabijo osebe vseh stanov, obojega spola in vsake starosti. Mnogo najbolj znanih oseb sedanjosti ga je rabilo z uspehom.«[57] Podobno je obljubljal Andropogon, le da naj bi bil rezultat viden v 4–5 tednih.[58]

Tudi moški so si poskušali zagotoviti ponovno rast las, čeprav je bilo malo možno, da bo sredstvo obudilo mrtve kapilare. Zelo pogosta praksa je bila, da so si redke brezbarvne lase pogosto brili, ker naj bi jih to zgostilo. Stoletna pratika to odsvetuje.[59] Leta 1926 je to odsvetoval tudi Bačar, saj naj bi prekomerno in prekratko striženje oslabilo lasni koren.[60] Pogosto striženje pa ni imelo vpliva na dolge lase.[61] Kupovali so tudi pomado Tannochinin, ki so jo odobravali tudi zdravniki. Tannochinin-pomada pa je bila draga, saj je ena elegantna puška stala dva goldinarja. Dalo se jo je naročiti po pošti, saj je J. Psernhoferjeva lekarna delovala na Dunaju.[62]

Pri izsušenem lasišču so si pomagali z mastnimi snovmi in glicerinom.^[63] Poleg tega je Klencke za neobčutljivo lasišče priporočal tudi prelivanje z alkoholom. Kot mastne snovi so uporabljali lešnikovo olje, brinovo olje, medvedjo mast. Bolj nežna lasišča pa so negovali z rožmarinovim čajem.[64] V obdobju med vojnama se je kot lasno olje uveljavilo olivno olje, kateremu so primešali ricinovo olje ali mandljevo olje.^[65] V tistem času so si starejše ženske lase oblagale s cvetličnimi listi, da so ti dobili prijeten vonj.^[66]

Zaradi napačne ali prekomerne rabe so si lahko še dodatno poškodovali lasišče in preprečili rast las. V primerih, ko je bilo njihovo zdravje splošno zelo šibko in so se pojavili znaki tudi na lasišču (lišaji), so morali obiskati zdravnika, da je ta ugotovil resnejši vzrok slabega počutja. Prav tako kot s pomadami ni bilo priporočljivo pretiravati s parfumskimi sredstvi, saj zatre »izločilo« las.^[67] Herman Vedenik je stališče do preparatov proti koncu tega obdobja povzel takole:

»Gotovo bo ta ali ona čitateljica pričakovala, da bodem prišel na dan s kakšno posebno imenitno in skrivnostno mažem lasém za pospeševanje rasti; žalibog takih nad ne morem spolniti; s tem pa še ni rečeno, da bi se sploh ne dalo nič storiti za rast las. S skrbnim negovanjem vse kože in zdravja se morejo doseči prav zadovoljivi uspehi.«^[68]

Zdravo, krepko in negovano telo, je torej omogočilo lepše lase. Enako sta menila tudi Govekar^[69] in dr. Nemo v obdobju med vojnama. Dr. Nemo je trdil, da je izpadanje las popolnoma normalno. Od približno 80 000 jih na dan izpade 50-100.^[70] Poleg bolezni, prhljaja in pokrival pa je v obdobju med vojnama veljalo, da tudi alkohol in razbrzdano življenje vpliva, da lasje prehitro odmrejo.^[71]

Pudrov pred prvo svetovno vojno niso odsvetovali. Izkazalo se je, da naj bi imeli ljudje, ki ga uporabljajo, celo močnejše lase, saj le ta preprečuje tvorjenje maščobne kisline, ki zavira rast las. Je bila pa potrebna doslednejša snažnost, saj so pudri obremenili lasišče. Klencke je pred pudri prekomerno svaril, saj je menil, da lahko pripeljejo do infekcije ušes, oči in pljuč. Z dnevno higieno se je dalo ogniti tem nevšečnostim.[72] Med obema vojnama pa so uporabljali pšenični in rižev puder za zelo mastne lase.[73]

3.5 Kodranje las

Kodralniki so bili ravni ali valoviti. Bolj zdravo je bilo kodranje s hladnimi sredstvi, čeprav je bilo še vedno razširjeno kodranje z razgretimi kodralnimi kleščami. Z uvedbo mikado frizur, pa se je razvila električna ondulacija, ki je lahko zdržala tudi 2-3 mesece.^[74] Frizerji so tako ponujali železno trajno, pri kateri so lase navili na navijalke in te nato priključili na elektriko. Navijalke so se hitro segrele, pogosto preveč, in tako razdražile ali celo opekle lasišče. Ta postopek ni bil v nobenem pogledu zdrav, saj je povzročal krastavo lasišče in možnost za okužbe.^[75] Pisci priročnikov so odsvetovali kodranje, saj »kdor lase ‚žge‘, si jih uničuje.«[76]

3.6 Barvanje las

Ljudje so se tudi v tistih časih osivelosti sramovali in so jo poskušali zakriti. Sredstva so bila pogosto strupena, zato so jih pisci priročnikov poskušali prepričati drugače. Jurij Bačar je tako v svojem delu razložil osivelost: »Sivi lasje nastanejo, če zaide zrak v lasne stenice.«^[77] Menil je, da lahko človek osivi v eni noči. Kot dokaz navaja Marijo Antoineto, ki je po branju obsodbe osivela čez noč.^[78] Predlagal je uporabo barvila iz nezrelih orehov, namočenih v žganju. Rabo kovinskih sredstev za barvanje je odsvetoval.^[79] Enako so pred barvanjem svarili tudi Klencke^[80] in pisci pratik, katerim se je zdelo barvanje smešno.[81] Kljub opozorilom so ljudje še vedno posegali po barvah. Kupovali so jih pri frizerjih in trgovcih z galanterijo.^[82]

V Ljubljani so v drogerijah A. Kanca, B. Čvančara, O. Fettich-Frankheima prodajali Nuisol, ki ga je izdeloval Bergmann&Co. Lase in brado so si lahko z njim obarvali rjavo, črno ali »plavo«. Cena ene steklenice je bila 2,5 krone.[83] Prav toliko je stal Hair milkon, ki so ga oglaševali v Laibacher Zeitungu.[84]

Priročniki so svetovali tudi doma izdelana barvila. Lase so si lahko obarvali svetlo, če so jih namakali v zmesi iz rumenjakov in kuhanih govejih kosti. Potemnili pa so jih z rabo svinčenega glavnika, ki je v stiku z žveplom tvoril črn svinčeni sulfid.[85] Poleg kemičnih barvil so uporabljali tudi naravna. S henno so si lase obarvali bakreno, z indigom črno. Če so ju zmešali, so dobili rjavo barvo. Črno le lase obarval tudi anacardium. Bolj nevarna je bila Pirogalova kislina, ki so jo mešali z različnimi kovinami.[86] Lase so razbarvali s citronsko, solno kislino, žveplovim cvetom, jodkalijem.[87] Poleg navedenega pa so uporabljali tudi modro galico, lapis, amonijak in vodikov superoksid.[88]

3.7 Lasulje

Da bi prekrili plešo so posegali po lasuljah. Škodljivost lasulj ni bila več tako velika, saj so bile izdelane iz prepustnih in lahkih materialov, tako da se lasišče ni preveč potilo.[89] Tudi v tridesetih letih so še vedno izdelovali lasulje. Sicer so bile takrat v modi mikado frizure, kar je povzročilo padec cen las. Dr. Nemo kljub temu svetuje zbiranje izpadlih las. Te je bilo potrebno previdno položiti v škatlo. Ko se jih je nabralo dovolj, so jih prodajali lasuljarjem,[90] ki so morali imeti znanje kozmetike, manikire in pedikure. Posebno je bilo zaželeno znanje harmonije barv ter tehnike barvanja las in polti.[91] Lasulje je bilo potrebno umivati in česati enako kot prave lase zaradi znoja in prahu. Lasulje so očistili z milom in sodo. Pred in po umivanju so jih razčesali.[92]

Več o boleznih in drugih težavah lasišča ter negi las na podeželju prihodnjič. 

OPOMBE: 

[1] Bonča, Jerneja. »Priročnik ‚Domači vedež‘ kot vir za preučevanje čistoče v začetku 30-ih let 20. stol. na Slovenskem.« Seminarska naloga, Filozofska fakulteta UL, 1999, 8.

[2] Dr. Nemo. Domači vedež: Zlata knjiga naših družin z nasveti iz vseh panog domačega gospodarstva, rodbinskega in družabnega življenja. Ljubljana: Umetniška propaganda, 1932, 496.

[3] Sitar Muhič, Majda. »Iz zgodovine nege telesa na prelomu 19. in 20. stoletja (1875-1905).« Diplomsko delo, Filozofska fakulteta UL, 2005, 16.

[4] Bonča, »Priročnik ‚Domači vedež‘ kot«, 24.

[5] Gre za špiritov ali etrov izvleček, ki se uporablja v zdravstvene namene ali kot parfum.

[6] Sitar Muhič, »Iz zgodovine nega telesa«, 35.

[7] Nećak, Dušan, Božo Repe. Oris sodobne obče in slovenske zgodovine: učbenik za študente 4. letnika. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, 2003, 12.

[8] Bonča, »Priročnik ‚Domači vedež‘ kot«, 4.

[9] Pirc, Ivo. Naše zdravje. Ljubljana: Oblastni odbor Podmladka Redečega križa, 1929, 7.

[10] Pečjak, Gregorij. Stoletna pratika dvajsetega stoletja 1901–2000. Ljubljana: Katoliško tiskovno društvo, 1901, 131.

[11] Sitar Muhič, »Iz zgodovine nega telesa«, 15.

[12] Šimec, Malka. »O kopanju.« Gospodinja 2/6 (1933), 43.

[13] Pirc, Ivo. Čitanka o higijeni za učiteljišča, višje razrede srednjih šol in srednje strokovne šole. Ljubljana: Higijenski zavod, 1928, 111.

[14] Bonča, Jerneja. »‚Smrdiš kot kmet!‘, Pogledi na čistočo kmeta v obdobju med obema vojnama na primeru Poljanske doline.« Diplomska naloga, Filozofska fakulteta UL, 2001, 58.

[15] Govekar, Fran. Bon ton: Knjiga o lepem vedenju, govorjenju in oblačenju v zasebnem in javnem življenju. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1926, 58.

[16] Sitar Muhič, »Iz zgodovine nega telesa«, 30.

[17] Prav tam, 30.

[18] Nemo, Domači vedež, 126.

[19] Sitar Muhič, »Iz zgodovine nega telesa«, 31.

[20] Slovenski narod, 5. 5. 1921, št. 101.

[21] Nemo, Domači vedež, 126.

[22] Prav tam, 372.

[23] Montfleury, M. U. Moderna kozmetika: Negovanje in varovanje lepote z naravnimi sredstvi. Prevedel dr. Nemo. Ljubljana: Umetniška propaganda, 1930, 86.

[24] Nemo, Domači vedež, 247.

[25] Bonča, »Smrdiš kot kmet!«, 66.

[26] Govekar, Bon ton, 58.

[27] Sitar Muhič, »Iz zgodovine nega telesa«, 30.

[28] Vedenik, Herman. Kako si ohranimo ljubo zdravje. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1918, 233.

[29] Govekar, Bon ton, 60.

[30] Pirc, Čitanka o higijeni, 106.

[31] Bačar, Just. Zdravje in bolezen v domači hiši: 1. del. Gorica: Goriška matica, 1926, 78.

[32] Govekar, Bon ton,  60.

[33] Prav tam.

[34] Prav tam.

[35] Sitar Muhič, »Iz zgodovine nega telesa«, 33.

[36] Bonča, »Priročnik ‚Domači vedež‘ kot«, 11.

[37] Nemo, Domači vedež, 235.

[38] Govekar, Bon ton,  68.

[39] Sitar Muhič, »Iz zgodovine nega telesa«, 10.

[40] Prav tam, 11.

[41] Prav tam, 10.

[42] Prav tam, 13.

[43]Slovenska pratika za navadno leto 1881, ki ima 365 dni. Ljubljana: Kleinmayr in Bamberg, 1881.

[44] Sitar Muhič, »Iz zgodovine nega telesa«, 23.

[45] Prav tam, 18.

[46] Laibacher Zeitung, 4. 6. 1887, št. 125.

[47] Sitar Muhič, »Iz zgodovine nega telesa«, 20.

[48] Slovenski narod, 5. 8. 1905, št. 178, str. 14.

[49] Schreiner, Henrik. Fizika ali nauk o prirodi: s posebnim ozirom na potrebe kmetksega stanu: O kemiji. Celovec: Družba svetega Mohorja, 1891, 142.

[50] Sitar Muhič, »Iz zgodovine nega telesa«, 19.

[51] Slovenski narod, 7. 5. 1898,  št, 103, str. 8.

[52] Slovenska pratika za navadno leto 1885, ki ima 365 dni. Ljubljana: Kleinmayr in Bamberg, 1885.

[53] Sitar Muhič, »Iz zgodovine nega telesa«, 31.

[54] Izdelek iz borove kisline, ki se uporablja za pranje perila, umivanje dojenčkovih ust ter tudi kot dodatek k milu.

[55] Nemo, Domači vedež, 372.

[56] Slovenski narod, 5. 8. 1905, št. 178, str. 10.

[57] Prav tam, 12.

[58] Slovenec, 5. 4. 1902, št. 77, str. 8.

[59] Pečjak, Stoletna pratika, 176.

[60] Bačar, Zdravje in bolezen v domači hiši, 87.

[61] Montfleury, Moderna Kozmetika, 92.

[62] Slovenska pratika za navadno leto 1881.

[63] Nemo, Domači vedež, 372.

[64] Sitar Muhič, »Iz zgodovine nega telesa«, 32.

[65] Nemo, Domači vedež, 372.

[66] Prav tam.

[67] Sitar Muhič, »Iz zgodovine nega telesa«, 31.

[68] Vedenik, Kako si ohranimo ljubo zdravje, 234.

[69] Govekar, Bon ton, 63.

[70] Pirc, Čitanka o higijeni, 106.

[71] Bačar, Zdravje in bolezen v domači hiši, 87.

[72] Sitar Muhič, »Iz zgodovine nega telesa«, 33.

[73] Montfleury, Moderna Kozmetika, 92.

[74] Nemo, Domači vedež, 513.

[75] Bonča, »Smrdiš kot kmet!«, 66.

[76] Pečjak, Stoletna pratika, 176.

[77] Bačar, Zdravje in bolezen v domači hiši, 77.

[78] Prav tam.

[79] Prav tam, 87.

[80] Sitar Muhič, »Iz zgodovine nega telesa«, 35.

[81] Pečjak, Stoletna pratika, 176.

[82] Sitar Muhič, »Iz zgodovine nega telesa«, 35.

[83] Slovenski narod, 7. 5. 1914, št. 103, str. 4.

[84] Laibacher zeitung (priloga), 7. 8. 1877, št. 179, str. 4.

[85] Montfleury, Moderna Kozmetika, 105

[86] Prav tam, 106.

[87] Prav tam, 107.

[88] Prav tam, 108.

[89] Sitar Muhič, »Iz zgodovine nega telesa«, 34.

[90] Nemo, Domači vedež, 372.

[91] Prav tam, 373.

[92] Nemo, Domači vedež, 373.