Alpinistična in življenjska pot Nejca Zaplotnika (15. april 1952 – 24. april 1983) se je končala pri enaintridesetih letih in čeprav bo od njegove smrti danes minilo že 34 let, njegovo ime poznajo tudi mlajše generacije. Ne le alpinisti in ljubitelji gora.
Nejc Zaplotnik, ki se je rodil v Kranju leta 1952, je plezati začel že v leta 1969, še v gimnazijskih časih. Alpinizmu se je takoj povsem podredil ter že v nekaj letih sodil med najuspešnejše slovenske alpiniste svoje generacije. Opravil je nad 350 vzponov vseh težavnostnih stopenj V Himalaji, Evropi, Afriki in Severni Ameriki. Veliko je plezal sam, izvedel več kot 30 prvenstvenih vzponov doma in na tujem, nekaj zahtevnih zimskih ponovitev in več težkih alpinističnih spustov. V svojem času je bil Zaplotnik eden redkih himalajcev, ki je stal na treh osemtisočakih (Makalu 1975, Gašerbrum I 1977 in Everest 1979), na vsakega izmed njih pa se je povzpel po prvenstveni smeri. Leta 1979 pa je skupaj z Andrejem Štremfljem kot prvi Slovenec stopil tudi na najvišjo goro sveta, Mount Everest.
24. aprila 1983 je umrl v snežnem plazu ob podoru serakov pod Manaslujem.
Od 1972 je pisal plezalske potopise v Planinski vestnik, kritične misli v Alpinistične razglede, nekaj člankov je objavil tudi drugod. Vrh njegovega pisanja je razmišljujoča izpovedna knjiga Pot.
“Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.” Citat iz knjige Pot.
V Kranju se je njegovim plezalnim tovarišem kmalu po Zaplotnikovi smrti porodila ideja, da izjemnemu rojaku – alpinistu, planincu, plezalcu, himalajcu, gorskemu reševalcu, športnemu pedagogu in planinskemu literatu, postavitvijo spomenik. Leta 2011 je so idejo le udejanjili in mu postavili doprsni kip, ki ga je izdelal kipar Miha Kač, celoten spomenik pa je zasnoval arhitekt Klemen Kobal.
»Le toliko postojim,
da mi praznina zaprtih vrat
odtuji še tiste ljudi, ki sem jih ljubil,
nato jim pokažem hrbet
in drsajočih korakov krenem naprej.
Kam? Sam sebi naproti!« Citat iz knjige Pot.