»Nekaj dnarcev smo nabrali, za spomenik Ketteja poslali«

Postavitev nagrobnika Dragotinu Ketteju in prekop njegovih posmrtnih ostankov v skupno grobnico slovenske moderne.

 

V dneh pred letošnjim praznikom, dnem spomina na mrtve, je minilo 119 let od postavitve prvega nagrobnika Dragotinu Ketteju na pokopališču sv. Krištofa (Navje) in 98 let od prekopa njegovih posmrtnih ostankov v takrat urejeno grobnico slovenske moderne na pokopališču sv. Križa (Žale).

 

Postavljanje spominskih obeležij v 19. Stoletju

Postavljanje spominskih obeležij konec 18. stoletja je bilo tesno povezano z nastajanjem narodov kot modernih fenomenov širom Evrope. Predstava modernega slovenskega naroda se je od konca 18. stoletja sprva akumulirala v etnonimu Slovenec, pri čemer se je ta izraz sprva uveljavljal zlasti med jezikoslovci. Ideja o tem, kaj je slovenski narod, katero prebivalstvo velja k tako zamišljeni skupnosti prištevati ter od kod se v teritorialnem smislu razprostira prostor slovenske poselitve, se je oblikovala do sredine 19. stoletja, ko so bili Slovenci v predstavah slovenskih nacionalistov razumljeni kot politična skupnost. O tej nadregionalni identiteti, ki je presegla lokalno in deželno identiteto, je bilo treba še prepričati ostalo, po večini ruralno prebivalstvo, ki se samo sebe še ni dojemalo kot del slovenskega naroda. Pri tem so se posluževali različnih mehanizmom propagande in reprodukcije, med katere je sodilo tudi postavljanje obeležij slovenskim velikim možem.

Koncept določanja vélikih slovenskih figur se je razvil postopoma. Na začetku 19. stoletja na današnjem slovenskem ozemlju razen grobov oziroma nagrobnikov še ni bilo spominskih lokacij, posvečenim kulturnim in drugim imenitnikom, ki jih danes dojemamo za slovenske. Sčasoma pa se je oblikovalo prepričanje, da spomenik lahko dobi vsak narod, pesnik, skladatelj, filozof, slikar itd. Vrhunec postavljanja obeležij na današnjem slovenskem ozemlju je bil z odkritjem Prešernovega spomenika na takratnem Marijinem (danes Prešernovem) trgu v Ljubljani, ki je izzvalo edinstven izbruh evforije. Do konca prve svetovne vojne se je postavilo spominska obeležja na območju današnje Slovenije več kot šestdesetim slovenskim vélikim možem. Postavljena so bila predvsem kot nagrobniki na pokopališčih. Med njimi je bil tudi nagrobnik Dragotinu Ketteju na pokopališču sv. Krištofa v Ljubljani.

 

Pogreb Dragotina Ketteja leta 1899

Dragotin Kette se je 1. aprila 1899 hudo bolan iz vojaške bolnišnice, ki je stala v ulici Fabio Severo v Trstu, zatekel k Polonici Kalanovi v staro Cukrarno, v kateri so bila stanovanja za revnejše prebivalce Ljubljane. »Žal, da nisem niti slutil, kako se mu godi. Sredi aprila pa mi je prišel Murn Aleksandrov povedat, da so Ketteju že šteti dnevi /…/ Murn mi je ves prepaden pripovedoval, da bi bilo treba poskrbeti tudi za Kettejevo hrano, ker gospodinjina sredstva ne dovoljujejo bolniku nikakršnih priboljškov,« pripoveduje Fran Govekar v Ljubljanskem zvonu (Fran Govekar, »Kette in Aškerc,« 511). Nato sta skupaj z Antonom Aškercem pohitela k bolnemu pesniku in ga prepričala o prodaji književne lastnine (druge ni imel) ljubljanskemu založniku Schwertnerju. Za edinega dediča je v oporoki določil Podporno društvo za slovenske velikošolce na Dunaju. Z objavo v Slovenskem narodu se je začela za bolnega pesnika denarna nabirka, narodne dame pa so mu prinašale ali pošiljale hrano in pijačo. Kljub temu je nekaj dni zatem, 26. aprila okrog devetih zjutraj, umrl. Ob poslednjih trenutkih je bil ob njem Anton Aškerc. Zdeli so se mu tako pomembni, da jih je kar zapisal in objavil v Kettejevih Poezijah. Že isti dan je žalostno novico objavil Slovenski narod, v njem pa je osmrtnico objavilo tudi Slovensko pisateljsko društvo.

Slika 1: Dragotin Kette leži na mrtvaškem odru. Vir: Dragotin Kette, Poezije (druga, prenovljena izdaja), Ljubljana: L. Schwentner, 1907.

Naslednji dan se je množica zbrala pri Cukrarni (Poljanski trg 1). Sprevod se je vil po Poljanski in Resljevi ulici na pokopališče sv. Krištofa (Navje). Pogrebu so prisostvovali župan Ivan Hribar; deželni poslanec, ravnatelj Ivan Šubic; predsednik Slovenske matice, nadzornik Franc Levec; predsednik Slovenskega pisateljskega društva, prof. Rajko Perušek; uredniki Ljubljanskega zvona, Slovenskega naroda, Učiteljskega tovariša in Slovenca; narodne dame in gospodične, na čelu katerih sta bili Franja Tavčar in vitez Bleiweisova; ravnatelji srednješolskih zavodov; učitelji; dijaki; semeniščniki; razni pripravniki in pripravnice. »Ves pokop je pričal, da je imel blagi pokojnik izredno število prijateljev in čestilk, ter se ljubljansko občinstvo zaveda, da je izgubilo v Ketteju mladeniča izvanrednih talentov, ki bi donašali slovenskemu narodu stoteren sad« (Slovenski narod, 28. 4. 1899, str. 2). Ker je Dragotina Ketteja šele malo pred smrtjo javnost spoznala po imenu, je časopisje obveščalo svoje bralce tudi o tem, da je to tisti pesnik, ki se je v objavah svojih del pogosto skrival pod psevdonimi, kot so Mihael Mihajlov, Zor, Zvonoslav in drugi. Poslovilni govor je imel ob grobu pesnik Engelbert Gangl, umrlemu pesniku pa je prepeval mladinski pevski zbor. Kljub vsej tej ceremoniji, ki je dajala težo pomembnosti Kettejevega ustvarjanja za slovenski narod, primerjavam z meteorjem na literarnem slovenskem nebu in vlečenju vzporednic kvalitete njegovih sonetov s Prešernovimi, ga niso pokopali v grobnici Slovenskega pisateljskega društva, temveč posebej. Iz katerega vira se je financiral Kettejev pogreb ni znano. Časopisje tistega časa pa je domnevalo, da ga bode financiralo pisateljsko društvo. Obenem pa tudi obstaja verjetnost, da se je financiral iz denarne nabirke, ki se je začela še za časa njegovega življenja.

 

Postavitev Kettejevega nagrobnika na pokopališču Sv. Krištofa v Ljubljani

Po dobrih dveh letih je bil Kettejev grob po poročanju Slovenskega naroda zapuščen in brez nagrobnika. Pesnikovi prijatelji so tako sklenili, da mu ga bodo postavili do Vseh svetih. Za lep nagrobni kamen se je začela spomladi pod okriljem omenjenega časopisa denarna nabirka. Zbrati je bilo treba 120 kron. Slovenski narod je imel obenem tudi glavno vlogo glavne medijske podpore in ljudi spodbujal k darovanju. Denar so rodoljubni Slovenci darovali posamično ali preko manjših prireditev. V ta namen je društvo Ljubljana priredilo julija pevski nastop v gostilni Ivana Pavšeka na Martinovi cesti v Ljubljani. V naslednjih dveh mesecih sta Ketteju v čast organizirali veselici škofjeloška in idrijska mladina. Nekaj denarja so zbrali tudi na veselici v Zagorju pri Pivki, kjer so v ta namen zložili skupaj naslednje verze:

»Pri kozarcih smo se zbrali

”Triglav” pili, fajn plesali;

Nekaj dnarcev smo nabrali,

Za spomenik Ketteja poslali«

(Slovenski narod, 4. 10. 1902, str. 6).

31. oktobra popoldne je Kettejevim prijateljem uspelo postaviti na pesnikovo gomilo na pokopališču sv. Krištofa nagrobnik. Kakšen je bil Kettejev spomenik in kdo ga je izdelal, ni znano. Iz posrednih informacij, ki nam jih posreduje časopisje, si lahko naredimo predstavo o grobu z nagrobnikom, sestavljenim iz spodnjega kamnitega dela in (kovinskega?) križa v zgornjem delu, ob nagrobniku pa sta rastli dve cipresi.

Nad vzdrževanjem pesnikovega groba, za katerega naj bi skrbela šolska mladina, pa je bilo manj navdušenja. Ob desetletnici Kettejeve smrti je bil grob popolnoma zapuščen. Ciprese so bile suhe, na gomili je rasel plevel. Na dan Vseh svetih je na grobu ležal le šopek, ob katerem sta bili postavljeni sveči nekega dijaka.

 

Prekop leta 1923

Leta 1923, nekaj dni pred praznikom Vseh svetih je Ljubljana vsem trem pokojnim predstavnikom slovenske moderne, Dragotinu Ketteju, Josipu Murnu (Aleksandrovemu) in Ivanu Cankarju uredila lepo urejeno skupno počivališče na pokopališču sv. Križa v Ljubljani (današnje ljubljanske Žale), odprtem leta 1906. »Prekop se je vršil z največjo pieteto: prisostvovali so mu: dr. Prijatelj, dr. Iz. Cankar in dr. Rus« (Jutro, 1. 11. 1923, str. 3). Na pokopališču sv. Krištofa so izkopali posmrtne ostanke Ketteja in leta 1902 umrlega Murna. Grobarji so jih položili v nove krste in jih prenesli v cerkev sv. Krištofa. Drugo jutro so jih pripeljali na pokopališče sv. Križa. Tam so med tem odprli še grobnico družine Rohrmann, kjer je bil začasno pokopan Ivan Cankar. Grobarji so dvignili še njegovo krsto in jo premaknili na novi prostor, kjer so bili pripravljeni trije grobovi. Za Cankarja so namenili sredinskega, za Ketteja levega in za Murna desnega. »Ves prostor je obdan s kamnitim okvirjem. V ozadju se dviga skupen spomenik s tremi kamni, ki nosijo kratko imena in rojstne in smrtne letnice vseh treh pesnikov. Pokrit je prostor z zelenim mahom, po kamnih pa se vzpenja bršljin« (Jutro, 1. 11. 1923, str. 3). Kdo je bil pobudnik in financer prekopa in postavitve spomenika slovenski moderni, ni znano. »(K)akor se zdi, je imel vsaj eden od teh treh naših pesnikov še po smrti prijateljico, ki je mislila nanj in poskrbela vsem trem primeren skupni grob« (Jutro, 1. 11. 1923, str. 3). Med tem so iz Kettejevega nagrobnika, ki je zvrnjen ležal ob zakopanem grobu na pokopališču sv. Krištofa, že ukradli križ. Avtor prispevka, objavljenega v Jutru, je izrazil željo, da bi se ohranil vsaj njegov kamnit del.

Slika 2: Berthold, Avgust, Grob slovenske moderne pri sv. Križu (pred letom 1949). Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK, dLib.

Leta 1949 so v grobnico pokopali še Otona Župančiča, ki je bil zadnji list štiriperesne deteljice slovenske moderne.

Prekop in ureditev skupne grobnice slovenske moderne gre nedvomno postaviti v kontekst prostorskega in kulturnega obrata na današnjem slovenskem ozemlju po prvi svetovni vojni. Če so se Slovenci na zahodu današnjega slovenskega etničnega ozemlja upirali poitalijančevanju, so se mnogi Slovenci, ki so postali prebivalci Kraljevine SHS, upirali proti poenotenju narodov v prid večje enotnosti južnih Slovanov. Samostojnost slovenskega naroda so videli prav v ohranjanju slovenske kulturne identitete oz. v kulturnem poslanstvu. »Tako mora tudi narod – družina skrbeti za grobove slovenskih mož, ki so delali zanj in postali s tem nekaka skupna narodna last. Vsak narod skrbi po svoje za spomin svojih duševnih velikanov. Po tem navadno presojamo tudi njegovo narodno zavest in kulturo« (Jutro, 1. 11. 1923, str. 3).

Aneja Rože, mag. zgod.

Občina Ilirska Bistrica

 

VIRI IN LITERATURA

Časopisno gradivo:

Ivan Cankar, »Dragotin Kette,« Slovenski narod, 6. 7. 1900, str. 1.

Fran Govekar, »Kette in Aškerc,« Ljubljanski zvon, let. 32, št. 8, str. 509–512, 568.

»Naši grobovi,« Jutro, 1. 11. 1923, str. 3.

Radivoj Peterlin – Petruška, »V stari Cukrarni,« Kronika slovenskih mest, let. 12, str. 5–7.

Ivan Zupan, »K 32-letnici smrti pesnika Dragotina Ketteja,« Glasilo K. S. K. jednote, 28. 4. 1931, str. 4.

Ivan Zupan, »K 32-letnici smrti pesnika Dragotina Ketteja,« Glasilo K. S. K. jednote, 21. 4. 1931, str. 2–3.

Slovenec, 27. 4. 1899, str. 2.

Slovenec, 21. 8. 1902, str. 2.

Slovenski narod, 26. 4. 1899, str. 2 in 4.

Slovenski narod, 27. 4. 1899, str. 3.

Slovenski narod, 28. 4. 1899, str. 2.

Slovenski narod, 3. 5. 1902, str. 5.

Slovenski narod, 12. 7. 1902, str. 4.

Slovenski narod, 23. 8. 1902, str. 4.

Slovenski narod, 17. 9. 1902, str. 4.

Slovenski narod, 4. 10. 1902, str. 6.

Slovenski narod, 31. 10. 1902, str. 4.

Slovenski narod, 3. 11. 1902, str. 4.

Literatura

Ervin Dolenc, Med kulturo in politiko: Kulturno politična razhajanja v Sloveniji med svetovnima vojnama, Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2010.

Miran Dović, »Vodnik, Prešeren in začetki postavljanja spominskih obeležij slovenske literarne kulture,« Primerjalna književnost, let. 36, št. 2, str. 185–203.

Dragotin Kette, Poezije (druga, prenovljena izdaja), Ljubljana: L. Schwentner, 1907.

Jernej Kosi – Rok Stergar, »Kdaj so nastali “lubi Slovenci”?: o identitetah v prednacionalni dobi in njihovi domnevni vlogi pri nastanku slovenskega naroda,« Zgodovinski časopis, let. 70, št. 3/4, str. 458–488.

Egon Pelikan, Tone Kralj in prostor meje, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016.

Sonja Žitko, »Nagrobna plastika slovenskih akademskih kiparjev okrog leta 1900,« Zbornik za umetnostno zgodovino (n. v.), let. 33, št. 33, str. 36–68.

Sonja Žitko, »Spomeniki 19. stoletja na Slovenskem,« Kronika, let. 40, št. 1, str. 23–28.

Up Next

Related Posts