Nicolae Ceauşescu (1. del)

ČAS DO NASTOPA VLADAVINE LETA 1963

Nicolae Andruta Ceauşescu se je rodil 26.1.1918 v majhni vasici imenovani Scornicesti, v Olteniji (jugozahodna Romunija). Njegov oče, Andruţă Ceauşescu, je bil kmetovalec in je imel skromno hišo v vasi, materi je bilo ime Alexandrina. Leta 1929, ko je bil star 11 let, se je odpravil v Bukarešto, da bi delal kot čevljarski vajenec. Leta 1932 se pridruži Romunski delavski stranki, kjer se navduši nad komunizmom. V svojem navdušenju nad komunizmom in s svojim aktivnim delovanjem v delavski stranki, je velikokrat prišel v spor z zakonom, ker je odkrito nasprotoval takratni oblasti, zaradi česar je tudi večkrat pristal v zaporu med leti 1933-1935, ko je bil tudi izgnan iz Bukarešte, vendar se je odločil, da bo še naprej deloval ilegalno.

Nicolae Ceauşescu leta 1932 pred prestankom zaporne kazni. Foto: Državni arhiv Romunije

Nicolae Ceauşescu leta 1932 pred prestankom zaporne kazni. Foto: Državni arhiv Romunije

V naslednjih letih je bil zaradi svojih političnih nagnjenj in shodov večkrat obsojen na zaporno kazen. Ko je leta 1940 pristal v zaporu Jilava zaradi političnih organiziranih shodov, je postal osumljen zaradi napada Železne garde na zapor Jilava, zaradi česar je bilo ubitih 64 ljudi. Leta 1943 so ga premestili v koncentracijsko taborišče Tirgu Jiu, kjer je spoznal poznejšega komunističnega vodjo Gheorge Gheorghiu-Deja, Chivu Stioica in Iona Gheorghea Maurerja. Avgusta 1944, ko je bil izpuščen iz zapora, je postal tajnik Zveze komunistične mladine. Leta 1946 se je poročil z Eleno Petrescu, zavzeto komunistko, katero je spoznal leta 1940, preden je pristal v zaporu.

V času vladavine Gheorhghiusa-Deja (1948-1965) si je Ceauşuscu kot njegov varovanec in s svojo ambicioznostjo prislužil mnogo novih nazivov in tako napredoval. Leta 1948 postane kandidat za članstvo v Centralnem komiteju Komunistične partije. Marca 1949 je postavljen za namestnika Ministra za kmetijstvo, medtem ko je že naslednje leto postavljen za namestnika v Ministrstvu za oborožene sile. Maja 1952 je s strani samega Gheorghiusa-Deja promoviran v polnopravnega člana Centralnega komiteja Romunske delavske stranke in že leta 1954 postane tajnik le-te. Leto kasneje, 1955, postane polnopravni član Politbiroja.

Čeprav je bil Ceauşescu aktiven član komunistov že pred 2. svetovno vojno, je bilo njegovo teoretično znanje bore slabo. Nikoli ni slišal za Marxov kapital, vendar je znal skoraj na pamet Stalinov Problem leninizma. Ostal je stalinist svoje celo življenje. Leta 1956 je postal zelo pomemben pri romunski politiki proti revoluciji na Madžarskem za osvoboditev izpod sovjetske nadvlade. On je tisti, ki je organiziral lažna jamstva za varnost ponujenih Nagyju.

In 22.3.1965, le tri dni po smrti Gheorghiusa-Deja, postane Ceauşescu prvi izvoljeni sekretar Romunske delavske stranke, ter tako nasledi svojega predhodnika. In s tem datumom se začne vladavina in teror Nicolaeja Ceauşescuja, ki bo trajal vse do konca leta 1989.

VLADANJE (1965-1989)

Ko je bil leta 1965 izvoljen za sekretarja Komunistične partije Romunije je postal najmlajši vodja partije v Vzhodni Evropi in hkrati tudi večinoma neznan, dokaj neizobražen politik.

Ceauşescu je vladal Romuniji skoraj četrt stoletja. Njegovo vladanje je temeljilo na spretni uporabi oziroma manipulaciji partije, neusmiljenem izkoriščanju nacionalizma in na posebnostih hladne vojne. Njegovo obdobje je postalo sinonim za zlobno, maščevalno in koruptivno uporabo moči. Vendar sprva ni bilo tako, ali pa se samo ni odražalo v masi terorja režima Gheorghiusa-Deja. Njegov nacionalizem mu je zagotovil malo spoštovanj v 70. letih 20. stoletja, vendar je tudi ta postajal vse bolj avtoritativen. V 80. letih se je uresničila parodija njegove lastne propagande, ki je govorila o blagostanju, svobodi in sreči, saj je večina prebivalstva zvlečena v revščino in obup. To je bilo eno izmed najhujših obdobij v zgodovini Romunije.

OBDOBJE “MEDENIH TEDNOV” (1965-1971)

Ceauşescu se je že na začetku vladavine distanciral od Sovjetske zveze in od režima Gheorghiusa-Deja, kar je ljudem vlivalo upanje, da bo nov režim, čeprav enako nacionalističen, bolj sproščen in manj strog kot predhodni.

Deveti kongres Romunske delavske stranke je bil julija 1965, kjer je Ceauşescu utrdil svojo moč in se distanciral od kulta Ghoerghiusa-Deja s tem, ko na začetku kongresa ni prosil za minuto tišine v spomin na minulega voditelja. Prva stvar, ki jo je Ceauşescu naredil je bilo preimenovanje Romunske delavske stranke v Komunistično partijo Romunije, kongres pa je preimenoval državo iz Ljudske demokratične republike Romunije v Socialistično republiko Romunijo. S preimenovanjem države se je pokazalo na obdobje nove ere. Čeprav je bil Gheorghius-Dej priznan kot ustanovitelj Romunske delavske stranke, je bila sčasoma zmanjšana njegova veljava in spomin nanj.

Ceauşescu je zopet opomnil na razlike med Romunijo in Sovjetsko zvezo v govoru maja 1966, ob 45. obletnici ustanovitve Komunistične partije Romunije. Kritiziral je vmešavanje Sovjetske zveze v zadeve Komunistične partije Romunije v času 2. svetovne vojne in predvsem pritisk na romunsko vlado, da sprejme neromune na vodilna mesta v državi.

Leta 1968 je nevtraliziral možno opozicijo v partiji. Najprej je odstranil vse člane partije v 40. in 50. letih 20. stoletja, potem pa je sledilo šokantno odkritje, kako je bil Pătrăşcanu (romunski politik, ki je zaradi nestrinjanja s Stalinovo politiko prišel v konflikt s takratno oblastjo) preganjan s strani Gheorghiusa-Deja. Namen tega je bil izolirati Alexandra Drăghicija, edinega člana, ki je bil eden izmed Gheorghius-Dejevih kolegov, vodja tajne policije in torej glavni zadolženi za preganjanje Pătrăşcana. Člani partije so bili šokirani nad odkritjem tega zlobnega in škodljivega spora prejšnjega režima. Strah pred spori je bil kasneje dobro uporabljen pri učvrstitvi Ceaușescujeve avtoritete.

Nicolae Ceauşescu. Foto: Državni arhiv Romunije

Nicolae Ceauşescu. Foto: Državni arhiv Romunije

Leta 1968 je sledila reforma lokalne uprave in z njo sprememba na vodilnih položajih lokalne administracije ter med višjimi častniki vojske. Nadomestili so jih z možmi, ki so bili vsi odkrito lojalni do Ceaușescuja.

Sovjetska invazija na Češkoslovaško leta 1968 je Ceaușescuju omogočila distanciranje od Sovjetske zveze in okrepitev vezi med njim in romunskim prebivalstvom. V svojem govoru v Bukarešti, ki je navdušil vse prisotne, je obsodil invazijo na Češkoslovaško kot »veliko napako« in »sramoten trenutek« v zgodovini komunističnega gibanja. Z besedami »Tovariši, bodimo pripravljeni, da ob vsakem trenutku branimo našo socialistično domovino Romunijo« je navdušil množico pred seboj in prišel do spoznanja, da bo njegova moč temeljila na poudarjanju nacionalnih čustev. Ta govor je navdal prebivalce Romunije z optimizmom, da prihajajo boljši časi, ker drugače, zakaj bi njihov vodja obsodil akcijo Sovjetov proti Češkoslovaški? Ceaușescu je omel še veliko takšnih govorov v prihodnje, v katerih je poudarjal kolektivno vodstvo in da bo Romunija uživala novo obdobje, brez izkoriščanja moči policije.

Z nesodelovanjem Romunije v invaziji na Češkoslovaško si je Ceauşescu pridobil spoštovanje med državami Varšavskega pakta, kot tudi med romunskimi in madžarskimi intelektualci ter politiki iz Zahoda. Istočasno je Romunija predstavila novo obrambno politiko: prioriteta je postala obramba državnega teritorija. Pričela se je militarizacija države in Ceauşescu je postal glavni poveljnik vojske. Vzpostavljena je bila tudi posebna specializirana enota za varnost, Securitate, katere naloga je bila varovanje Ceauşescuja, njegove družine in pomembnejših oseb v državi.

Celo sodstvo je postalo bolj svobodno in vsak državljan je imel pravico do obrambe, če je bil obtožen. Leta 1968 je kontrolo nad milicijo prevzel Državni svet za varnost. Vendar je prišlo tudi do odstopanja od ljudem prijazne politike. Leta 1966 je Ceaușescu sprožil ukrepe za povečanje rojstva v državi. Splavi in druge vrste zaščite so bili prepovedani, ženske v obdobju plodnosti so morale opravljati redne teste nosečnosti, v nasprotnem primeru so bile kaznovane. Parom brez otrok in ločencem je bil naložen poseben davek. Rodnost se je povečala iz 14,7 na tisoč ljudi leta 1966 na 27,4 na tisoč ljudi leta 1967, čeprav se je kmalu znižala na prejšnjo raven. Kljub povečani rodnosti ni bilo nobenega poskusa zagotoviti več otroških oblekic, plenic ali otroške hrane.

OBDOBJE DIKTATURE (1971-1989)

Ukrepi glede povečanja natalitete so bili le začetek. Osebne pravice so bile še vedno podrejene kolektivni potrebi, kot si je to predstavljal sam vodja. Na desetem kongresu Komunistične partije Romunije 1969 se je še povečala moč tega vodje, ter se je s tem postavilo v ozadje kolektivno vodstvo. Leta 1971 je Ceaușescu obiskal Ljudsko republiko Kitajsko in Kima Il Sunga, vodjo Severne Koreje. Všeč mu je bilo, kar je tam videl, popolno nacionalno transformacijo, še posebej v Severni Koreji, tako da je tudi doma v Romuniji oblikoval kult osebnosti, ki je dominiral preostanku njegove vladavine.

6.7.1971, ko se je vrnil domov iz svojega popotovanja po daljnem Vzhodu, je imel Ceaușescu govor pred izvršnim odborom Romunske komunistične partije. Ta kvazi-maoističen govor, ki je bil kasneje imenovan kot »Julijske teze«, je vseboval sedemnajst predlogov. Med njimi so bili na primer kontinuirana rast vodilne vloge Komunistične partije v državi, izboljšanje izobraževanja partije in masovnih političnih ukrepov, sodelovanje mladine v partijskih politiki, ekspanzija politične propagande (na radio, televizijo, gledališče, literaturo, …), … Liberalizacija iz leta 1965 je bila obsojena, prav tako pa je bil ponovno vzpostavljen seznam prepovedanih knjig in avtorjev. Te teze so napovedale začetek »mini kulturne revolucije« v Romuniji, ki je lansirala neo-stalinistično ofenzivo proti kulturni avtonomiji. Teze so bile predstavljene kot »socialistični humanizem«, vendar so v resnici pomenile vrnitev na stroge smernice socialističnega režima. Zahtevana je bila stroga ideološka skladnost v humanističnih in družboslovnih vedah. Kultura je zopet postala instrument politično-ideološke propagande. Leta 1974 se je Ceauşescu postavil za predsednika Socialistične republike Romunije, prav tako pa je ostal na mestu šefa partije. Spremljevalna slovesnost pa je imela vse značilnosti kronanja. V poznejših letih si je Ceaușescu nadel vzdevek »Conducator«, oziroma vodja.

Potovanje na daljni Vzhod je imelo tudi velik učinek na ženo Eleno. Ona je bila vedno enaka v ambicijah Nicolaeju, vendar ne po inteligenci. Pridružila se je Komiteju partije Bukarešte leta 1968, ampak po letu 1971 se je njena veljava povečala z vrtoglavo hitrostjo. Leta 1972 je bila izvoljena v Centralni komite ter istega leta postala članica Izvršilnega komiteja, ki je bil od 1965 ekvivalent v Romuniji za politbiro. Leta 1979 ji je bil dodeljen zelo vpliven položaj predsednice komisije Centralnega komiteja za državne in partijske kadre. V bistvu je postala vodja celotne partije. V 80. letih 20. stoletja je prevzela vse več in več kontrole nad notranjimi zadevami, medtem ko se je njen mož osredotočil na zunanjo politiko Romunije. Elena se je predstavljala kot znanstvenica mednarodnega ugleda. Oziroma tako je bilo vsaj rečeno. Glede na znane podatke, naj ne bi imela niti osnovnošolske izobrazbe. Problem je bil ta, da jo nobeden v Romuniji ni videl kot študentko ali raziskovalko. Podobno je bilo z njegovim sinom Nicujem, ki naj bi bil domnevno strokovnjak na področju nuklearne fizike, in je uspešno izkoriščal ogromno moč in vpliv, ki ga je imel za svoje vse večje izprijene in nenasitne apetite.

Ceaușescu in njegova družina so bili zlobni in korumpirani. Z državo so ravnali kot bi bila njihov družinski fevd, katerega glavni namen je bogatitev vladarjev. Nabrali so si tudi veliko količino daril, ki so bila namenjena romunskemu ljudstvu. Najbolj grd spomenik, ki ponazarja njihov slab okus, je bila velikanska palača zgrajena sredi Bukarešte. Zgrajena je bila na enem izmed redkih ozemelj v mestu, ki je bilo imuno na potrese. Da so lahko zgradili tako veliko palačo so morali najprej zrušiti domove veliko ljudi in celo veliko število zgodovinskih cerkva. Gradnja se je začela z odlokom, ki sta ga podpisala oba Nicolae kot Elena, leta 1984.

Sprejem pri kraljici Elizabeti II. v Buckinghamski palači junija 1978. Foto: Državni arhiv Romunije

Sprejem pri kraljici Elizabeti II. v Buckinghamski palači junija 1978. Foto: Državni arhiv Romunije

To ni bila edina orvelijanska odlika (Orvelijanstvo pomeni, da posegaš po destruktivnih metodah za svobodo in blagostanje družbe oz. naroda) v 80. letih 20. stoletja v Romuniji. Decembra 1982 je Ceaușescu objavil na kongresu partije, da je prišlo do konca diktature proletariata in da je Romunija sedaj »delavska demokracija«. Do srede 80. let je propaganda poudarjala dosežke romunske »zlate dobe«. Vendar se je v resničnosti policijska kontrola povečala do meja nevzdržnosti. Do sredine desetletja so bili člani Securitateja, posebne varnostne službe, ki jo je ustanovil Ceaușescu, povsod. Vsak deseti državljan Romunije je delal kot vohun in je predajal informacije. Romunskim državljanom je bilo prepovedano komuniciranje s tujci, razen na posebej označenih mestih, ki so bila že vnaprej pripravljena za to (se pravi, opremljena s kamerami in zvočniki). Leta 1983 je bil postavljen odlok o pisalnih strojih, kjer je bila prepovedana uporaba pisalnih strojev, razen za uradno uporabo, in vsi tisti posamezniki, ki so imeli doma pisalne stroje, so se morali registrirati pri policiji, da so potem lahko preverjali njihove tekste, če so morda usmerjeni proti oblasti. Nadzor nad nataliteto je bil povečan in do konca 80. let je bil v vsaki ginekološki ambulanti vsaj en agent Securitateja, ki je izpraševal ženske, ki so prišle v ambulanto zaradi komplikacij pri ilegalnem splavu. Odklonjena jim je bila oskrba, dokler niso izdale imena osebe, pri kateri so storile splav. Mnogo so raje umrle, kot da so izdale ime.

Sistem je sistematsko uničeval vsako obliko avtonomije in privatnosti. Marca 1988 je Ceaușescu predstavil svoj načrt »sistematizacije« približno polovice od trinajst tisoč romunskih vasi. To je pomenilo v bistvu njihovo uničenje. Hiše bi bile zrušene, prebivalci pa naseljeni v nove »agro – industrijske« komplekse, kjer bi živeli v blokih. Namen tega projekta je bil uničiti še tisto avtonomijo, ki je ostala v kmečkih družinah. V resnici je le nekoliko vasi prišlo pod vpliv »sistematizacije«, ker je ta projekt požel veliko ogorčenja med prebivalci znotraj države in obsojanje iz tujine.

Kar se tiče »Zlate dobe«, ki jo je propaganda tako poudarjala, je bila situacija daleč od zlate. Leta 1981 se je zmanjšala proizvodnja kruha, in ko se je desetletje bližalo koncu, so se cene vse bolj dvigale, pomanjkanje hrane in goriva pa je bilo vse hujše. Leta 1988 je bila uporaba osebnih avtomobilov prepovedana med zimo, uporaba energije pa tako zmanjšana, da je imela družina na voljo le eno 40 vatno žarnico na sobo, ogrevanje in kuhanje pa je bilo večinoma omogočeno komaj sredi noči. Vrste ljudi za nabavo osnovnih živil so bile tako dolge, zaloge pa tako majhne, da ljudem celo osnovna živila kot so olje, sladkor ali moka niso bila zagotovljena. Na koncu desetletja je postajala vse bolj očitna izčrpanost ljudi.

IZKORIŠČANJE ROMUNSKEGA NACIONALIZMA

Ni presenetljivo, da je Ceaușescu nadaljeval politiko Gheorghiusa-Deja o izkoriščanju romunskega nacionalizma tako v notranji kot v zunanji politiki. V notranji politiki je bila vidna v vladni politiki proti nacionalnim manjšinam in v povečevanju industrializacije. Kar se tiče zunanje politike je bila opazna v vse večji neodvisnosti od Sovjetske zveze in povečanju zvez, tako ekonomskih kot političnih, s komunističnimi državami, ki so bile proti Sovjetski zvezi, z državami Tretjega sveta in z Zahodom.

Presenetljiv pa je bil uspeh katerega je dosegel Ceaușescu pri uporabi romunskega nacionalizma. Ena izmed novih taktik je bila povezava Ceaușescuja z velikimi osebami iz Romunske preteklosti. To je služilo pri ustvarjanju imidža, da je sedanji vodja enak velikanom iz preteklosti, ter da je preteklo herojsko obdobje enako sedanjemu obdobju. Do 70. let 20. stoletja je postal poziv primerjanja z nacionalno preteklostjo zelo močan.

Skupaj s svojo dolgoživostjo je Ceaușescu skušal poudariti še romunsko enotnost. Leta 1965 je bila Romunija razglašena za enotno državo, brez avtonomnih območij. Po letu 1971 se je pritisk na manjšine v Romuniji (kot so madžarska, srbska manjšina) povečeval. Od srede 70. let je prišlo do procesa romanizacije v Transilvaniji s poravnano na območju Romunov od Vlaške do Moldavije. Ta proces je povečal romunsko prebivalstvo v Transilvaniji iz 32 na 49 procentov med leti 1975 in 1989. Politika »sistematizacije« konec 80. let je nameravala prav tako uničiti madžarske skupnosti in vasi in utopiti njihovo kulturo v velikih blokovskih kompleksih agro – industrijskih naselbin. Druga velika manjšina na območju Transilvanije in zahodne Romunije je bila nemška manjšina, ki je bila raje osiromašena kot razredčena. Vzpostavitev diplomatskih odnosov z Zahodno Nemčijo je spodbudila veliko Nemcev da zaprosijo za emigrantska dovoljenja. Delež nemškega prebivalstva se je zmanjšal iz 2,2 procenta na 1,6 procenta, predvsem še v osemdesetih letih, ko je bil Bonn pripravljen plačati odkupnino za vsakega nemškega emigranta, ki se bo lahko izselil v Nemčijo. Po letu 1989 so skoraj vsi pripadniki nemške manjšine odšli in Transilvanija je tako izgubila svojo pisano multietnično podobo.

GOSPODARSTVO

Obstajali so pa tudi ekonomski aspekti Ceaușescujeve nacionalne politike, kot tudi pri Gheorgiusu-Deju, ki so vključevali tudi obračanje Sovjetov okoli malega prsta. Na devetem kongresu partije 1965 je Ceaușescu poudaril dve glavni politiki partije: nacionalna avtonomija in industrializacija, usmerjena predvsem v težko industrijo. Investicije v industrijo naj bi zrasle med leti 1966 in 1970 na 28,8 procentov nacionalnega dohodka. Med leti 1961 in 1965 je bila ta rast 24,3 procentna. Menil je, da to stoji ramo ob rami z nacionalno tradicijo, in s citiranjem mislecev 19. stoletja ter politikov 20. stoletja je hotel to tudi dokazati.

Ceauşescu je s svojimi sodelavci celo pripravil petletne gospodarske plane, ki naj bi Romunijo postavili na noge in ji omogočili dvig med najmočnejše države sveta. Prvi petletni načrt je bil od 1967 do 1971 in drugi od 1971 do 1975. Vse vezano na industrijo in proizvodnjo je bilo kontrolirano s strani partije in ministerstev. Produktivnost in izpolnitev zastavljenih načrtov se je jemala zelo resno.

ZUNANJA POLITIKA

V zunanji politiki so odnosi s Sovjetsko zvezo ostali na splošno korektni in občasno hladni. Ceaușescujevi odnosi s Kitajsko niso bili ravno dobrodošli v Kremlju, vendar jih je še bolj motila romunska ekonomska strategija. Ceaușescu je bil prvi voditelj Sovjetskega bloka, ki je obiskal Phnom Penh v Kambodži in podpisal sporazum z Rdeči kmeri, sledbeniki Komunistične partije v Kambodži. Leta 1979 je obsodil vdor Vietnamcev (ob podpori Sovjetov) v Kambodžo in invazijo Sovjetske zveze na Afganistan. Sovjete je tudi motilo to, da je Romunija zmanjšala svoja vlaganja v militarizacijo.

Ceauşescu in Tito leta 1977. Foto: Državni arhiv Romunije

Ceauşescu in Tito leta 1977. Foto: Državni arhiv Romunije

Ceaușescu je upal, da se bo Kitajska izkazala kot uporaben gospodarski partner, prav tako je imel ista upanja za ZDA, kar pa zopet ni bilo po volji veljakom v Moskvi. Po nekaterih aktih neodvisnosti, ki jih je Romunija pokazala svetu in predvsem po obsodbi invazije Sovjetske zveze na Češkoslovaško, je Romunija dosegla zanimanje pri drugih državah. Avgusta 1969 je bil predsednik Nixon prvi predsednik ZDA, ki je obiskal prestolnico Vzhodnoevropske države. Prav tako je Romunijo obiskal še predsednik Ford leta 1975 in podpredsednik Bush 1983. Ceaușescu je vrnil obiske leta 1970, 1973, 1978. Sledili so tudi obiski v druge države. Tej mednarodni obiski so bili znamenje rasti moči Romunije, saj so imeli Romuni marsikatere ekonomske ugodnosti. Leta 1971 je bila Romunija sprejeta v GATT (Splošni sporazum o trgovinah in carini) in leta 1972 je bila prva vzhodnoevropska država, ki je bila sprejeta v Mednarodni monetarni fond. Prav tako je bila sprejeta v »Skupino 77-ih«, ki ji je omogočila nekatere trgovske ugodnosti. Ceaușescu je hotel narediti Romunijo za eno izmed vodilnih držav na svetu.

Kljub Ceaușescujevim naporom je Romunija vedno ostala manjši faktor v mednarodnih odnosih. Sovjeti so tolerirali njegovo drznost, ker so vedeli, da jim v bistvu ne more nič hudega. Za Kitajsko je bila Romunija uporabna protiutež za Sovjetsko zvezo v poznih 60. in zgodnjih 70. letih 20. stoletja, ampak ko je enkrat Nixon obiskal Peking, Kitajska ni imela več koristi od Romunije. ZDA so sicer podpirale odpadniško vedenje Romunije, vendar niso nikoli šli dlje od manjše ekonomske podpore le-tej. Na dolgi rok je ekonomska podpora Romuniji s strani kapitalističnih držav prinesla le probleme. Ko je Gorbačov oznanil, da ni več zainteresiran za oboroževalno tekmo hladne vojne, je Ceaușescu izgubil svojo diplomatsko veljavo v svetu. Edina trajna zveza, ki mu je še ostala, je povezava s Titovo Jugoslavijo. Uspešno pa je bilo Ceaușescujevo sodelovanje z državami Tretjega sveta (npr. s Kubo, Indijo, Zimbabvejem).

CEAUȘESCU IN KOMUNISTIČNA PARTIJA ROMUNIJE

Ceaușescu je bil komunistični vodja, ki je vladal s pomočjo komunistične partije. Ne bi se mogel obdržati na oblasti, če ne bi imel pod kontrolo Komunistične partije Romunije. Eden izmed načinov ukoreninjenja oblasti je bil nepotizem, drugi pa menjavanje oseb na različnih državnih položajih. Ta odlok je bil izdan julija 1972, izvzemal pa je Ceaușcuja in njegovo ženo Eleno.

Romunska komunistična partija se je še pred časom Ceaușescuja odločila, da bo imela nekoliko drugačno strategijo kot druge partije v Vzhodnem bloku. Odločila se je za širjenje članstva, ter se obrnila k romunskemu ljudstvu. Do leta 1975 je bilo že četrtina delovno sposobnih ljudi članov Komunistične partije Romunije, vendar so skušali čim več delavcev vključiti v aktivno sodelovanje. Režim si je skušal zagotoviti sodelovanje ne samo delavcev, ampak tudi intelektualcev (raznih tehničnih strokovnjakov in akademikov). Komunistična partija se je vse bolj vmešavala v administrativne in socialne zadeve. Mešanje v kombinaciji z ekspanzijo bi povezala partijo, družbo in nacijo na takšno raven, kakršne še ni bilo v Vzhodnem bloku.

Partija je tudi izstavila teoretično analizo Romunskega socializma leta 1970. Analiza pravi, da so leta med 1948 in 1965 čas graditve temeljev socializma, čas med 1965 in 1969 obdobje konsolidacije socializma ter po letu 1969 bo Romunija zgradila »multi-lateralno razvito socialistično družbo«.

Več kmalu …

Povezava do 2. dela članka.

Up Next

Related Posts