Nicolae Ceauşescu (2. del)

KULT OSEBNOSTI

Ceauşescu je leta 1961 začel strogo obsojati Stalinov kult osebnosti in delovanje njegove politike, kar se je še posebej izkazalo v nesodelovanju Romunije pri napadu na Češkoslovaško. Namesto tega je oblikoval svoj lasten kult osebnosti. Dandanes je jasno, da obdobje, ki ga je Ceauşescu v tistem času imenoval kot »leta svetlobe«, »Ceauşescujeva epoha« ali »zlata doba« v resnici pomeni leta pomanjkanja energije, hrane in finančno krizo Romunije. Čim bolj katastrofalna je bila situacija, tem bolj so opevali Ceauşescujeve dosežke.

Ena izmed mnogih slik, ki jih je Ceauşescu dobil v dar. Hrani: Muzej sodobne umetnosti v Bukarešti

Ena izmed mnogih slik, ki jih je Ceauşescu dobil v dar. Hrani: Muzej sodobne umetnosti v Bukarešti

Čeprav je bil nasprotje med realno in projektirano sliko tedaj čisto nasprotje, lahko Ceauşescuju priznamo obvladovanje dveh področij: politične moči in propagande. Vedno je opravičeval svoja početja skozi propagando. Da bi se znebil svojih nasprotnikov si je Ceauşescu ustvaril imidž liberalne osebe, ki obsoja napačna dejanja romunske tajne policije in skušal je obnoviti ugled leta 1954 ubitega komunista Pătrăşcana. Prav tako si je veliko podporo ljudi pridobil pri obsodbi Sovjetskega napada na Češkoslovaško in ko je govoril o ekonomski decentralizaciji, ki jo je kmalu zatem opustil.

Svoj »pravi obraz« je pokazal po letu 1968, ko je prakticiral zunanjo politiko na podlagi nacionalne koristi, kjer je spretno manevriral med paktom z Vzhodnim blokom in sodelovanjem z Zahodnim blokom s trditvijo, da je Romunija »socialistična država v razvoju«. Padec industrijskega projekta odkupa zahodne tehnologije s kreditom iz zahodnih držav po letu 1970, vojna med Irakom in Iranom, ter pritiskanje Poljske na Romunsko kreditno nesposobnost so vplivale na ekonomijo Romunije. Glavni razlog slabega razvoja v državi je nefleksibilna, centralizirana oblast, ki zatira individualizem in je preveč vzpodbujala industrializacijo in zatirala kmetijstvo. Vendar je Ceauşescu videl propad načrta le v dveh stvareh: pomanjkanju reda in discipline. Po njegovem sistem ni zatajil.

DINASTIJA CEAUŞESCU

»Dinastija Ceauşescu« naj bi štela okoli 40 bližnjih in daljnih sorodnikov Nicolaeja in Elene in je bila ena izmed prvih komunističnih dinastij. V nobeni drugi komunistični državi ni bilo mogoče zaslediti kaj podobnega (razen v Severni Koreji). Vsi družinski člani so zasedali pomembna mesta tako v državi kot v partiji. Za naslednika Nicolaeja in Elene je bil izbran najmlajši sin Nicolae, poznan pod imenom Nicu. Bil je šef partije in državne oblasti v Sibiu v centralni Romuniji. To mesto naj bi mu bilo odskočno deska za položaj ministra za zunanje zadeve in kasneje za prevzem očetovega prestola. Že od malih nog je kazal nagnjenja k divjem in razsipnem načinu življenja. Največja strast so mu bile igre na srečo in ženske. Prepogostokrat se je predajal tudi alkoholu. Po prevratu v Bukarešti 1989 je skušal izvesti protiudarec ter zopet pridobiti oblast, vendar mu ni uspelo.

Ceausescu na obisku pri Nixonu v Beli hiši. Foto: DRžavni arhiv ZDA

Ceausescu na obisku pri Nixonu v Beli hiši. Foto: Državni arhiv ZDA

Najstarejši sin, Valentin, je bil nekakšne vrste »črna ovca« v družini. Baje je bil celo posvojen in nikoli ni kazal posebne želje za bogastvom in oblastjo kot na primer Nicu. Študiral je v Veliki Britaniji in postal nuklearni fizik. V politiko se ni vmešaval. Odločil se je poročiti s hčerko nasprotnika režima, zaradi česar je imel velike probleme s starši. Po drugi verziji naj bi tudi Valentin sodeloval v politiki svojega očeta zadnjih par let. Hčerka Zoja je rada menjavala športne avtomobile, draga oblačila in predvsem moške. Po poklicu je matematičarka. V študentskih časih naj bi bila članica skupine mladih, ki so nasprotovali režimu njenega očeta. Zaradi nagnjen k razsipnem življenju se je kasneje ločila od svojega moža, inžinjerja iz Temišvara. Kasneje se je lepo vklopila v dolžnosti in razsipno življenje »dinastije«.

EKONOMSKA KATASTROFA

Ceaușescu, prepričan v svojo ekonomsko nezmotljivost, je skušal spremeniti Romunijo v vodilno državo pri izvozu strojev proizvedenih z lastnim železom in jeklarsko industrijo. Dejstvo, da Romunija skoraj ni imela lastnih zalog železa Ceaușescuja ni ustavilo. Da bi našel potrebne surovine se je Ceaușescu obrnil po pomoč k Braziliji, Avstraliji in Indiji.

Konec 70. let 20. stoletja se je ekonomska situacija opazno poslabšala, konec 80. let pa je postala katastrofalna. Veliko so k temu pripomogle naravne katastrofe, ki so prizadele Romunijo – poplave 1970 in 1975, potres v Bukarešti 1977, težke vremenske razmere leta 1980 in 1981, … Vendar probleme v romunski ekonomiji ne gre zgolj pripisati naravnim katastrofam. Bili so tudi politični problemi. Po skoraj desetletju neodločnosti se je romunski režim odločil za temeljite spremembe, s katerimi naj bi začeli 1.1.1979, in bi promovirale učinkovitost z zmanjšanjem centralnega nadzora. Vendar je romunska ekonomija ostala centralizirana. Vse je bilo v lasti države. Industrija pa je bila zelo neučinkovita in je ekstremno onesnaževala naravo.

Dva največja problema, s katerima se je spoprijemala Romunija sta bila gorivo in dolgovi. Leta 1973 se je Romunija odločila, da poveča svoje zaloge nafte, saj je izčrpala državne rezerve. Nove zaloge nafte je odkupila od državi članic OPEC-a, predvsem od Irana. Da bi povečala rafinerijsko zmogljivost je odkupila zahodno opremo, ki jo je poplačala s posojili. Kot članica GATT in Mednarodnega monetarnega fonda je imela lahek dostop do zahodnega denarja. Romunija si je sposodila več denarja, kot ga je bila sposobna odplačati. Problemi so se zares začeli z Iransko krizo 1979 in z vojno med Iranom in Irakom 1980. Istočasno je recesija na Zahodu pomenila zmanjšanje romunskega izvoza, s tem pa se je tudi povečala nezmožnost odplačevanja dolga. Romunija si ni mogla privoščiti zadosten nakup nafte, da bi lahko proizvodnja nemoteno tekla, celo gospodinjstva so ostala brez ogrevanja. Skupaj z naraščanjem obrestne mere si Romunija ni mogla privoščiti nove zadolžitve, ter je morala nekako obvladati še obstoječi dolg.

Do začetka 80. let je dolg dominiral romunski ekonomiji. Znašal je že 10 milijard $. To je bilo za socialistično in nacionalistično državo dokaj sramotno, zato se je Ceaușescu odločil, da bo likvidiral dolg. Lansiran je bil nov izvoz, da bi lahko zaslužili čim več in poplačali dolg. Izvozna strategija je prevladovala na domačem trgu, medtem ko je uvoz bil minimalen. Ceaușescu si je postavil cilj, da bo do konca osemdesetih let dolg poplačan. Največ pa je v bistvu pretrpelo romunsko prebivalstvo, ki je v bistvu nase prevzelo odplačilo dolga.

POMANJKANJE HRANE

Ljudje čakajo v vrsti pred trgovino. Foto: adst.org

Ljudje čakajo v vrsti pred trgovino. Foto: adst.org

V težnji, da Romunijo spremeni v industrijsko velesilo je Ceauşescu vse več mladih kmetov preusmerjal v nove tovarne. Podeželje je kmalu osiromašilo, hrane je bil malo za kmete in tudi za ostalo prebivalstvo Romunije. Uvoz hrane pa diktatorju sploh ni padlo na pamet. Ceauşescu je celo izdal dekret, ki pravi, da naj državljani zmanjšajo hranljivo vrednost obroka za 20 procentov. V začetku osemdesetih let je sporočil državljanom, naj jedo manj kruha in polente ter več mesa in rob. Izvršena je bila tudi kategorizacija potrošnikov, tako da so otroci do 12. leta starosti ter ženske in moški, ki opravljajo »lažje poklice« dobili od 110 do 130 kg žitaric na osebo. To je pomenil nekaj manj kot 300 gramov kruha in polente dnevno. Le nekaj manj so dobivali v vojnem obdobju. Otroci so bili potem celo razvrščeni v 5 kategorij, da se ne bi na njihov račun slučajno »prejedli« starejši sostanovalci. Tako je bila omejena poraba kruha, meso in ribe pa so ostali le prazna obljuba. Ljudem je bilo priporočeno, da tretjino hrane zaužijejo zjutraj, polovico popoldan, ostalo pa zvečer. 100 kilogramov več žitaric na leto so dobivali gozdarji, rudarji in težki fizični delavci. Prepovedana je bila priprava ozimnice in zakol živine. Država je imela v bistvu monopol nad hrano.

OMEJENO OGREVANJE

Čeprav je znano, da del Romunije dobesedno leži na zalogi plina, se je Romunsko prebivalstvo ob zelo mrzlih zimah le težko ogrelo. Ceauşescu je izdal nalog, ki pravi, da so lahko bivališča ogreta pozimi na maksimum 18ºC, medtem ko so poslovni prostori bili omejeni na 16ºC. Ker je večino plina Ceauşescu porabil za delovanje industrije, je tako na koncu ljudem celo prepovedal uporabo plina ter s tem ogrevanje in uporabo plina v kuhinji.

OMEJENA PORABA VODE

Po omejevanju porabe hrane, plina in ogrevanja je na vrsti prišla tudi voda. V hudih poletnih vročinah je prišlo v Romuniji do pomanjkanja vode, vodnjaki so bili polni z vodo samo 2-3 uri dnevno. Sploh pa se je za proizvodnjo vsakih 1000 kubičnih litrov vode porabilo 350 kW električne energije, zato je Ceauşescu preko medijev obvestil ljudi, da varčujejo z vodo. Celo stanovanja, ki so dobivala toplo vodo iz toplarne so jo dobivala le po 2-3 ure na dan, da bi se omejila poraba vode. Čeprav je Romunija znana po vrelcih gazirane vode, so le-to izvažali na Zahod, in Romunski narod je zopet ostal žejen.

KONEC REŽIMA

Opozicija v Romunija je bila vedno prisotna in tudi nevarna, vendar uspešno obvladovana. Presenečenje je tudi to, da se je režim obdržal tako dolgo, glede na to, da so v tem času ostale vzhodnoevropske države doživljale povečano liberalizacijo. Romunski upor se je začel bolj mirno, končal pa najbolj nasilno kot v katerikoli drugi državi Vzhodnega bloka.

Ceauşescujeva oz. parlamentarna palača

Ceauşescujeva oz. parlamentarna palača

Do 10. marca 1989 ni bilo opaziti resnih groženj proti diktatorju, dokler se ni na romunskih radijskih postajah na zahodu pojavilo »pismo šestih«. Pismo je bilo podpisano s strani šestih komunistov, ki so zahtevali konec sistematiziranega programa, obnovo osnovnih človekovih pravic ter konec izvoza hrane, ki je grozil »biološkemu obstoju romunskega naroda«. Pokazalo se je nasprotovanje med člani partije. Šesterica je bila nemudoma aretirana. Vendar je romunska inteligenca vedno imela pripravljeno kritiko režima, ki pa je bila vedno uspešno ustavljena oziroma cenzurirana. Na splošno je bila opozicija inteligence šibka.

Ceauşescu se je bolj bal organiziranega upora znotraj vojske. Obrambni minister, general Ion Ioniţa je skušal skupaj s poveljnikom vojske, generalom Ionom Gheorgheusom vreči Ceauşescuja s prestola, vendar se nista odločila za to, ker sta menila, da nimata dovolj podpore ljudstva. Ponovno sta poskusila leta 1983, vendar sta bila izdana. Dvanajst oficirjev je bilo ustreljenih, Ion Gheorghe pa je umrl zaradi raka, za katerega je menil, da so mu ga vsadili.

Vendar je največja nevarnost za režim v masah ljudstva. Delovni razred, v imenu katerega je Ceauşescu vladal, je začel kazati odkrito sovraštvo proti njemu z raznimi upori in neposlušnostjo. 15.11.1987 so zaradi zmanjšanj plač delavci zapustili tovarne in napadli mesto Temišvar, kjer so vdrli v sedež partije. Več kot dvesto ljudi je bilo aretiranih in mučenih, da bi našli neobstoječe organizatorje napada. Ceauşescu je prišel do spoznanja, da trenutni aparat za kontrolo nad ljudstvom ne deluje kot bi moral. Sedaj je to nalogo prevzel Securitate.

Zadnji upor proti Ceauşescuju se je zgodil na branju poezije. Ceauşescu se je odpravil na obisk v Iran decembra 1989. V tem času je mladi madžarski protestantski pastor, Lászlo Tőkés, prekršil pravila s tem, ko je med svojim obredom dovolil trem študentom recitiranje poezije. Njegov škof ga je skušal zaradi tega premestiti v drugo župnijo, vendar se je Lászlo uprl. Dobil je podporo s strani lokalnih ljudi, Madžarov in Romunov, kristjanov in nekristjanov. Ko se je praznovanje pred Tőkésovo cerkvijo spreobrnilo v demonstracije je posredovala vojska in prelita je bila kri. Ceauşescu je po vrnitvi v svojem govoru na televiziji obsodil protest kot delo peščice ljudi, vendar se je nemir počasi širil. 21.12. je bil celo protest v Bukarešti. Velika množica ljudi se je zbrala pred stavbo partije v centru Bukarešte, da bi slišala Ceauşescujev govor, vendar najpomembnejša glasova nista prišla s strani Conducatorja ampak s strani dveh fantov, starosti štirinajst in petnajst let, ki sta pričela zmerjanjem in izžvižganjem, ki je disorientiralo Ceauşescuja. Vse to se je videlo na prenosu na nacionalni televiziji. Ko je Ceauşescu opazil, da se vse več ljudi približuje sedežu partije, je poklical enega izmed helikopterjev, ki so krožili nad množico, in skupaj s člani partije odletel stran.

Streljanje Ceauşescuja in žene Elene na božični večer leta 1989. Foto: viralnova.com

Streljanje Ceauşescuja in žene Elene na božični večer leta 1989. Foto: viralnova.com

22.12.1989 je Ceauşescu z ženo zbežal na podeželje, a ga je tam čakala zaseda. Vrh romunske vojske je ob pomoči sovjetskih agentov izkoristil spontano revolucijo in izvedel državni udar. Zakonca Ceauşescu so postavili pred hitro vojaško sodišče, ki ga je vodil general Dan Voinea, ter ju obsodili na smrt s streljanjem na božični dan leta 1989. Oblast v državi je pod vodstvom starega komunista Iona Iliescuja, izbranca zahodnih obveščevalnih služb in Moskve, prevzela samooklicana Fronta narodne rešitve, ki je ob pomoči vojske, policije in zloglasne varnostne službe Securitate organizirala kaos in pokol, s katerim je poskušala legitimizirati prevzem oblasti. Skoraj je izbruhnila državljanska vojna, ubitih je bilo 1062 ljudi, velika večina po smrti diktatorja. Iliescu je državi vladal naslednjih 10 let.

ROMUNIJA PO LETU 1989

Na oblast je prišel komunist Ion Iliescu (brez volitev), njegova vladavina pa je trajala še naslednjih 10 let. Romunsko vlado je vodil Nicolae Vacarolu, član Iliescujeve stranke socialne demokracije in je imel v parlamentu 38% glasov. Opozicija je bila sestavljena iz 2 blokov: demokratska stranka Petra Romana nasprotuje politiki vlade, socialisti (bivši komunisti), stranka nacionalne enotnosti in antisemitska stranka Velike Romunije pa podpirajo vladno stranko. Komunistov, nacionalistov in fašistov dasiravno ni v vladi in med ministri, najti pa jih je na zunaj neopaznih položajih sekretarjev ministerstev in nižjih uradnikov. Bogata elita je skušala čim bolj ohraniti svoja mesta na visokih položajih. Značilnost vlade je govor o tržni ekonomiji, medtem ko v praksi potekajo vse reforme počasi. S počasnimi reformami vlada postavlja na najpomembnejša mesta v državi svoje ljudi. Ustava sicer določa, da je predsednikova oblast neodvisna, dejansko pa je predsednik Iliescu mimo predsednika vlade postavljal in zamenjeval ministre ter se vmešaval v zakonodajo.

x

Viri in literatura:

  • Nežmah, Bernard. Večstrankarski sistem: Romunija. v: Mladina, št. 14 (1994), str. 27 – 30
  • Videmšek, Boštjan. Ukradena revolucija: Dvajset let po padcu Nicolaeja Ceausescuja. v: Delo – sobotna priloga, št. 294 (2009), str. 16-20
  • http://www.ceausescu.org/ceausescu_texts/ceausescu_chronology.ht
  • http://en.wikipedia.org/wiki/Nicolae_Ceau%C8%99escu
  • Briza, Jan. Rumunija, Golgota i spasenje. Novi Sad: Dnevnik, 1990
  • Brajović, Aleksa. U ogledalu tiranije. Beograd: Eksportpres i naučna knjiga, 1990
  • Crampton, R.J.. The Balkans since the Second world war. London: Longman, 2002
  • Gabanyi, Anneli Ute. The Ceauşescu cult. Bukarešta: The Romanian Cultural Foundation Publishing House, 2000
  • Lipcsey, Ildiko. Romania and Transylvania in the 20th century. Toronto: Corvinus Publishing, 2006
  • Pacepa, Ion. Rdeči horizonti. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1990

 

Povezava do 1. dela članka.

Up Next

Related Posts