Od cokel do gojzarjev

Kratek pregled razvoja planinske obutve na Slovenskem v 19. in 20. stoletju.

Primer cokel. Foto: Slovenski planinski muzej.Prvi obiskovalci gora, lovci in pastirji, zaradi narave svojih opravkov v goratem svetu niso zahajali v neprehodne predele in stene. Njihova obutev je bila preprosta: nosili so lesene cokle. Slovenski planinski muzej danes hrani tri takšne primerke. Sestavljeni so iz podplata iz jesenovega lesa, zgornji del pa je iz prepletenih macesnovih viter. Na podplatih imajo žeblje ter dobrih 10 centimetrov  dolge vdolbine, ki so olajšale hojo.[1]

Primer cokel. Foto: Slovenski planinski muzej.Gorniki, ki so tekom 18. in 19. stoletja zahajali na zahtevnejši teren, na primer prvopristopniki na Triglav, družba Piparjev, Drenovci ter člani in prvi tečajniki Slovenskega planinskega društva, pa so zaradi narave terena nosili temu prilagojeno obutev. Težavnost njihovih vzponov je daleč prekašala opremo, ki so jo imeli za podvige na voljo. Specifična plezalna obutev se je namreč uveljavila z redkimi primeri šele v obdobju med obema vojnama, širše pa se je njena uporaba razmahnila po 2. svetovni vojni. Do takrat so alpinisti zato plezali tako z  improvizirano opremo kot z improvizirano obutvijo,[2] večinoma v okovanih čevljih[3].

Slika 2: Okovani gojzarij. Foto: Slovenski planinski muzej.

Okovani gojzarij. Foto: Slovenski planinski muzej.Prva svetovna vojna je zaradi svojih razsežnosti prinesla spremembe na vsa področja življenja, tudi društvenega in družabnega. Število članov Slovenskega planinskega društva je od konca 1. svetovne vojne strmo naraščalo. V času med obema vojnama je bilo planinarjenje zelo priljubljeno pri mladini, imelo pa je bolj nacionalno kot športno vlogo.[4] Alpinizem na Slovenskem je največji napredek dosegel znotraj Turistovskega kluba skala.[5] Klub je bil ustanovljen 2. februarja 1921. Spodbujal je tako poletni kot zimski alpinizem, fotografiranje in smučanje.  Za vzpone, ki so jih opravili v dvajsetih letih, so uporabljali le vrvi in plezalke. Kline, vponke in ostalo varovalno opremo so začeli uporabljati leta 1922, ko se je klubu pridružil Klement Jug.[6] Ta je kline za plezanje sprva izdeloval sam.[7] Zaradi pojava tehničnih novosti je klub pod njegovim mentorstvom organiziral predavanja in demonstracije iz alpinistične šole, med drugim so predavali tudi o primerni obutvi.[8]

Gojzarji iz obdobja med vojnama so bili ročno izdelani iz usnja. Običajno so se zapirali kombinirano, z vezalkami in paščki na zaponko. Da bi povečali trenje in učvrstili robove čevljev, so si pohodniki okovali podplate. Za plezanje zahtevnih smeri so uporabljali lažje plezalne čevlje, ki so nudili večjo gibljivost ter s tanjšim podplatom omogočali boljši občutek za razgibanost stene. Podplati plezalk iz obdobja med obema vojnama so bili običajno narejeni iz polsti,[9] zgornji del pa je bil mehek in usnjen. Zavezovali so se na vezalke.[10] Vse do konca druge svetovne vojne so čevljarji povsem ročno izdelovali robustne delavske in rudarske čevlje, ki so se v osnovi uporabljali za hojo v hribe. Usnjen zgornji del je bil zbit na podplat čevlja. Čevljarji, ki so te čevlje izdelovali, so hodili na izpopolnjevanja v Avstrijo, predvsem na območje Gradca in Celovca. Iz avstrijskega okolja se je preneslo naše poimenovanje teh čevljev – gojzarji, po trgu Bad Goisern.[11]

Po koncu vojne so se na Slovenskem formirale nove plezalne skupine na Jesenicah, v Ljubljani in v Mariboru. Sledili sta skupini v Kamniku in Tržiču. V času neposredno po vojni so se v planinskih in alpinističnih krogih odprla vprašanja o novih moralnih in etičnih načelih delovanja.[12] Leta 1947 je Vlasto Kopač, takrat Predsednik odbora za planinstvo in alpinizem pri Fizkulturni zvezi Slovenije, ocenil, da sta planinstvo in alpinistika izredno pomembna pri vzgoji zdravih, hrabrih ljudi in važen člen predvojaške vzgoje.[13] Leto kasneje je bila na novo ustanovljena Planinska zveza Slovenije. Povojni čas je tako prinesel množično udejstvovanje ljudi v planinski organizaciji in alpinizmu.

V letih takoj po vojni so v uporabi še vedno ostali gojzarji in plezalke, ki so se uporabljali med obema vojnama.[14] Kot pri starejši gorniški obutvi so bili podplati še vedno narejeni iz trpežnega usnja, čevljar pa jih je ročno prišil na lupino čevlja z dreto. Ta tehnika okovanja podplatov je ostala v uporabi, dokler niso usnjenih podplatov zamenjali gumijasti. Isto velja za plezalke. Te so bile usnjene, s podplatom iz polsti ali vrvi,[15] dokler jih niso zamenjale sodobne, lahke plezalke iz gume in drugih umetnih materialov.

Okovani gojzarij. Foto: Slovenski planinski muzej.Podobno obutev v svojem pričevanju opisuje Peter Muck.[16] Kot mladenič z željo po planinarjenju se je po 2. svetovni vojni soočal ne le s splošnim povojnim pomanjkanjem, ampak tudi s pomanjkanjem opreme za planinarjenje in plezanje. Prisiljen je bil improvizirati. Čevlje, ki so mu bili na voljo, je v skladu s tedanjo prakso okoval s kroparji.[17] To pa ni bila idealna rešitev. Čevlji so bili težki, žeblji za so hitro odpadli ter zaradi mehanike hoje povzročali škodo na čevljih. Kot alternativo so uporabili trikune, žeblje z žagicami, namenjene posebej za okovanje planinskih čevljev.[18]  Kar se tiče plezalk, so imeli plezalci na voljo običajne teniške copate ali pa plezalke, katerih podplat se je izrabil na vsakem vzponu in ga je bilo treba vsakič znova prilepiti novega.[19]

Na prve himalajske odprave in odprave v druga tuja gorstva so se slovenski alpinisti še odpravljali v ročno delanih gojzarjih in škornjih. Tako je čevljar Janez Eržen iz Mojstrane leta 1969 izdelal škornje iz jagnječjega in jelenovega krzna, s katerimi je leta 1975 Janko Ažman stopil na vrh Makaluja.[20] Na odpravo na Everest leta 1979 so se alpinisti že povzpeli v tovarniško izdelani visokogorski obutvi. Gojzarji so bili iz usnja in kombinirani z umetnimi materiali.[21] Zaradi izjemno zahtevnih razmer so te dopolnili še z notranjimi škornji, ki so nudili dodatno izolacijo. Bili so mehki, narejeni iz usnja in krzna. Preko gojzarjev so si nadeli še protektorje iz umetnih materialov, ki so jih ščitili pred hudim mrazom in vlago. Za alpinistične čevlje se je začel uporabljati gumijast, t.i. vibram podplat, ki je zagotavljal večje trenje ob stiku s podlago in s tem olajšal gibanje v gorah.

V letih po drugi svetovni vojni je se je dostopnost obutve za planinarjenje povečala. Hkrati se je izboljšal življenjski standard ljudi, obiskovanje gora pa je postajalo vedno bolj množično. Šestdeseta leta so prinesla industrijsko izdelovanje gorniške obutve. V sedemdesetih let so naravne materiale zamenjali umetni.[22] S postopnim odpiranjem slovenskega prostora proti Zahodu se je vplivu tujine prilagodila tudi športna obutev.

 

 Avtorica: Tjaša Konovšek

 

Viri in literatura

  • Košir, Fedor. Naša prva himalajska odprava. V: Planinski vestnik, 1960.
  • Mikša, Peter, Elizabeta Gradnik. Trden kakor skala: kratka zgodovina Turistovskega kluba Skala. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2017.
  • Mikša, Peter, Kornelija Ajlec. Slovensko planinstvo. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2011.
  • Mikša, Peter, Urban Golob. Zgodovina slovenskega Alpinizma. Ljubljana: Friko, Mikša in partnerji, 2013.
  • Muck, Peter. Iznajdljivost in improvizacije. V: Planinski vestnik, 2010.
  • Pančur, Andrej. Začetek ustavne dobe in oblikovanje slovenskega narodnega gibanja. V: Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjene Slovenije do mednarodnega priznanja Republike Slovenije. 1848 – 1992, 1. knjiga. Ljubljana: Mladinska knjiga: Inštitut za novejšo zgodovino, 2006.
  • Potočnik, Miha. Kvedrovci in gojzerji. V: Planinski vestnik, 1992.
  • Rotovnik, Bojan et al. Vodniški učbenik. 2. ponatis. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2012.
  • Museums.si. http://museums.si/sl/collection/object/33208/cokle (Dostop: februar 2014).
  • Strojin, Tone. Zgodovina slovenskega planinstva. Radovljica: Didakta, 2009.

 

Opombe

[1] SPM. Museums.si. http://museums.si/sl/collection/object/33208/cokle (Dostop: februar 2014).

[2] Strojin, Zgodovina. 73.

[3] Mikša, Peter, Urban Golob. Zgodovina slovenskega Alpinizma. Ljubljana: Friko, Mikša in partnerji, 2013. 22 – 23.

[4] Ilustrirana zgodovina Slovencev, 1. ponatis, s.v. »Slovensko planinsko društvo«.

[5] Mikša, Peter, Elizabeta Gradnik. Trden kakor skala: kratka zgodovina Turistovskega kluba Skala. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2017.

[6] Mikša, Gradnik. Trden kakor skala: kratka zgodovina Turistovskega kluba Skala. 12 – 13.

[7] Prav tam, 36 – 39.

[8] Mikša, Ajlec, Slovensko planinstvo. 71.

[9] Gre za blago iz prepletenih ali zlepljenih naravnih ali umetnih vlaken.

[10] SPM. Museums: Planinska zbirka. http://museums.si/sl/collection/object/36467/plezalni-cevlji (Dostop: februar 2014).

[11] Naglič, Pol stoletja Alpine. 84.

[12] Strojin, Zgodovina. 294 – 295.

[13] Prav tam, 295.

[14] Mikša, Golob. Zgodovina slovenskega Alpinizma. 68 – 69.

Peter Muck. »Iznajdljivost in improvizacije.« Planinski vestnik, 110/12 (2010), 24 – 27.

Miha Potočnik. »Kvedrovci in gojzerji.« Planinski vestnik, 92/1 (1992), 21.

[15] Primer plezalk iz obdobja po drugi svetovni vojni. SPM. Museums: Planinska zbirka. http://museums.si/sl/collection/object/37113/plezalni-cevlji (Dostop: februar 2014).

[16] Muck, »Iznajdljivost in improvizacija.«

[17] Gre za vrsto žebljev iz kovnega železa, dolgih med 3 in 4 cm. Običajno so imeli krilca, kar je omogočalo še boljši oprijem.

Primer čevljev, okovanih s kroparji.

SPM. Museums: Planinska zbirka. http://museums.si/sl/collection/object/36722/planinski-cevlji (Dostop: februar 2014).

[18] Primer čevljev s trikuni.

SPM. Museums: Planinska zbirka. http://museums.si/sl/collection/object/33972/planinski-cevlji (Dostop: februar 2014).

[19] Muck, »Iznajdljivost in improvizacija.«

[20] SPM. Museums: Planinska zbirka. http://museums.si/sl/collection/object/35133/himalajski-skornji (Dostop: februar 2014).

[21] SPM. Museums: Planinska zbirka. http://museums.si/sl/collection/object/231812/gojzerji (Dostop: februar 2014).

[22] Prav tam, 91.

Up Next

Related Posts