Odkrito množično grobišče v rovu sv. Barbare v Hudi jami

3. marca 2009 so v rovu sv. Barbare v rudniku Huda Jama pri Laškem odkrili množično grobišče.

Barbara rov v času obratovanja.

Barbara rov v času obratovanja.

Ob koncu vojne se je na Slovenskem znašla več 100.000 glava raznorodna množica različnih vojska in civilistov iz Neodvisne države Hrvaške, Črne gore, Srbije. Tudi del umikajočih se nemških vojakov je konec vojne zadel na naših tleh. Vsi so bežali proti angleškemu in ameriškemu okupacijskemu območju v Avstriji in Italiji, saj so pričakovali milejšo usodo kot pri jugoslovanskih oblasteh. Tiste, ki jim je uspelo prebežati in so se pustili zajeti britanski vojski, so Britanci v času od 17. do 27. maja 1945 vrnili – najprej Hrvate, nato Srbe, po tem datumu pa še Slovence. Slovence so vračali v dveh smereh in so jih prepeljali do zbirnih taborišč – v Teharje ali Šentvid nad Ljubljano. Razdelili so jih v skupine A, B in C. Najštevilnejšo skupino so določili za likvidacijo, manjšo skupino so določili za vojaško sodišče, predvsem mladoletne pa so ob amnestiji izpustili. Iz zbirnih taborišč so jih s tovornjaki odpeljali na različne kraje, v kraške jame, protitankovske jarke, rudniške jaške in v izkopane jame, kjer so jih pobili. Številke, ki jih je zbral Inštitut za novejšo zgodovino Slovenije, govorijo, da je bilo od konca vojne pa do januarja 1946, ko se je zgodil zadnji večji poboj v Slovenski Bistrici, umorjenih nekaj manj kot 15.000 Slovencev. V 2. svetovni vojni ali zaradi nje je padlo 98.000 Slovencev, od tega jih je bilo okrog 15.000 zunajsodno pomorjenih po vojni. Gre predvsem za slovenske domobrance, v manjši meri pa tudi za civiliste.

Žrtve povojnih pobojev so bile tudi ženske.

Žrtve povojnih pobojev so bile tudi ženske.

Raziskave v rovu sv. Barbare so se pričele avgusta 2008 v okviru dejavnosti Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Rov je bil zaradi neuporabe zapečaten leta 1942, po koncu druge svetovne vojne pa so ga maja 1945 uporabili za množično grobišče žrtev, ki so bili ubite v samem rudniku oziroma neposredno ob njih oz. v obeh jaških. Po ukinitvi komisije je raziskovanje rova potekalo pod okriljem Muzeja novejše zgodovine Slovenije pod vodstvom Mitja Ferenca in Jožeta Dežmana. 3. marca 2009 jim je uspelo doseči rov, potem ko so odstranili vse umetno postavljene pregrade in zidove. Na prvo žrtev so naleteli že 24. februarja 2009.

“To je bil t. i. begunec, ki je pokol preživel, in se je skušal plaziti iz rova, našel je kos železniške kretnice ter kopal majhne grude ilovice ter prodiral centimeter za centimeter, medtem ko so na drugi strani ves čas dovažali material v jamo. Dokler ni naletel na betonski okvir, obnemogel in obležal. Takšnega smo tudi našli.”

Mitja Ferenc je v intervjuju za RTV Slovenija povedal še:

“Ko smo predrli zadnjo, 11. pregrado, smo prišli do jaška, v katerem se ni nič videlo. Nekaj 10 metrov naprej pa smo v grozi zagledali kup belih mumij. Pogled na te nerazpadle žrtve nas je vse, ki smo bili tistega 3. marca 2009 v rudniku, zaznamoval. Ob raziskavah smo bili navajeni pogledov na skelete, tukaj pa so ljudje ostali v celoti, prekrivala jih je plesen.”

Sodni izvedenci so nato iz rova prinesli 432 trupel, za katere se domneva, da gre za vojake Neodvisne države Hrvaške. Kasneje so se odločili še za prenos trupel iz petih metrov jaška, teh je bilo 346, predvideva pa se, da je v jašku ostalo še okoli 2000 žrtev. Med žrtvami je po ocenah raziskovalcev 10 % ženskih trupel. Odkritje grobišča v Barbarinem rovu buri duhove tudi po skoraj dveh desetletjih od odkritja, sondiranje, identificiranje, prekopavanje in urejanje grobov je bilo namreč ustavljeno.

Vir: Intervju z Mitjem Ferencem na RTV Slovenija: https://www.rtvslo.si/slovenija/huda-jama-je-bila-prehuda-po-drzavi-se-vedno-stotine-neoznacenih-grobisc/359553

Up Next

Related Posts