Odprtje razstave Dekle iz ozadja zgodovine

Ob 200. obletnici rojstva dr. Ignacija Knobleharja, slovenskega misijonarja v Afriki,

Gorenjski muzej v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem

vabi na odprtje dokumentarne razstave

DEKLE IZ OZADJA ZGODOVINE

Ljudmila Belcijan in njena pot v Afriko z družino kneza Pavla Karađorđevića,

ki bo v četrtek, 13. junija 2019, ob 19. uri v Stebriščni dvorani Mestne hiše v Kranju, Glavni trg 4.

 

Kdo je bilo dekle iz ozadja zgodovine?

Grad Brdo, poletna rezidenca kneza Pavla Karađorđevića, leta 1938 (Vir: Gorenjski muzej)

Ljudmila (Milka) Belcijan se je rodila 16. septembra 1924 v Vinjah (Dol pri Ljubljani) mami Mariji (rojeni Virt) in očetu Janezu. V družini so bili štirje otroci, poleg Ljudmile še Mimi, Jože in Franc. Družina Belcijan se je v Predoslje preselila v najeto hišo. Tam je Ljudmila končala šest razredov osnovne šole. V Ljubljani je obiskovala šiviljski tečaj, saj je želela postati učiteljica ročnih del. Kot 15-letno dekle se je izpopolnjevala v kranjski šiviljski delavnici Macarol.

Bližina gradu Brdo je vplivala na prebivalce Predoselj, še posebej po letu 1935, ko je postal poletna rezidenca družine kneza Pavla Karađorđevića, regenta Kraljevine Jugoslavije. Ljudmila Belcijan je bila najprej zaposlena na gradu Brdo, nato še na Belem dvoru v Beogradu. Opravljala je različna dela kot sobarica, perica, likarica, šivilja in varuška Pavlove hčere, princese Elizabete.

Kraljevina Jugoslavija je pod knezom Pavlom pristopila k trojnemu paktu, da bi se izognila vojaškemu spopadu s Hitlerjevo Nemčijo in z Mussolinijevo Italijo. 27. marca 1941 je vojska izvedla državni udar, strmoglavila vlado, ukinila regentstvo ter razglasila mladoletnega kralja Petra II. za polnoletnega. Kneza Pavla z družino so prisilili k umiku v Kenijo do jezera Naivasha (severno od Nairobija), kjer so bili internirani pod britanskim nadzorom. Z njimi je odšla tudi Ljudmila Belcijan. Britanske oblasti so marca 1943 knezu Pavlu zaradi slabega zdravstvenega stanja odobrile preselitev v Johannesburg v Južni Afriki. Tam se je Ljudmila decembra 1945 prvič poročila in si ustvarila novo življenje. Knez Pavle je oktobra 1948 z družino odpotoval v Švico, leta 1952 so se preselili v Pariz, kjer je leta 1976 knez umrl. Pavlova žena, kneginja Olga, si je do konca življenja dopisovala z Ljudmilo, se zelo zanimala za njeno družino v Afriki in v vsakem pismu vprašala, kako je z njenimi domačimi v Sloveniji, ki jih je Ljudmila obiskovala na sedem ali osem let.

Zapuščina Ljudmile Belcijan v Gorenjskem muzeju

Ljudmila Belcijan, v drugem zakonu poročena de Lange, je svoje spominsko gradivo iz Afrike zapustila svoji nečakinji, Zvonki Podboršek. Ta je večino gradiva v letih 2018 in 2019 predala Gorenjskemu muzeju. Ljudmilino življenjsko pot so zaznamovale večkratne selitve, povezane z njeno zaposlitvijo pri kraljevem namestniku Pavlu Karađorđeviću. Gradivo je obetalo vtise o življenju v Afriki, a Ljudmila je imela hudo domotožje. To je razvidno predvsem iz njenih dnevnikov, ki jih je začela pisati na Belem dvoru leta 1941. V njih zelo pogosto omenja svojo družino in vaško življenje s prijatelji. Misli najpogosteje zaključi s spomini na dom, z močno željo po vrnitvi in molitvijo. Njena zapuščina je pomemben vir za raziskovanje zgodovine vsakdanjega življenja v Predosljah z okolico, hkrati pa ponuja edinstven vpogled v življenje mladega dekleta, ki je na pragu druge svetovne vojne nepričakovano in v naglici za vedno zapustilo domovino.

Ljudmila Belcijan ob jezeru Naivasha v Keniji leta 1941 (Vir: Gorenjski muzej)

Pridobljeno gradivo med drugim obsega tri dnevnike iz let 1941 in 1943, dve spominski knjigi, zvočni posnetek na diktafonu, album z znamkami, preko 140 pisem, 50 razglednic, 250 fotografij, 20 različnih dokumentov in nekaj osebnih predmetov (broška, verižice, uhani). Med gradivom sta še dve knjigi o knezu Pavlu, ki jih je Ljudmilina nečakinja Zvonka dobila v dar od princese Elizabete ob obisku v Beogradu maja 2014.

Ob preučevanju zapuščine Ljudmile Belcijan se je Gorenjski muzej povezal s Slovenskim etnografskim muzejem, ki načrtno dokumentira slovenske stike z Afriko, in z Zgodovinskim arhivom Ljubljana, Enoto za Gorenjsko Kranj. Pričujoča razstava je predstavitev pridobljenega gradiva, ki odpira številne možnosti za raziskovanje, predvsem med sorodniki in znanci Ljudmile Belcijan. Že med pripravo razstave je muzej obiskala njena vnukinja, v stikih pa smo tudi s sorodniki v Južni Afriki in potomci zaposlenih na gradu Brdo pred drugo svetovno vojno. Nedavno smo pridobili 40 fotografij in 6 pisem, evidentirali pa 23 fotografij in 4 razglednice. Dokumentacijo si želimo še naprej dopolnjevati, da bi bila zgodba o Ljudmili Belcijan, dekletu iz ozadja zgodovine, čim bolj popolna.

Besedilo sta napisala Alenka Pipan (Gorenjski muzej) in dr. Marko Frelih (Slovenski etnografski muzej), avtorja razstave.

Objave v medijih:

Up Next

Related Posts