Odziv Slovencev na atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in na vojno napoved Srbiji (1. del)

Slovenci so imeli do prestolonaslednika Franca Ferdinanda pozitiven odnos poln pričakovanj. Bil je zelo popularen med prebivalstvom in tudi med politiki, še posebej med člani Vseslovenske ljudske stranke (VSL), kjer je bil celo bolj priljubljen kot sam cesar Franc Jožef.

Objava v časopisju

Iz spominskih zapisov Janeza Kalana, slovenskega duhovnika, urednika in pisatelja, je moč zaznati pripadnost avstrijskemu prestolonasledniku. Navede, da sam ni bil velik pristaš cesarja, saj se je slednji potegoval le za pravice Nemcev in Madžarov, te pa so tlačili pravice Slovanov, zdelo pa se je, da je sam Franc Jožef s tem povsem zadovoljen. Kritizira tudi njegovo pripadnost veri. Veren je po njegovem mnenju bil, vendar pa naj ne bi bil pravi katoličan. Nadaljuje, da je bil Franc Ferdinand povsem drugačen. Bil je globoko veren in pravi katoličan. Nameraval je zlomiti moč nemštva in madžarstva in s priznanjem pravic Slovanom želel doseči enakopravnost le-teh.[1] V katoliškem časopisu Slovenec so dan po umoru prestolonaslednika slednjemu posvetili veliko besed. Prostor so dobile tudi tiste, ki so argumentirale prepričanje o Francu Ferdinandu kot dobremu katoličanu. Med utemeljitvami je moč zaslediti tudi naslednjo:

“Vsenemci pod Schonererjevim vodstvom so zagnali nečuven vihar proti katoliški cerkvi. Vlada je bila nasproti gibanju ‘Proč od Rima’ slaba, tu pozove prestolonaslednik k sebi predsednika katoliškega šolskega društva dr. Kasparja Schwarza in mu izjavi, da prevzema nenaprošen pokroviteljstvo društva in da bo društvo z vso svojo močjo ščitil. Hujskači so se seveda zelo razburili, v parlamentu so izlili toliko gnojnice, a gibanje ‘Proč od Rima’ se je kmalu ohladilo, danes se o njeni skoraj več ne govori. Rajnik je takrat dokazal, da ni katoličan zgolj radi rodbinske tradicije, ne zato, ker dvorni predpisi ob gotovih dneh predpisujejo udeležbo ob gotovih natančno predpisanih ceremonijah, marveč tla je bil katoličan iz prepričanja.”[2]

Od prestolonaslednika so torej vsi veliko pričakovali, utvare o rešitelju monarhije pa so bile precej splošne in ne omejene zgolj na klerikalni tabor.[3]

Vendar pa so bili vsi upi Slovanov znotraj cesarstva pokopani z umorom Franca Ferdinanda in njegove žene Sofije Hohenberg 28. 6. 1914 v Sarajevu.

Odzivi na Sarajevski atentat

Sarajevski atentat je med Slovenci izzval pretresljiva čustva. Nad atentatom so se zgražali vsi, tako nasprotniki Avstrije, kot tudi njeni podporniki, zato se zdi, da je samo dejanje celo združilo takrat že precej razdeljene Slovence in celotno monarhijo. Šušteršič je v svojih spominih zapisal naslednje:

“V Ljubljani so se trle reprezentance javnih in zasebnih korporacij, brez razlike strank, da izrazijo vladni palači svoje sožalje, ogorčenje in svoja nepokolebliva patriotična čustva.”[4]

Franc Ferdinand

Bilo je samoumevno, da umora nihče ni mogel odobravati – ne glede na politično privrženost. V političnih krogih je bil sprejet le med revolucionarno mladino. Atentat ni imel videza dejanja za jugoslovansko zedinjenje, vendar kvečjemu značaj dejanja iz obupa, skrajnega upora zoper dejanja monarhije v Bosni in Hercegovini. Prisoten je bil tudi močan občutek, da je bil atentat delo srbske zunanje politike. Zaradi omenjenega dvoma so se simpatije do Srbije, ki jih je veliko izgubila že med drugo balkansko vojno, kjer je morila “slovanske brate” iz Bolgarije, vedno bolj manjšale.[5] Značilna je reakcija liberalca Ivana Hribarja, ki je za smrt zvedel v Pragi, ki je bila prav tako kot Ljubljana cela ovita v črne zastave v znak žalovanja. Njegov odziv je bil pretresljiv, saj se je zbal predvsem za usodo Srbije, saj je bilo znano, da liberalci niso hrepeneli po vojni s slednjo. Tudi Ivan Lah, človek izrazite jugoslovanske usmeritve, piše, da se je v tistih dneh “v naših ljudeh oglašalo čustvo človekoljubja in sočutja do otrok, ki so izgubili svoje roditelje …”[6] Za Bosno in Hercegovino je trdil, da je vedno bila srbska in je s tem dejanjem tudi pokazala, da želi ostati srbska za vsako ceno, tudi za ceno žrtev. Krivi naj bi torej bili tisti, ki izzivajo in to ob velikih zgodovinskih praznikih in zmagah.[7] Ob aneksiji Bosne in Hercegovine je liberalec Ivan Tavčar opozarjal na nevarnosti omenjene politične poteze in na pazljivost pri reševanju bosanskega in tudi južnoslovanskega vprašanja. Pozval je tudi k čim boljši slovenski organiziranosti ob priključitvi novega ozemlja, saj je želel da slovenski narod poskuša “dobiti plodove iz nje.”[8]

Jugoslovanska socialdemokratska stranka

V Ljubljani so 28. in 29. junija 1914 zasedali delegati Jugoslovanske socialdemokratične stranke na svojem IX. zboru. Sodeč po pričevanjih Henrika Tume naj bi takratni predsednik stranke Anton Kristan zbranim delegatom sporočil novico o umoru kraljevega para ter predlagal sprejetje resolucije, v kateri bi ljudje izkazali globoko žalost in obžalovanje do izvršenega dejanja. Vendar je Tuma temu nasprotoval, saj je bil mnenja, da bi bila ta poteza v nasprotju delavskemu značaju stranke, ki nima nič skupnega s habsburško dinastijo in nadvojvodo. Delegati naj bi ugovor Tume podprli z navdušenim ploskanjem, vendar časopis Zarja po obotavljanju tega incidenta ni omenil v svojem poročilu o zboru.

Delavska stranka je tako bila edina, ki je imela tako stališče in ga je svojemu najvišjemu predstavniškemu zboru tudi opredelila. Nezanimanje stranke je posledica nezanimanja za umorjeno osebo in hkrati je prevladovalo mnenje, da je atentat posledica zgrešene meščanske nacionalistične politike, s katero pa delavci nimajo nič skupnega. Stranka ni predvidevala, da bi do vojne lahko prišlo, zato se na zboru do morebitne vojne napovedi niso niti opredelili. So pa svoje mnenje o njej jasno izrazili v naslednjih dveh kritičnih mesecih po atentatu. Kljub temu da se stranka sama ni opredelila, pa je njeno glasilo  Zarja odklonilo atentat kot metodo političnega boja in hkrati opozorilo, da je atentat posledica agresivne politike monarhije v Bosni in Hercegovini.[9]

Več kmalu …

 

Domen Kaučič

 

 

Viri in literatura:

[1] Rahten, Andrej. Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu: slovenska parlamentarna politika v habsburški monarhiji 1897–1914. Ljubljana: Založba Panevropa, 2001, 140.

[2] “Podrobnosti iz življenja rajnega prestolonaslednika.” Slovenec: političen list za slovenski narod, 29. julij 1914.

[3] Prestolonaslednik se je zavedal pomembnosti Slovanov znotraj imperija, hkrati pa je vedel, da je sloga možna  le s priznanjem pravic vsem narodom znotraj Avstro-Ogrske, kljub temu da bi verjetno bil deležen negodovanja s strani Nemcev in Madžarov. Slovenci so imeli prestolonaslednika raje tudi zaradi dejstva, da naj bi bil slednji veliko bolj naklonjen potenciali trialistični ureditvi monarhije, ki bi južnim Slovanom priznala enakovreden položaj znotraj cesarstva, čemur pa je cesar Franc Jožef izrazito nasprotoval. V časopisu Slovenec je dan po umoru prestolonaslednika moč zaslediti omembo, da naj bi t. i. Vsenemci bili mnenja, da je prestolonaslednik prijatelj Čehov in posledično vseh  Slovanov, kar je le še okrepilo upanje Slovencev, da bi Franc Jožefov nesojeni naslednik nekoč le uslišal njihove želje in rešil vprašanje južnih Slovanov. Da je bila realnost drugačna od slovenskih predstav omeni tudi Momčilo Zečevič, saj pove, da kadar so dunajski vladajoči krogi govorili o jugoslovanski ideji, naj bi mislili le na hrvaške dežele, skupaj z Dalmacijo ter Bosno in Hercegovino. Z izločitvijo Hrvaške so računali na izolacijo Srbije, Slovence pa naj bi tako zadržali zase. V: Z. Bergant, Kranjska med dvema Ivanoma, 266. Skeptičnost se pojavi tudi znotraj slovenskih vrst, saj je iz spominov Frana Šukljeta moč razbrati, da se mu je sicer ideja trializma zdela dobra, je pa menil, da bi naletela na odpor ne le s strani nemško govorečega in ogrskega dela, temveč tudi s strani ostalih Slovanov, predvsem Čehov in Poljakov. Šušteršiču nameni tudi nekaj ostrih besed, saj zapiše, da “je trializem morda celo edina važnejša politična misel, ki se je rodila v njegovih (Šušteršičevih) možganih. “Ako se tedaj pokaže, da je Šušteršičev trialistični načrt nevzdržljiv, zmota, prazna iluzija, potem me s tem že dokazano, da je bil dr. Ivan Šušteršič pač odličen politik, da pa nikakor ne spada med konstruktivne državnike. In med politikom in državnikom je vsekakor še velika razdalja.”  V Šuklje, Fran. Sodobniki, mali in veliki: III: del spominov. Uredil Andrej Rahten. Ljubljana: Slovenska matica, 2010, 250.

[4] Šušteršič, Ivan. Moj odgovor: žlindra v državnem zboru. Ljubljana: Co Libri, 1996, 105.

[5] Pleterski, Janko. Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Ljubljana: Slovenska matica, 1971, 9.

[6] Prav tam, 10.

[7] Prav tam, 10.

[8] Bergant, Zvonko. Kranjska med dvema Ivanoma. Idejno-politično soočenje slovenskega političnega katolicizma in liberalizma na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ljubljana: Inštitut za globalne politične študije, 2004, 228.

[9] Pleterski, Prva odločitev, 10.

Up Next

Related Posts