Odziv Slovencev na atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in na vojno napoved Srbiji (2. del)

Slovenske meščanske stranke

Stališče obeh slovenskih meščanskih strank je pričakovano, saj sta obe obsojali dejanje, vendar pa je med njima vseeno prišlo do nekaterih razlik pri poudarkih o vzrokih za atentat. Kranjski deželni glavar Ivan Šušteršič je 1. julija 1914 sklical izredno sejo deželnega odbora. Slednji je soglasno izrazil žalost in zvestobo ljudi v Kranjski vojvodini in ogorčenje nad velesrbsko propagando. Očitna razlika med strankama se je pokazala v trenutku, ko je Šušteršič žalovanje spremenil v boj proti notranjim sovražnikom in političnim konkurentom, kar so nekateri poimenovali kar “furor patrioticus“,[1] o čemer bom govoril v naslednjem poglavju. Dejanja Šušteršiča je moč pripisati njegovemu občutku, da stari red razpada. S tem se je strinjal tudi Janez Evangelist Krek na dan vojne napovedi Avstro-Ogrske Srbiji, kar potrjujejo njegove naslednje besede:

“Sedaj so avstrijski državniki podpisali Avstriji smrtno obsodbo. Zavedati bi se morali, da je Avstrija zavoljo nerešenega narodnega vprašanja podobna sobi, v kateri se nahaja samo črvojedno, trhlo pohištvo. Ako stoji to pohištvo popolnoma na miru, lahko še precej časa traja, kakor pa ga začneš premikati, se vse zruši.”[2]

Misli Slovenske ljudske stranke in pripadnost habsburški dinastiji so jasno izraženi v govoru Ivana Šušteršiča na že omenjenem sklicu deželnega odbora 1. julija 1914. Hkrati pa je opazen tudi močan odpor proti atentatorjem – Srbom, proti katerim usmeri veliko ostrih kritik. Deželni glavar pravi:

»Dežela Kranjska se je odela v črni plašč žalovanja. Žalost globoka, iskrena žalost, pretresa srca zvestega naroda v kranjski vojvodini in sveta jeza nas navdaja nad podlim činom veleizdajalskih zarotnikov in nad vsemi njihovimi sokrivci – sveto ogorčenje zoper hudodelsko velesrbsko propagando, ki, zaščitena po brezvestni potuhi, požrešno steza svoje v krvi namočene zločinske roke proti najlepšim deželam naše skupne domovine. […] Franc Ferdinand je bil cel mož, bil je mož po našem srcu – njegov spomin ostane blagoslovljen med nami in našimi potomci. In tako spomin preblage njegove družice v življenju in smrti. Slava njemu v spomin!«[3]

Po avstroogrski vojni napovedi Srbiji se je SLS odzvala pozitivno in je napoved pozdravila z navdušenjem, časopis Slovenec pa je veliko pripomogel k netenju sovraštva Slovencev do Srbije. 27. Julija 1914 je celo objavil pesem Bojni grom (spodaj) , katere tretjo kitico so kasneje velikokrat nasprotniki navajali kot dokaz za sramotno politiko Slovenske ljudske stranke v tistem času.

BOJNI GROM
Krvava pesem do nebes

upije;

Kri Ferdinandova je vmes,

Zofije

Zvali ste nas dolgo dni

na klanje…

In dolgo vstali smo noči

in spanja.[4]

 

Ivan Šušteršič. Foto: Wikimedia

Ivan Šušteršič. Foto: Wikimedia

Slovenski liberalci niso imeli nobene želje po vojni s Srbijo, na katero so pozivali v klerikalnem taboru s Šušteršičem na čelu. Prav nasprotno, Ivan Hribar v svojih zapisih v ospredje postavi ravno skrb za bodočnost Srbije, če bi jo Avstro-Ogrska dejansko napadla. Nasprotovanje liberalcev do vojne se ni pokazalo neposredno v kritiki avstrijske zunanje politike, temveč v nasprotovanju Šušteršičevi politiki hujskanja proti Srbom. Kasneje se je vodstvo slovenske liberalne stranke na Kranjskem pridružilo patriotičnemu vojnemu navdušenju, kar dokazuje tudi nagovor župana Ivana Tavčarja vojakom z balkona mestne hiše. Zatrdil jim je naj gredo v “boj tudi za slovenski narod”.[5] Janko Pleterski v svojem delu pove, da se v spominih in zgodovinskih delih vojno manifestiranje v Ljubljani največkrat pojasnjuje s strahom pred represivno oblastjo, saj do protislovenskih nastopov oblasti pride tik pred začetkom vojne, z obračunom s preporodovci in mladino.[6]

Notranjepolitični boji – “furor patrioticus

Kot sem že omenil, je kranjski deželni glavar dr. Ivan Šušteršič žalost in šok izkoristil za boj zoper politične nasprotnike stranke in tudi svoje osebne nasprotnike, tako znotraj kot tudi zunaj stranke. Najbolj znan izraz tega prizadevanja je žalni shod SLS v ljubljanski unionski dvorani 5. julija 1914, kjer je Šušteršič imel svoj govor. V slednjem ni pozival le k avstrijskemu patriotizmu, temveč tudi k obračunu in k boju proti Srbiji in vsem njenim podpornicam in podpornikom. Govor je bil še bolj oster in pol čustev, kot njegov govor 1. julija istega leta. Nanj se je v časopisu Slovenski Narod odzval Ivan Tavčar, ki je bil mnenja, da je stranka omenjeni shod in smrt prestolonaslednika izkoristila predvsem za strankarske politične namene, zato naj bi bil govor uperjen tudi zoper liberalce. Tavčar zapiše da se je zbor vršil “po dr. Šusteršičevem geslu, da je vse, kar ni v deželi tistega katoliškega prepričanja, ki je glavna točka političnega programa S. L. S., nepatrijotično in veleizdajsko.[7] Zanimiv pa je tudi odziv na Šušteršičevo kritiko srbskega kralja v svojem govoru. Tavčar omeni, da je srbski kralj za Srbe tako nedotakljiv, kot avstrijski cesar za državljane Avstro-Ogrske, zato Šušteršičevo kritiziranje označi za neprimerno tudi v tej točki.

V naslednjih dneh naj bi Šušteršič brez vednosti stranke razposlal skrivno okrožnico zaupnikom SLS, da naj sporočajo vse pojave velesrbstva oz. protiavstrijanstva.[8]Ko je okrožnica po nekaj dneh prišla v javnost, je završalo na slovenski politični sceni. Vse stranke burno reagirale na Šušteršičevo početje, katerega so označili kot furor patrioticus. Opozorili so, da je njen glavni namen hujskanje na vojno proti Srbiji ter obračun na domačem političnem prizorišču pod plaščem patriotizma.[9] Liberalni Slovenski narod se je počutil najbolj prizadetega, zato so v eni izmed svojih objav zapisali, da:

 “slovenski klerikalec ni ne Slovenec, ne Slovan in je stokrat slabši od vsakega narodnega sovražnika. Nemec, Madžar, Italijan so odkriti sovražniki, slovenski klerikalec je podel izdajalec, za katerega ni več mesta v slovanski družini in se ga mora z zaničevanjem izbrcati, če bi se hotel še kdaj izdati za Slovenca ali Slovana.”.[10]

Eden izmed izrazitih Šušteršičevih nasprotnikov je bil tudi Fran Šuklje, ki v svojih spominih močno okrca dejanja kranjskega deželnega glavarja. Omeni, da poleg njega zagotovo ni maral niti Kreka niti Pogačnika. “Hotel nas je spraviti ob veljavo« zapiše Šuklje in doda “ker se je nazadnje zbal, da bi mogli škodovati njegovi veljavi, njegovi premoči, njegovemu samosilništvu. Korošca se ni mogel lotiti, ker je bila Koroščeva pozicija na Štajerskem prejaka, dočim baš med štajerskimi Slovenci on sam ni imel posebnega ugleda.”[11] Potrebno je dodati, da je Šuklje Šušteršiču namenil tudi nekaj prijaznih besed, saj je omenil, da mu je slovenski narod dolžan zahvalo, saj takratni kranjski deželni glavar dvignil ugleda svojega naroda in ugled njegovih poslancev. Méni, da slovenski poslanci nikoli niso imeli takega ugleda na Dunaju, kot pod vodstvom “mojstra parlamentarne politike dr. Ivana Šušteršiča.”[12]

Pri Šušteršičevem početju je nedvomno šlo za dejanje, ki je bilo izraz podrejanja Slovencem tujim imperialnim interesom, usmerjeno pa je bilo ne le proti pravicam drugih narodov, temveč tudi proti pravicam svojega. [13]

Predsednik vlade Karel von Stürgkh. Foto: Wikimedia

Predsednik vlade Karel von Stürgkh. Foto: Wikimedia

Vprašanje je ali je Šušteršič s svojo okrožnico izražal mnenje celotne stranke, je pa svoje mišljenje dokazoval s soglasji somišljenikov, med katerimi se je nahajal tudi pokojni dr. Krek, ki je k lastnemu podpisu dodal tudi besede “Vsi smo tvoji!“. Pleterski ne izpodbija resničnosti njegove izjave, vendar pa poudari, da je med somišljeniki res naveden le dr. Krek. Slednji je ob dvomljivih okoliščinah celo spremenil svoje mnenje in prišel na Šušteršiču nasprotni breg. Bil je proti netenju vojne, antisrbski politiki Šušteršiča in podpiranju protisrbske politike vlade. Krek na samem žalnem shodu verjetno sploh ni bil prisoten, saj je bil naslednje jutro že na Dunaju. Klerikalna glasila zunaj meja Kranjske prav tako niso sledila Šušteršičevim notam.[14]

Po vojni napovedi Srbiji je Šušteršič še stopnjeval svojo represivno in obračunavajočo politiko na domačem političnem prizorišču. Interveniral je pri višjih državnih organih, kjer je zahteval še ostrejše nastopanje proti nelojalnim elementom, kot jih je sam imenoval, predvsem proti slovenskim liberalcem. Predsedniku vlade Stürghku je 3. avgusta poslal pismo, v katerem je priporočal, da naj bi vlada imela pooblastila delovanja društev ne le ustavljati, temveč tudi razpuščati. Še isti mesec se je Šušteršič pritožil pri deželnem predsedniku Schwarzu, zaradi izhajanja Slovenskega naroda. Deželni predsednik pa je v poročilu notranjemu ministru omenil, da se mu zdijo zahteve deželnega glavarja pretirane, zato razpust društev ni bil mogoč. Skeptično so na Šušteršičeva dejanja gledali tudi v avstrijski državni upravi. Nasprotovanje vojni je sicer bilo manj odmevajoče kot dejanja deželnega glavarja, vendar pa to še ne pomeni, da nasprotovanja ni bilo. Med ljubljanskimi manifestacijami so se nekateri dijaki razpršili po metu in delili letake z napisi: “Doli z vojno! Doli s klerikalci! Smrt Šušteršiču!”. Kljub agitaciji Šušteršičeve stranke SLS in oportunistični politiki liberalcev, ljudje atentata in kasnejše vojne niso sprejeli z navdušenjem. Odklanjali so cilje vojne, ter so proti njej tudi delovali, o čemer priča sestanek jugoslovanskih študentov v Pragi julija 1914, ko so se zavzeli za jugoslovansko enotnost.[15]

Zaključek

Atentata na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Zofijo Hohenberg ni podpiral nihče. Najbolj kritični so bili meščanski politiki, natančneje klerikalna struja slovenske politike, katere predstavniki so bili Ivan Šušteršič, Janez Evangelist Krek in Anton Korošec. Prvi je atentat izkoristil kot priložnost za začetek boja proti notranjim sovražnikom v stranki in kot začetek boja proti vsem ostalim političnim nasprotnikom. Krek se je hitro distanciral od Šušteršičevih dejanj in besed, saj se ni strinjal s protisrbsko politiko, ki jo je vodil deželni glavar Kranjske. Zdi se, da se ni razdelila le politika na strankarski ravni, temveč tudi politika znotraj stranke SLS. Šušteršičeva dejanja so se zdela radikalna celo vodilnim v avstrijski politiki, ki pa ni podprla vseh njegovih idej o večji represivnosti do vseh nelojalnih elementov kot jih imenuje sam deželni glavar.

Politika liberalne stranke je bila izrazito oportunistična. Sprva se je stranka opredelila kot nasprotnica vojne proti Srbiji, nekateri predstavniki stranke, kot je bil Ivan Hribar, pa so se celo bali za prihodnost omenjene balkanske države. Nasprotovali so tudi radikalni Šušteršičevi politiki, saj so bili tudi sami tarča le-te. Zaradi dejanj deželnega glavarja so klerikalce označili kot za največje sovražnike naroda, saj s podrejanjem avstrijskim imperialističnim težnjam delujejo proti lastnim bratom in sestram. Ob vojni napovedi pa se politika stranke spremeni, saj se slednja pridruži pri podpiranju vojnega stanja. Vojaki so bili celo deležni nagovora z balkona mestne hiše takratnega ljubljanskega župana Ivana Tavčarja, ki jih je pozval naj se borijo za lasten narod.

Najbolj rezervirano so se odzvali v Jugoslovanski socialdemokratični stranki, kjer pa je prav tako prišlo do delne polarizacije mnenj. Predsednik stranke Anton Kristan je zbranim delegatom sporočil novico o umoru kraljevega para in predlagal sprejetje resolucije, v kateri bo stranka izkazala obžalovanje ob smrti Franca Ferdinanda. Vendar pa je Henrik Tuma temu nasprotoval in je bil po ugovoru deležen velikega aplavza vseh zbranih na IX. zboru. Časopis Zarja tega incidenta v svojem poročilu o zboru kasneje ni omenjal.

Zdi  se, da je bil Ivan Šušteršič eden največjih poražencev notranje političnega boja v času vojne, saj je prihajalo do sporov tudi znotraj njegove stranke, dokler dokončno ni počilo leta 1918, ko je bil tarča napadov z vseh strani in je še istega  dokončno izrinjen iz stranke. Odšel je v tujino in se vrnil konec leta 1922 ter kandidiral na volitvah v letu, ki je sledilo. Na slednjih pa je doživel hud poraz, zato se je iz politike po porazu dokončno umaknil.

 Domen Kaučič

 

 

[1] Pleterski, Janko. Dr. Ivan Šušteršič 1863-1925. Ljubljana, Založba ZRC, 1998, 315.

[2] Bister, Feliks J. Anton Korošec državnozborski poslanec na Dunaju. Prevod Janko  Moder. Ljubljana: Slovenska matica, 1992, 142.

[3] Rodošek, Ljubica. Zločin v Sarajevu : tragična smrt prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegove soproge vojvodinje Hohenberg. Habsburgovci : žalostne slike iz naše preteklosti. Ljubljana: Karantanija, 2004, 10-11.

[4] “Bojni grom.” Slovenec: političen list za slovenski narod, 27.julij 1914.

[5] Pleterski, Janko. Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Ljubljana: Slovenska matica, 1971, 15. Do večjih protislovenskih nastopov pride takoj po začetku vojne, ko oblast tudi uvede cenzuro. Vendar pa Pleterski poudari, da so se preganjanja začela že tik pred samo vojno, predvsem pa je šlo za preganjanja preporodovcev in mladine. Omeni, da do slednjih ni prišlo le v Ljubljani, temveč tudi v Kranju, Mariboru in drugih večjih mestih.

[6] Prav tam, 15.

[7] “Zasačeni.” Slovenski Narod, 14. julij 1914.

[8] Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, 316.

[9] Prav tam, 316.

[10] Prav tam, 316.

[11] Šuklje, Fran. Sodobniki, mali in veliki: III: del spominov. Uredil Andrej Rahten. Ljubljana: Slovenska matica, 2010,  253.

[12] Prav tam, 254.

[13] Pleterski, Prva odločitev, 11.

[14] Prav tam, 13.

[15] Prav tam, 16-17.

 

Viri in literatura

Literatura

  • Bergant, Zvonko. Kranjska med dvema Ivanoma. Idejno-politično soočenje slovenskega političnega katolicizma in liberalizma na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ljubljana: Inštitut za globalne politične študije, 2004.
  • Bister, Feliks J. Anton Korošec državnozborski poslanec na Dunaju. Prevod Janko Ljubljana: Slovenska matica, 1992.
  • Pleterski, Janko. Ivan Šušteršič 1863-1925. Ljubljana, Založba ZRC, 1998.
  • Pleterski, Janko. Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Ljubljana: Slovenska matica, 1971.
  • Rahten, Andrej. Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu: slovenska parlamentarna politika v habsburški monarhiji 1897-1914. Ljubljana: Založba Panevropa, 2001.
  • Rodošek, Ljubica. Zločin v Sarajevu : tragična smrt prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegove soproge vojvodinje Hohenberg. Habsburgovci : žalostne slike iz naše preteklosti. Ljubljana: Karantanija, 2004.

Viri

  • “Bojni grom.” Slovenec: političen list za slovenski narod, 27. julij 1914.
  • Šušteršič, Ivan. Moj odgovor: žlindra v državnem zboru. Ljubljana: Co Libri, 1996.
  • “Podrobnosti iz življenja rajnega prestolonaslednika.” Slovenec: političen list za slovenski narod, julij 1914.
  • Šuklje, Fran. Sodobniki, mali in veliki: III: del spominov. Uredil Andrej Rahten. Ljubljana: Slovenska matica, 2010.
  • “Zasačeni.” Slovenski Narod, 14. julij 1914.

 

Up Next

Related Posts