Odzivi na atentat na carja Aleksandra II. v ruskih in slovenskih časopisih (1. del)

1 Uvod

Car Aleksander II. Foto: fineartamerica.comRuski car Aleksander II. Romanov (1818–1881) je najbolj znan po številnih reformah, s katerimi je moderniziral Rusijo. Najpomembnejša med njimi je ukinitev tlačanstva (1861), četudi zemlja z njo ni prešla v lastništvo kmetov. Druge carjeve reforme so bile zemska (1864), sodna (1864) in vojaška z uvedbo splošne vojaške obveznosti (1874). Carjevi zunanjepolitični uspehi obsegajo širjenje ruskega teritorija na jugu in vzhodu ter zmago v rusko-turški vojni. Aleksandrova notranja politika vseeno ni prinesla političnega miru. Posamezniki iz različnih družbenih skupin, zlasti inteligence, študentov in t. i. raznočincev, so terjali globlje spremembe in socialno revolucijo. Že leta 1862 so se pojavili prvi pozivi k terorizmu, zlasti atentatom na oblastnike, nov val nasilja pa je nastopil v 1870. letih, ko je nastala skrivna organizacija Земля и Воля (Zemlja in volja). Od nje se je 1879 odcepila teroristična zveza Народная воля (Narodna volja), ki si je za cilj postavila usmrtitev carja.

V nedeljo, 13. marca (po pravoslavnem koledarju 1. marca) 1881, se je car v zaprti Atentator Ignatij Hrinevicki. Foto: wikipedia.orgkočiji s spremstvom popoldne vračal v Zimski dvorec. Ko se je peljal ob Jekaterinskem kanalu, je pripadnik zveze Народная воля Nikolaj Risakov pred kočijo vrgel bombo. Eksplozija je ubila enega od Kozakov iz spremstva ter ranila mimoidoče. Car ni bil ranjen in kljub svarilom, da mora čimprej oditi s prizorišča, je želel pogledati, kdo vse je bil ranjen. V tem trenutku je drugi atentator Ignatij Hrinevicki pred carja vrgel še eno bombo, ki je eksplodirala točno pred Aleksandrom. Carju je odtrgala noge, razparala trebuh in razmesarila obraz. Na saneh so ga na njegovo zadnjo željo hitro odpeljali v Zimski dvorec. Poškodbe so bile prehude, da bi mu lahko pomagali; umrl je ob 15.35. uri. Monarhov sin Aleksander je postal novi car.

V nadaljevanju zapisa je atentat na Aleksandra, eden prelomnih dogodkov iz ruske zgodovine 19. stoletja, analiziran skozi optiko štirih časopisov, dveh slovenskih in dveh ruskih, od katerih je po en iz vsake države predstavnik liberalizma, drugi pa konservativizma. Izbrana slovenska časnika sta v Ljubljani izhajajoči Slovenski narod, vodilni zagovornik liberalnih načel na Slovenskem, ter Slovenec, osrednji časopis slovenskega političnega katolicizma. Primerljivo vlogo v Rusiji sta imela dnevnika Русские ведомости oz. v starem črkopisu Русскія Вѣдомости (Ruske novice), ki je od 1870. let zastopal stališča ruske opozicijske liberalne inteligence, ter sanktpeterburški Новое время (Novi časi), ki je po letu 1876 postal konservativen. Pregledane so bile številke od dneva atentata (13. marca 1881) do konca meseca marca.

 

2 Poročanje o odzivih iz Rusije

Novica o carjevi smrti se je bliskovito razširila po Rusiji in svetu. Okoli Zimskega dvorca, ki ga je zasedla vojska, se je zbrala vznemirjena množica. Ob 16. uri je bila z balkona uradno razglašena carjeva smrt in množica je zajokala. Vsi peterburški lokali so se zaprli, prenehala je obratovati tudi železnica.[1] Na tisoče ljudi se je zbralo pred dvorcem, na Atentator Nikolaj Risakov. Foto: wikipedia.orgNevskem prospektu in kraju atentata.[2] V Moskvo je novica prišla zvečer; med nestrpnim pričakovanjem svežih novic iz Peterburga so se Moskovčani zgrnili v Kremelj, kjer so molili za carja.[3] Naslednji dan so ruski časopisi izšli s črno obrobo. Новое время je pisalo, da srce ruskega naroda še nikoli ni bilo tako globoko in nečloveško ponižano kot ta dan. Poročevalec je zapisal, da bo žalost ljudstva segla v zadnjo rusko izbo in ni besed, ki bi lahko opisale ta čustva.[4]

Žalovanje med Rusi je bilo izjemno obsežno in iskreno. Solze, ki so jih pretakali, so bile po mnenju časnika Новое время nesporen dokaz hvaležnosti in globoke žalosti. Poročila o šoku, žalovanju so prihajala iz številnih mest in področij ruskega imperija, za carjem so žalovali tudi donski staroobredci,[5] ki so bili od razkola v 17. stoletju ločeni od Ruske pravoslavne cerkve in preganjani. Oba ruska časnika sta bila polna poročil iz peterburških, moskovskih in drugih cerkva, v katerih so se ljudje zbirali na žalnih mašah. Maše so začeli organizirati v nesakralnih prostorih, npr. v avli moskovskega Politehničnega muzeja.[6] Na kraju atentata so množice polagale cvetje.

Novica o atentatu je bila v slovenskih deželah objavljena dva dneva po dogodku. Kot prva sta jo objavila Slovenski narod in Slovenec. Slovenski narod je atentat označil za »grozovit dogodek, ki bode po vsem svetu vzbudil največjo pozornost«[7] in opisoval množično žalovanje: »Ljudstvo se shaja po cerkvah in moli za mir duši ranjcega in povsod se kaže ljubezen do carske rodbine.«[8]

Ruska javnost je želela natančno izvedeti vse o poteku atentata in časopisje ji je skušalo čimbolj ustreči. Oba ruska časopisa sta objavila množico uradnih poročil o poteku dogodka, izjav mimoidočih očividcev, analiz premikanja atentatorjev idr. ter bralcem celo prisegala, da sta objavila prav vse podrobnosti, omenjene v telegramih.[9] Ker je bilo objavljenih mnogo poročil, se, kot je ugotovil Slovenski narod, med sabo večkrat niso ujemala ali so bila napačna;[10] Новое время je pripomnilo, da bodoči carjev biograf pri ugotavljanju resnice ne bo imel lahkega dela.[11]

Žalna naslovnica časopisa Novoe vremjaČasopisi so želeli pokazati, »kako predrzni so še zmirom nihilisti«,[12] ki »še vedno žugajo«,[13] zato so obširno poročali o novih akcijah njihovih pristašev, npr. lepljenju razglasov po fakultetah[14] in razpošiljanju razglasov po uredništvih peterburških časopisov.[15] Mnogi podatki so precej vprašljivi, denimo tisti, da je novi car »na vzglavji svoje postelje« našel grožnjo s smrtjo, če ne izpolni nihilističnih zahtev.[16] Veliko senzacijo je povzročilo odkritje mine na ulici Malaja Sadovaja, ki bi carja ubila, če bi se v dvorec vračal po tej poti. Nihilisti so mino nastavili v tunelu, ki so ga izkopali pod ulico, ko so v sosednji stavbi pod krinko delovali kot sirarji,[17] kar je sprožilo polemike o tem, zakaj ni zarote nihče opazil. Poročevalcu za Русскiя вѣдомости ob razkritju tunela zaradi neverjetnosti cenzura sploh ni pustila poslati telegrama v časopis.[18] Tunel z mino je pokazal, da je v atentatu sodelovala večja skupina, ki bi tako ali drugače umorila carja.[19]

V časopisju je potekala obsežna polemika o širših vzrokih za atentat, ki pa ni bila konstruktivna, saj so predstavniki različnih političnih opcij krivdo valili drug na drugega. Новое время je denimo krivilo liberalno licemerje, ki je problem zamegljevalo, zaradi česar ga niso začeli reševati že prej,[20] in podprlo mnenje londonskega Timesa, po katerem so k atentatu pripomogle carjeve reforme, ki so povzročile večji vpis na fakultete. Ko so mladi s podeželja prihajali v mesta, so naleteli na nihiliste ter njihovo literaturo in se jim pridružili.[21] V nekem drugem članku je Times za atentat krivil ruski sistem izobraževanja, ki ni bil moderniziran že tristo let in učencem posreduje le površno faktografsko znanje, zato je mladina dovzetna za revolucionarno propagando.[22]

 

3 Poročanje o tujih odzivih

»Vest o grozovitem umoru ruskega carja je silno pretresla vse evropske dvore.«[23] V Peterburg so prihajali žalni telegrami iz vseh evropskih prestolnic. Slovenska časopisa sta največ prostora posvetila odzivom iz Avstro-Ogrske. Cesar Franc Jožef I., ki ga je novica menda globoko pretresla[24] in je dogodek označil za strašno nesrečo in grozen konec,[25] je na avstrijskem dvoru razglasil štiritedensko žalovanje.[26] Pod vtisom atentata so bili tudi poslanci dunajskega parlamenta. »Pred sejo so v gručah stali ter se pogovarjali, kakšne nasledke bi ta grozoviti čin mogel imeti.«[27] Poslanci so pričakovali, da bo predsednik državnega zbora Franczisek Smolka atentat obsodil, vendar tegaŽalna naslovnica časopisa Slovenski narod ni storil, »menda zato ne, ker je vlada g. predsedniku izrekla željo, naj se o teh vnanjih dogodkih molči.«[28] Tudi ko so češki poslanci predlagali, da zbor z resolucijo izrazi sožalje, je Smolka to zavrnil, ker bi se s tem vmešavali v zunanjepolitične zadeve.[29] V celi Evropi samo avstrijski parlament Rusiji ni izrekel sožalja, nad čemer je bil ogorčen tudi Franc Jožef.[30]

Slovenska časopisa sta ohranila nekaj skromnih pričevanj o odzivu v slovenskih deželah. Slovenec je poročal o širjenju nemškutarskih govoric, po katerih so carja »gvišno Slovenci ubili, zato kir je z Nemcem držal.« Novinar se je čudil, »kako so ljudje hitro s svojo sodbo gotovi«, in komentiral govorice: »Slišali so ljudje nekaj zvoniti, da je bil ranjki car Nemcem prijazen, in ker mislijo, da so tudi na Ruskem samo dve stranke, ena slovenska in ena nemškutarska, zato pridejo do tacega sklepa.«[31] Slovenski narod pa je objavil komentar neznanega gorenjskega kmeta, ki je imel carja za najboljšega od vseh monarhov in trdil, da ga je nekoč »videl v Črnučah, ko se je pri kovači preoblekel, da je šel potem kot cesar napravljen v Ljubljano, kjer ga je naš cesar čakal.« Ko so ga opozorili, da car ni nikoli obiskal Ljubljane, je vztrajal pri svojem: »Kaj vi veste jaz sem eno manj kot osemdeset let star, jaz vem vse o cesarjih!«[32]

V Berlinu, kjer je novica o atentatu po mnenju ruskih časopisov od vseh evropskih mest povzročila največje žalovanje,[33] primerljivo s tistim v samem Peterburgu,[34] so se »silno prestrašili« in množice so se začele zbirati pred cesarsko palačo, »ker se je vedelo, kako hudo bo ta vest cesarja Viljema zabolela.«[35] Cesar Viljem I. je bil Aleksandrov stric in njegov »osobni prijatelj.« Ob novici je »zaplakal in nesvest ga je objela«.[36]

V Pariz je novica prišla na dan atentata zvečer, vendar zaradi hladnokrvnosti Francozov, kot so nekoliko užaljeno ugotavljale Русскiя вѣдомости, novica ni zbudila senzacije.[37] Čez nekaj dni so Rusi vendarle začeli zanimati Francijo: zbornica in senat sta začasno prekinila seje,[38] predsednik Jules Grévy je Aleksandru III. poslal žalni telegram,[39] v številnih državnih organih pa so poudarili, da je bil pokojni car dober prijatelj Francije.[40] Večina francoskih časopisov je atentat obsodila,[41] a Slovenski narod je poročal, da je bilo več socialističnih (»rudečkastih«) časopisov oglobljenih, »ker so napad na ruskega carja Aleksandra II. slavili in odobravali.«[42]

Na zasedanju spodnje zbornice angleškega parlamenta je liberalni premier William Gladstone predlagal, da kraljici Viktoriji, carjevi sorodnici, ki je morala »ta udarec globoko občutiti«, izrečejo sožalje, kar so poslanci sprejeli enoglasno.[43]

Podobna poročila o žalnih sejah, žalnih telegramih in izrazih sočustvovanja so časopisi objavili še za Italijo, Nizozemsko, Belgijo, Španijo, Švico, Srbijo, Grčijo, Bolgarijo, Romunijo, Osmansko cesarstvo in Združene države Amerike.

Ivan Smiljanić

.

Viri in literatura:

[1] O umoru ruskega carja, Slovenski narod, 17. marec 1881, 2.

[2] Петербургъ, 1-го марта, въ 3 час. пополуд., Русскiя вѣдомости, 2 марта 1881, 1.

[3] Москва, 3 марта, Русскiя вѣдомости, 3 марта 1881, 1.

[4] Никогда еще сердце русскаго народа …, Новое время, 2-го (14-го) марта 1881, 1.

[5] „Русскимъ Вѣдомостямъ“ …, Новое время, 14-го (26-го) марта 1881, 3.

[6] Вчера, 15-го марта …, Русскiя вѣдомости, 16 марта 1881, 2.

[7] Grozna novica!, Slovenski narod, 15. marec 1881, 1.

[8] O umoru ruskega carja, Slovenski narod, 19. marec 1881, 2.

[9] П. Из Петербурга, 2-го марта, Русскiя вѣдомости, 4 марта 1881, 3.

[10] O umoru ruskega carja, Slovenski narod, 17. marec 1881, 1.

[11] Къ преступленiю 1-го марта, Новое время, 5-го (17-го) марта 1881, 1.

[12] O umoru ruskega carja, Slovenski narod, 24. marec 1881, 1-2.

[13] Rusija, Slovenec, 24. marec 1881, 2.

[14] Ежедневное обозрѣние, Новое время, 5-го (17-го) марта 1881, 1.

[15] O umoru ruskega carja, Slovenski narod, 18. marec 1881, 1.

[16] O umoru ruskega carja, Slovenski narod, 24. marec 1881, 1-2.

[17] O umoru ruskega carja, Slovenski narod, 19. marec 1881, 2-3.

[18] П.: Из Петербурга, 5-го марта, Русскiя вѣдомости, 7 марта 1881, 3.

[19] Ежедневное обозрѣние, Новое время, 5-го (17-го) марта 1881, 1.

[20] Характеръ нашей школы, Новое время, 8-го (20-го) марта 1881, 2.

[21] Англiйская печать …, Новое время, 7-го (19-го) марта 1881, 3.

[22] Характеръ нашей школы, Новое время, 8-го (20-го) марта 1881, 2.

[23] O umoru ruskega carja, Slovenski narod, 16. marec 1881, 2.

[24] Изъ всѣх европейскихѣ  столицѣ  …, Новое время, 3-го (15-го) марта 1881, 1.

[25] Изъ Вѣны, 5-го марта, Русскiя вѣдомости, 10 марта 1881, 3.

[26] O umoru ruskega carja, Slovenski narod, 16. marec 1881, 2.

[27] Z Dunaja 14. marca, Slovenski narod, 16. marec 1881, 1.

[28] Z Dunaja, 16. marca, Slovenec, 24. marec 1881, 3.

[29] Вѣна, 3-го (15-го) марта, вторникъ, Новое время, 4-го (16-го) марта 1881, 1.

[30] W. Изъ Вѣны, 12-го марта, Русскiя вѣдомости, 18 марта 1881, 3.

[31] Iz Ljubljane, 17. sušca, Slovenec, 19. marec 1881, 3.

[32] Z Gorenjskega 16. marca, Slovenski narod, 22. marec 1881, 2.

[33] Изъ всѣх европейскихѣ  столицѣ  …, Новое время, 3-го (15-го) марта 1881, 1.

[34] С. Л. Изъ Берлина, 11-го марта, Русскiя вѣдомости, 17 марта 1881, 3.

[35] Žalost v Berlinu, Slovenec, 19. marec 1881, 4.

[36] O umoru ruskega carja, Slovenski narod, 16. marec 1881, 2.

[37] Б. Ч. Изъ Парижа, 6-го марта, Русскiя вѣдомости, 11 марта 1881, 3.

[38] Pariz, 14. marca, Slovenski narod, 16. marec 1881, 2.

[39] Изъ всѣх европейскихъ  столицъ  …, Новое время, 3-го (15-го) марта 1881, 1.

[40] Телеграфъ сообщаетъ …, Новое время, 4-го (16-го) марта 1881, 1.

[41] Парижъ, 3-го (15-го) марта, вторникъ, Новое время, 4-го (16-го) марта 1881, 2.

[42] Več francoskih …, Slovenski narod, 24. marec 1881, 2.

[43] Iz Londona, Slovenski narod, 18. marec 1881, 2.

Up Next

Related Posts