4 Poročanje o spremembah v notranjih in zunanjih političnih odnosih

V časopisju so se po atentatu pojavili namigi na vpletenost Poljske, kar naj bi bilo maščevanje za Aleksandrovo krvavo zatrtje januarske vstaje leta 1863 in odvzetje številnih pravic kraljevini Poljski.^[1] O poljski povezavi z atentatom je prvi pisal Bismarckov časopis Norddeutsche Allgemeine Zeitung, ki »Poljakom očita, da so v zvezi z nihilisti, da so od narave uže nagneni k zarotam in da imajo jako izučen čut za organizovanje zarot.«^[2] Oba slovenska časopisa sta te zapise videla kot poskus sejanja razdora med Ruse in Poljake. Precej bolj je v poljsko vpletenost verjelo Новое время, ki je pisalo, da je poljsko časopisje sicer vljudnejše kot reakcija avstrijskega parlamenta, toda vseeno zlobno, saj atentat obsoja le zato, ker obsoja vsako nasilje, tako od države kot od uličnih tolp.^[3] Bolj kritično so k problemu pristopile Русскiя вѣдомости, ki so menile, da gre le za grmeče paranoične grožnje, ki kažejo na zbeganost v konservativnem taboru.^[4]

Zanimiva je vloga antisemitizma pri atentatu. Ruskim Judom so bile pod Aleksandrom II. odvzete številne pravice, Aleksander III. pa je bil zagrizen antisemit. Prepričanje, da so bili v atentat vpleteni Judje, je med drugim sprožilo obsežne pogrome po Ukrajini. O vsem tem v časopisih (v obravnavanem časovnem okviru) ni sledu, Judje se v povezavi z atentatom sploh ne omenjajo, kar je nemara posledica cenzure.

Po atentatu se je zanimanje mednarodne politike usmerilo k spremembam, ki jih prinaša zamenjava na ruskem prestolu; cela Evropa se je namreč nahajala »v zmešnjavi, dokler se ne vé, kam se bo nagnila ruska politika pod novim carom.«^[5] Slovenska časopisa sta še največ poročala o odnosu med Rusijo in Nemčijo. »V Berlinu se hudo boje, da pridejo zdaj slabi časi za Nemčijo, ker ne bo imela več zaslombe pri Rusiji.«^[6] Русскiя вѣдомости so bile skeptične do globokega žalovanja v Berlinu, ki je bilo po njihovem mnenju povezano s tem, da se Nemci bojijo sprememb v ruski politiki in s tem spremembe odnosa do Nemčije^[7] ali bolj neposredno: da so obupani Nemci takoj pomislili na začetek vojne.^[8]

Nekaj dni po atentatu so se v časopisih pojavila poročila, da je Risakov prišel med nihiliste šele pred nekaj dnevi in da se pravi organizatorji atentata nahajajo v tujini.^[9] To so kmalu potrdili nemški časopisi, ki so pisali, da idejni vodje delujejo v Veliki Britaniji in Švici. Medtem ko se je Velika Britanija branila, da si ne zasluži imeti naziva zatočišča za mednarodne prestopnike,^[10] se je v najbolj problematičnem položaju znašla Švica, eno osrednjih zbirališč ruskih nihilistov v Evropi, saj jih tam niso preganjali. Rusko časopisje je ogorčeno pisalo, da so nihilisti v Ženevi praznovali uspešno izvedbo atentata.^[11] Новое время je poudarilo, da ima vsaka država, tudi Švica, pravico do sprejemanja emigrantov, toda za tiste, ki slavijo umor in načrtujejo nove, ne more biti opravičila. Ruska diplomacija je bila po mnenju časopisa dolžna organizirati konferenco, ki bi določila mejo med političnim in človeškim zločinom, pozvali pa so tudi k odgovornosti Švice za nekaznovanje atentatorjev.^[12] Ker je šlo za ostro politično pobudo, so članek ponatisnili v mnogih časopisih, tudi v Slovencu, ki je dodal, da Новое время zahteva, »naj se vsi Švicarji iz Rusije preženejo«, če pa to ne bi bilo dovolj, pa »naj se Nemčiji dovoli, da celo Švico podjarmi in v svoj žep vtakne«.^[13]

5 Podoba carja Aleksandra II. v časopisih

Carjeva podoba v Rusiji je v vseh obravnavanih časnikih izrazito pozitivna. Carja so opisovali kot uspešnega, pravičnega in modrega vladarja, vse kritične opazke na njegov račun pa so zavračali. V tem je prednjačilo Новое время, ki je Aleksandra razglasilo za najboljšega od vseh carjev, saj ni nihče naredil toliko dobrega za Rusijo in Ruse.^[14] Kritične komentarje, da so številne dopolnitve in birokracija v drugem delu vladavine omejile prvotni domet reform, so odpravili z mnenjem, da rezultati reforme niso vidni takoj in da je državni aparat v tako veliki državi z množico interesov neobhoden. Edino, kar je očitati zemski reformi, je, da še ni razširjena po vsej Rusiji. Zatrtje poljske vstaje so označili za neizbežno potezo.^[15] Podobne misli so izražali govorci na žalnih sejah in mašah, o katerih sta poročala ruska časopisa. Izkaz čustev do carja je bil najbolje viden na že omenjenem razkošnem pogrebu, ki je še poudaril pomen carja za Ruse. Drugim žrtvam eksplozije med atentatom se ni posvečal skoraj nihče; ena od njih je gola in zavita le v mrtvaški prt dolgo časa ležala v odprti krsti.^[16]

Časopisje omenja množico prizadevanj po primerni obeležitvi tega tragičnega, a prelomnega dogodka. Nekaj dni po atentatu je kipar Mihail O. Mikešin že izdelal spominsko medaljo,^[17] kasneje pa se je lotil še grandioznega projekta za carjev spomenik.^[18] Takrat so predlagali, da se na kraju atentata postavi kapela^, pri kateri naj bi se zgledovali po pariškem kompleksu Les Invalides z Napoleonovim grobom.^[19] Do konca meseca so že postavili začasno kapelo.^[20]

Ljudje so zbirali denar za žalne vence, npr. študentje moskovske univerze, ki so se hoteli distancirati od povezovanja nihilizma s študenti, kmetje iz vasi okoli Moskve in celo kaznjenci moskovskega zapora.^[21] Po carju so želeli poimenovati množico ustanov, od običajnih (bolnišnica)^[22] do bizarnih (kolonija za mladoletne prestopnike),^[23] advokatsko društvo pa je predlagalo, da carjevo ime nosi tudi ruska ustava.^[24]

Najvišji stadij carjeve apoteoze, ki jo lahko zasledimo v ruskih časopisih, je primerjava s svetniki in Kristusom. Na kraju atentata je namreč množica kopala po snegu, vanj odtiskovala robce in iskala zapečene koščke krvi,^[25] da ohranijo svetinje v spomin na carja-mučenca. Новое время je poudarilo, da je car umrl v istem mesecu kot Kristus in iz istega razloga: ljubezni do svojih ljudi.^[26]

Slovenska časopisa sta imela do carja prav tako pozitiven odnos. Slovenski narod je zatrjeval, da Aleksander »nij kakov samodržec tiran,« ki ga je doletela pravična kazen, temveč je bil »blag vladar, kateremu niti protivniki nijso mogli odrekati ljubezni do svojega naroda.«^[27] Slovenec je šel še dlje, saj je urednik časopisa Filip Haderlap napisal celó slavilno odo z več kot 200 verzi, v kateri je umor povezal s pomanjkanjem pobožnosti v Rusiji, ki izvira z Zahoda (»To je gnjile smrad Evrope, / To svobóda je brez Bóga«), ki je v Rusijo prinesel »strup nevere«, z njim pokvaril mlade, uničil »rusko šego« in potujčil Peterburg.^[28] Tudi neuvedbe ustave Slovenec ni predstavil v negativni luči, saj bi car z njenim sprejetjem »odgovornost od svojih ram zvalil na rame svojih odgovornih ministrov in na rame stotero glavatega državnega zbora«, česar pa iz junaštva ni storil. Glede problematičnosti samodrštva so v Slovencu uporabili taktiko tu quoque in napadli Bismarcka ter Gambetto, ki delata še hujše stvari, pa jima nihče nič ne očita. Ustavno ureditev je novinar sicer imel za nekaj pozitivnega, vendar je dodal, da »nas sili podoba Aleksandra II. k izreku, da je tudi diktatura, ako je izročena tako blagemu in plemenitemu možu, kakoršen je bil car osvoboditelj, nekaj veličastnega, impozantnega!« Samovladje je utemeljeval tudi z rusko tradicijo, v kateri je car absolutni vladar.^[29]

6 Podoba nihilističnih atentatorjev v časopisih

Za razliko od carja so časopisi o atentatorjih in njihovih idejah pisali vse najslabše. Новое время je zarotnike označil za podle morilce in izvržke z najbolj peklenskimi idejami,^[30] Slovenski narod pa jih imenoval »zlovoljniki« ter »revolucijonarni rovarji neke male stranke«.^[31] Prepričanje, da gre za majhno, toda energično in strašljivo skupino, ki deluje proti »vsemu obstoječemu« ter želi »le anarhijo in uničenje vsega, kar jim je na potu«, je bilo v časopisju izraženo večkrat.^[32] Slovenec se je čudil ruskemu poreklu atentatorjev, ki so torej bili carjevi podaniki,^[33] rusko časopisje pa drznosti nihilističnega delovanja v prestolnici, uspešno izkopanemu tunelu na ulici Malaja Sadovaja in temu, da njihovega načrta ni nihče opazil.^[34] Slovenec je opozoril, da krivda za atentat ni le na plečih storilcev, ampak je kolektivna, saj je vsak član družbe »pripomogel k takim razmeram, ki so omogočile tako grozodejstvo.« Naklepi atentatorjev so zoreli s tihim odobravanjem množic, ki so s sicer dobronamernimi carjevimi reformami izgubile moralne temelje, vero in bogaboječnost ter to prenesle na svoje otroke. Ker se je doma in v šoli prenehala spoštovati vsakršna avtoriteta, so se jim mladi začeli posmehovati, s čimer so prevzeli »svobodomiseln, razuzdan duh« socializma. Potrebna je torej reforma v družini, šolah in »srcih naše mladine«.^[35]

Časopisje je skušalo opisati nihilistične nauke, povzročitelje »moralne, socijalne kuge, ki razjeda pošteni ruski narod«,^[36] ki želijo »v zaslepljeni strasti« »ves sedanji človeški red prekucniti«^[37] ter »vse oblasti odpraviti«.^[38] Slovenec je razlagal, da hočejo nihilisti »vsem bogatinom premoženje vzeti in proglasiti zemljo kot skupno lastnino vseh ljudi, hočejo odpraviti vse oblasti«, da bi dosegli, kot posmehljivo dodaja časopis, »popolno neodvisnost in svobodo, kakor jo uživajo na pr. medvedje na Franc-Jožefovi deželi.«^[39] Nihilisti se imajo za narodove izbrance, ki bodo po svoji meri ukrojili svobodo in jo podelili narodu, nato pa bodo skupaj odšli naprej po tej krvavi poti. Na teh idejah človeštvo, kot piše Новое время, ne more obstajati.^[40] Slovenec je naslikal mračno podobo prihodnosti, če bodo zmagali nihilisti: »Naj vmore še novega cara, naj vmore vso carsko rodbino, naj proglase republiko, dobili bodo predsednika, ki tudi ne bo mogel vsem prav storiti, naj toraj vmore še vse predsednike po vrsti, tako bodo slednjič prišli do anarhije, ki si jo žele, do časov divjaštva, ko bo zopet odločevala samo telesna moč«.^[41]

Časopisi so izražali skrb nad pogostostjo in krutostjo ekstremističnih dejavnosti, ki so kazale na moralni zaton Evrope. Slovenec je objavil 58 seznam atentatov na vladarje v 19. stoletju in ugotavljal: »V novejšem času so se ti napadi grozno pomnožili.«^[42] Strah zaradi prepričanja, da so vsi socialisti med sabo povezani v tajno društvo in sledijo skupnemu vodstvu,^[43] je sprožal mnoge teorije zarote. Proti temu so kritično nastopile Русскiя вѣдомости, ki so napadle pisanje avstrijskega časopisa Vaterland, ki je v eno zaroto združil nihiliste, karbonarje, prostozidarje, francoske republikance in judovsko zvezo.^[44] Slovenec je opozoril, da krivda za atentat ni le na plečih storilcev, ampak je kolektivna, saj je vsak član družbe »pripomogel k takim razmeram, ki so omogočile tako grozodejstvo.« Naklepi atentatorjev so zoreli s tihim odobravanjem množic, ki so s sicer dobronamernimi carjevimi reformami izgubile moralne temelje, vero in bogaboječnost ter to prenesle na svoje otroke. Ker se je doma in v šoli prenehala spoštovati vsakršna avtoriteta, so se jim mladi začeli posmehovati, s čimer so prevzeli »svobodomiseln, razuzdan duh« socializma. Potrebna je torej reforma v družini, šolah in »srcih naše mladine«.^[45]

7 Zaključek

Atentat na Aleksandra II. je bil za rusko zgodovino precedens v več ozirih: šlo je za prvo in edino nasilno smrt ruskega carja v 19. stoletju, prvič je car nasilno smrt doživel na ulicah svoje prestolnice, dogodek je sprožil najobsežnejše antisemitske pogrome do takrat, za politični zločin pa je bila v Rusiji prvič usmrčena ženska (vseh šest atentatorjev so obesili 3. aprila 1881). Analiza časopisja kaže, da je šlo za senzacionalen dogodek, ki so ga novinarji skušali natančno analizirati ter predvideti njegove politične, diplomatske in družbene posledice. Zanimivo je, da sta slovenska časopisa vse navedbe iz ruskega tiska pospremila z naklonjenostjo ali pozdravljanjem njegovih stališč, medtem ko sta komentarje in mnenja iz evropskega (zlasti nemškega) časopisja ponavadi kritizirala. V tem sočustvovanju z rusko nesrečo bi lahko videli izraz slovanske vzajemnosti oz. rusofilstva.

8 Viri

• Slovenec, 1881
• Slovenski narod, 1881
• Новое время, 1881
• Русскiя

Ivan Smiljanić

Viri in literatura:

[1] Сахаров et al., История России, 156-157.

[2] Peterburgski uradni list …, Slovenski narod, 29. marec 1881, 2.

[3] Отзываются на всенародную скорбъ …, Новое время, 4-го (16-го) марта 1881, 2.

[4] Ждать пришлось не долго, Русскiя вѣдомости, 7 марта 1881, 1.

[5] Vnanje države, Slovenec, 19. marec 1881, 2.

[6] Žalost v Berlinu, Slovenec, 19. marec 1881, 4.

[7] Москва, 6 марта, Русскiя вѣдомости, 6 марта 1881, 1.

[8] Въ газ. Порядокъ …, Русскiя вѣдомости, 10 марта 1881, 3.

[9] Ежедневное обозрѣнiе, Новое время, 6-го (18-го) марта 1881, 1.

[10] Лондонъ, 17-го марта, Русскiя вѣдомости, 18 марта 1881, 1.

[11] Парижъ, 6-го (18-го) марта, пятница, Новое время, 7-го (19-го) марта 1881, 3.

[12] Обязанностъ нашей дипломатiи, Новое время, 9-го (21-го) марта 1881, 1.

[13] Берлинъ, 12-го марта, Русскiя вѣдомости, 13 марта 1881, 1.

[14] Никогда еще сердце русскаго народа …, Новое время, 2-го (14-го) марта 1881, 1.

[15] Царствованiе Императора Александра II., Новое время, 15-го (27-го) марта 1881, 1.

[16] Умершiйъ отъ ранъ неизвѣстныйъ …, Новое время, 4-го (16-го) марта 1881, 4.

[17] Сегодня намъ удалосъ …, Новое время, 7-го (19-го) марта 1881, 2.

[18] По словамъ «Пет. газеты»…, Новое время, 12-го (24-го) марта 1881, 3.

[19] На мѣстѣ гдѣ Россю поразило …, Новое время, 9-го (21-го) марта 1881, 1.

[20] Фотографу Е. А. Гофферсу …, Новое время, 18-го (30-го) марта 1881, 3.

[21] Къ редактору „Русскихъ Вѣдомостей“, Русскiя вѣдомости, 17 марта 1881, 3.

[22] Инженеры …, Русскiя вѣдомости, 15 марта 1881, 1.

[23] Международное Телеграфное Агентство …, Русскiя вѣдомости, 17 марта 1881, 2.

[24] Москва, 9-го марта, понедѣльникъ, Новое время, 10-го (22-го) марта 1881, 1.

[25] Петербургъ, 2-го марта, 8 час. вечера, Русскiя вѣдомости, 3 марта 1881, 2.

[26] Въ городской думѣ, Новое время, 5-го (17-го) марта 1881, 1.

[27] Grozna novica!, Slovenski narod, 15. marec 1881, 1.

[28] F. Haderlap. Umorjeni car, Slovenec, 19. marec 1881, 1-3.

[29] Smrt cara osvoboditelja, Slovenec, 17. marec 1881, 1-2.

[30] Никогда еще сердце русскаго народа …, Новое время, 2-го (14-го) марта 1881, 1.

[31] Grozna novica!, Slovenski narod, 15. marec 1881, 1.

[32] † Aleksander II. Nikolajevič, Slovenski narod, 16. marec 1881, 1.

[33] Smrt cara osvoboditelja, Slovenec, 17. marec 1881, 1-2.

[34] Ежедневное обозрѣнiе, Новое время, 6-го (18-го) марта 1881, 1.

[35] O Petrogradu, Slovenec, 31. marec 1881, 2.

[36] „Ljudstvo se joka“, Slovenec, 17. marec 1881, 1.

[37] Smrt cara osvoboditelja, Slovenec, 17. marec 1881, 1.

[38] Rusija, Slovenec, 24. marec 1881, 2.

[39] Stanje v Rusiji, Slovenec, 29. marec 1881, 1-2.

[40] Ежедневное обозрѣние, Новое время, 4-го (16-го) марта 1881, 1.

[41] „Ljudstvo se joka“, Slovenec, 17. marec 1881, 1.

[42] Napadi na vladajoče osebe, Slovenec, 31. marec 1881, 1-2.

[43] Ежедневное обозрѣние, Новое время, 11-го (23-го) марта 1881, 1.

[44] Москва, 8 марта, Русскiя вѣдомости, 8 марта 1881, 1.

[45] O Petrogradu, Slovenec, 31. marec 1881, 2.