Te hudomušne verze je spisal slovenski pisatelj in zgodovinar Janez Trdina, katerega obletnice smrti se spominjamo danes. Umrl je 14. julija 1905. Janez Trdina se je rodil 29. maja 1830 v Mengšu. »Rodil sem se 29. maja 1830. v Mengšu na Gorenjskem. V domači vasi sem ostal do desetega leta. Bil sem jako razposajen dečko. Smrdelo mi je vsako delo, tem rajši pa sem pohajkoval, se pretepal, pse dražil, klatil sadje, lovil ptiče, lazil po hosti, poleti se kopal, pozimi drsal in se kepal. Blagi materi sem delal dosti žalosti in skrbi.«

Na Dunaju je leta 1850 pričel s študijem zgodovine, geografije in klasičnega jezikoslovja. Poleg rednega študija se je pri Franu Miklošiču učil stare cerkvene slovanščine in prevajal za Moharjevo družbo. Leta 1859 se je v Ljubljani prvič poročil, a so mu žena in dve hčeri kmalu umrle. Najprej se je zaposlil na gimnaziji v Varaždinu. »Še isto leto sem dobil službo na hrvaški gimnaziji v Varaždinu. Vabili so me tudi v Trst, ali tja nisem maral iti, ker bi bil moral razlagati vse po nemški.« Kasneje se je zaposlil na Reki. »Gospoda je bila na Reki potujčena kakor v Varaždinu, samo da ni govorila po nemški, nego po laški. Prosto ljudstvo pa sodi po vsem hrvatskem Primorju med čakavce. To narečje se mi je brzo priljubilo s svojo prijetnostjo in bogastvom. Kaj čudno pa se mi je zdelo, da tudi čakavski Hrvatje kakor kajkavski gosposkega človeka od sebe vičejo. V tem spodabljajo na Slovence. Še bolj pa sem se čudil, da mnogi čakavci Boga vičejo kakor romanski narodi. Reka in del Istre sta bila dolgo združena s Kranjsko deželo in sta dobila iz nje precej slovenizmov pa tudi nekoliko germanizmov.«  Tam se je zaradi svoje narodne zavednosti zameril ravnatelju reške gimnazije Štefanu Vidicu. To ga je prisililo v predčasno upokojitev leta 1867, ko je bil star le 37 let.

Leta 1867 se je naselil v Bršljinu pri Novem mestu, leta 1871 pa se je preselil v Novo meto in tam ostal do smrti. Tam se je ponovno poročil z Uršo Jerman. Svoj čas na Dolenjskem je zapolnil z obilico izletov, ker je spoznaval in zapisoval ljudske šege in navade. »Jako mnogo zabave in pouka pa so mi dajala tudi moja mnogobrojna potovanja. Obhodil sem prva leta malone vse dolenjske kraje, od Višnje gore do Metlike, od Krškega do Ribnice in Kočevja. Prenočil sem često v kmetiških krčmah na slami ali na senu, užival dolenjsko gostoljubje v premnogih hramih in zidanicah, videl sem božja pota na Žalostni gori, na Zaplazu, pri Materi božji pomočnici poleg Kostanjevice, pri Treh farah poleg Metlike i. t. d. Udeležil sem se vsakovrstnih sejmov bližnjih in daljnih, pa tudi brezbrojnih cerkvenih shodov in proščenj.« Svoje poslanstvo na Dolenjskem pa je opisal z besedami: »Prišel sem na Dolenjsko z namenom, da študiram v tej glavni in najčvrstejši koreniki Slovenstva našo narodnost in značaj in sploh vsa svojstva našega plemena.«

Trdina je leta 1849 objavil prve literarne prispevke v časopisu Slovenija. Objavljal je pesmi in pripovedi. Po letu 1851 Trdina trideset let ni objavil nobenega dela. Ponovno je začel objavljati leta 1881 v Ljubljanskem zvonu. Nekatera izmed njegovih del so: Črtice in povesti iz narodnega življenja, Verske bajke stare in nove, Dolenjci, Bajke in povesti o Gorjancih, Dve ljubici, Narodne pripovedi iz bistriške doline, Vinska Modrost in druge.

Viri: Wikipedija, Slovenska biografija, Ljubljanski zvon