Osmanska trgovska in tihotapska prisotnost na jadranu v zgodnjem novem veku

Jadransko morje ima v obdobju zgodnjega novega veka samosvojo zgodovino, ki je izredno zanimiva. Zadeva zlasti dva, za tisto obdobje velika in pomembna imperija, ki sta sam Jadran dojemala na povsem svojevrsten način, in sicer Beneška republika in Osmansko cesarstvo.

Benečani so na Jadranu uveljavljali svojo suverenost in ga imenovali za svoj zaliv, medtem ko so Osmani to suverenost priznavali, saj so tudi sami videli morja kot površino, nad katero se s strani države da izvrševati določeno oblast.

Jadran je bil tedaj samosvoje področje, ki pa je vseeno predstavljal del večje regije, tj. Mediterana.

Na Jadranu so bili poleg ostalih prisotni tudi osmanski trgovci, ki so prihajali z različnih delov imperija – evropskega in azijskega – in so tako bili tudi različnih kultur, veroizpovedi in nacij. Osmani so dosegli enake pravice za svoje podanike kot so jih uživali podaniki Republike sv. Marka. Benečani pa so v osmanskih (in muslimanskih) trgovcih videli pomemben vir dohodkov, saj so jim tekom 16. in 17. stoletja v samih Benetkah zgradili svojevrstno in zlasti njim namenjeno stavbo.

Različni pogledi na Jadransko morje

Zemljevid Benetk iz 16. stoletja.Benetke so v obdobju zgodnjega novega veka – natančneje od 15. stoletja dalje – uveljavljale suverenost nad celotnim Jadranom. Nekakšna navidezna meja te nadvlade nad Jadranskim morjem je tedaj potekala od otoka Krfa, ki je predstavljal tudi stražo samega vhoda na Jadran in je stoletja veljal za ključ Jadrana, do Santa Marie di Leuca na skrajnem jugovzhodu Apeninskega polotoka.[1]

Na Jadranu je od mesta v lagunah na severu pa vse do Krfa na jugu veljalo, da mora vsak, ki po njem pluje, upoštevati in spoštovati zakone Republike sv. Marka. Tako ni smela po njem pluti nobena tuja bojna ladja, medtem ko so vse trgovske ladje po tem morju lahko plule, a le pod določenimi pogoji[2] – vse nebeneške ladje so morale plačati carino beneški oblasti, hkrati pa nebeneškim trgovcem na sejmih ni bil priznan njihov status.[3]

Sami Benečani so Jadransko morje imenovali za svoj zaliv, tj. beneški zaliv ali zaliv Benečanov (Golfo di Venezia).[4] Vso to hegemonijo so uveljavljali in vzdrževali tako, da so njihova ladjevja patruljirala in nadzorovala vodni promet po Jadranskem morju.[5] Na tem je tudi temeljilo mnenje Osmanov, da je v primeru piratskih in/ali gusarskih dejavnosti na Jadranu Beneška republika bila dolžna poplačati nastalo škodo.[6]

Ta beneška hegemonija nad Jadranom pa je bilo v nasprotju s pravniki drugih evropskih dežel, ki so zagovarjali in sprejemali antično rimsko pravo, po katerem nobena država ne more vladati nad morjem. Zatorej je samo poimenovanje Jadranskega morja kot ”Beneški zaliv” bilo zelo sporno.[7]

Osmani so to območje imenovali enako[8] in ga dojemali na podoben način kot Benečani. Z njihovega vidika in vidika tedanjih islamskih pravnikov je bil Jadran viden kot nekakšen ozemeljski teritorij, ki si ga tedanja država lahko lasti. Prav v tej luči so Osmani v zgodnjem novem veku gledali na Jadran kot na ozemlje Beneške republike. Samo Jadransko in pa tudi Egejsko ter Marmarsko morje so bili videni kot notranja morja in sestavni deli širšega prostora, tj. Mediterana.[9]

Prav tako kot so Benečani uveljavljali svojo oblast nad Jadranskim morjem, so to počeli tudi Osmani nad drugimi morji. Na primer po zavzetju Konstantinopla leta 1453 so uveljavili nadoblast nad Marmarskim morjem. Tako so bile po beneško-osmanskem sporazumu iz naslednjega leta beneške ladje primorane ob vplutju v Marmarsko morje pristati izključno v pristanišču nedavno osvojenega Konstantinopla. Svojo nadvlado so leta 1479 Osmani uveljavili tudi nad Egejskim morjem[10] in se v 16. stoletju naredili za same gospodarje Mediterana.[11]

Jadransko morje od pojavitve osmanskih ladij do prenehanja beneške hegemonije

Osmani so začeli pluti po Jadranskem morju v 15. stoletju, potem ko so pridobili ozemlja Albanije, Srbije, Bosne in Hercegovine. Po nekaj vojnah in mirovnih pogodbah je med Benečani in Osmani leta 1419 prišlo do mirovne pogodbe, po kateri je sultan Mehmed I. osmanskim trgovcem zagotovil enake pravice, kot so jih imeli beneški podložniki, na območju pod doževo oblastjo.[12] Tako so bili tedaj med obema imperijema doseženi vzajemni odnosi, kar se tiče trgovcev in njihovih ladij, ki so se ohranjali še v naslednjih stoletjih.[13] Ta in podobne mirovne pogodbe priznane tako s strani doža kot sultana so bile osnova osmanske trgovske prisotnosti na beneškem trgu.[14]

V zadnji četrtini 15. stoletja je prišlo do dogovora, da se Benečanom povrne vojna škoda nedavne beneško-osmanske vojne in osmanskim piratom je bilo s strani sultana Mehmeda II. zaukazano, da ne vstopajo na Jadran in da se tiste, ki tega ne bodo spoštovali, zajame in takoj kaznuje. V zameno pa so morali Benečani dopustiti svoboden dostop na Jadran vsem osmanskim ladjam razen tistim, ki bi jih na kakršenkoli način ogrožale. Vse to je nekaj let kasneje, leta 1488, na novo potrdil še Mehmedov naslednik Bajazid II. Kljub temu pa to ni ustavilo določenih piratov, da ne bi plenili po italijanski obali. Oplenjena obala sicer ni bila del Beneške republike, a so pirati vseeno pluli po njihovem morju.[15]

Decembra leta 1502 je bila med Benetkami in Osmanskim cesarstvom sklenjena nova pogodba, ki je odrejala, da na Jadranu (v Beneškem zalivu) od Krfa do samih Benetk nihče ne sme škodovati trgovskim ladjam, še zlasti pa ne beneškim – pri slednjih se je pogodba nanašala na vse ladje, ki so plule pod njihovo zaščito.[16] Ta pogodba je ostala v veljavi vse do karlovškega miru iz leta 1699, po katerem je bila vsem trgovskim ladjam dovoljena svobodna plovba po Jadranu.[17]

Leta 1717 je tedanji avstrijski cesar Karel VI. razglasil svobodno plovbo po Jadranu.[18] Dve leti kasneje pa je za svobodni pristanišči razglasil še Trst in Reko.[19] Dobrih deset let kasneje, leta 1732 je po razglasu papeža Klemna XII. postala svobodno pristanišče še Ancona. Navsezadnje so se morale Benetke sprijazniti s tem, da niso bile več edina pomorska sila na Jadranu, kljub temu da je Osmansko cesarstvo še sredi 18. stoletja priznavalo njihovo suverenost nad tem morjem.[20]

Jadransko morje v zgodnjem novem veku predstavlja prostor, kjer se srečujejo ljudje različnih dežel, kultur, veroizpovedi in imperijev – v času miru ali vojne.[21] Sodeč po vseh mirovnih pogodbah in sklepih je jasno, da sta obe strani hoteli ohranjati med seboj dobre odnose, kar seveda ni vedno uspelo in je prihajalo tudi do vojn, a slednje vseeno ni zavrlo dejavnosti najpomembnejših ”prebivalcev” Jadrana, tj. trgovcev.

Od prvih osmanskih trgovcev v Benetkah do ustanovitve kompleksa fondaco dei turchi

Benetke so imele že od svojega samega nastanka stike z muslimanskim svetom.[22] Prvi uradni stik med osmanskim imperijem in Benetkami je bil leta 1384,[23] medtem ko se po dosedanjih dokumentiranih virih sodeč prve osmanske ladje neuradne narave v samih Benetkah pojavljajo v drugi polovici 15. stoletja.[24]

15. stoletje je bilo čas, ko so Osmani vojaško napredovali na Balkanu. To je posledično privedlo do tega, da so sultani spoznali gospodarski pomen Jadrana, kar se je odražalo zlasti v naslednjem stoletju.[25] Tedaj so osmanski trgovci (muslimani, kristjani in judje) v večjem številu začeli pluti po Jadranskem morju, da bi dosegli trge Benetk in Ancone.[26]

Palača iz 13. stoletja, ki so jo v 17. stoletju namenili turškim trgovcem.V Benetkah so bili osmanski trgovci od prve polovice 16. stoletja večinoma nastanjeni po zasebnih domovih in gostiščih. Ker je skozi to stoletje trgovska muslimanska skupnost rasla, so Benečani okoli leta 1534 imenovali pooblaščenca za poslovanje s turško govorečimi trgovci.[27] Nadalje je bil kot posledica beneško-osmanske vojne glede Cipra (1570-1573) leta 1575 ustanovljen prvi manjši fondaco dei turchi (turško gostišče), ki je nudil bolj varno zatočišče trgovcem osmanskega imperija (zlasti albanskim in bosanskim muslimanom). Imelo je vodne zbiralnike, turške kopeli in prostore za shranjevanje blaga.[28] Je pa po letu 1573, po omenjeni vojni začel v Benetke prihajati tudi velik delež anatolskih trgovcev.[29]

Muslimanski trgovci in podložniki osmanskega sultana, ki so tu bivali, so povečini prihajali z Balkana (Bosna, Albanija in Grčija), Istanbula in same celinske Anatolije, medtem ko so krščanski trgovci in podložniki sultana, kot so predvsem Grki, Armenci in tudi Albanci, še vedno bivali v domovanjih, ki so bila zgrajena s strani njihovih nacij.[30]

Ker je v tej ustanovi začelo primanjkovati prostora, saj ni bila zmožna nastaniti vseh muslimanskih trgovcev, ki so prihajali v Benetke, je bil leta 1621 v Velikem kanalu ustanovljen nov in večji fondaco dei turchi. Trgovski kompleks ustanovljen posebej za muslimanske trgovce, ki so hoteli trgovati v Rialtu in kraj, kjer so le-ti trgovci bili nastanjeni in imeli shranjeno svoje blago v času bivanja v Benetkah.[31]

Bil je vzdrževan in varovan s strani Beneške republike. Imel je več skladišč za trgovsko blago. Poleg sob, ki so lahko nudile prenočišče tristotim trgovcem, je imel še kuhinje, dvorišča, omare, kopel in molilnico. Čez noč je bil zaklenjen in noben tam prebivajoči trgovec ga ni smel zapuščati, medtem ko so čez dan lahko isti trgovci hodili po mestu skoraj kamorkoli so želeli.[32] Z ustanovitvijo te stavbe so bili muslimanski (zlasti osmanski) trgovci čez noč ločeni od kristjanov.[33]

Namen tega kompleksa je bil nastaniti vse muslimanske trgovce v Benetkah, ki so imeli željo po trgovanju v Rialtu. V skladu s tem se je uradno zahtevalo tudi od perzijskih trgovcev, ki so bili po večini muslimani, da se nastanijo v fondaco dei turchi skupaj z muslimanskimi podložniki osmanskega sultana. A zaradi sovražnih odnosov med Perzijo in osmanskim imperijem, se Perzijci nikoli niso odločili, da bi bivali v fondaco-ju skupaj z Osmani, zato so po poskusu prisilne nastanitve s strani beneških oblasti leta 1662 za stalno zapustili Benetke in njihov trg.[34]

Leta 1621 z izgradnjo tega kompleksa se je tudi pojavila delitev osmanskih trgovcev na dve skupini. Prvi so bili trgovci z Balkana, ki so v Benetke prišli že v prvi polovici 16. stoletja, drugi pa so bili trgovci iz Anatolije, ki so začeli v Benetke v večjem številu prihajati po letu 1573. Ti dve skupini se nista združili in sta v fondaco-ju imeli tudi ločene prostore.[35]

Trgovsko blago, ki je bilo v Osmanskem cesarstvu zaželeno in je prihajalo iz Evrope, je bilo naslednje: drage tkanine, steklo, očala, steklo za okna, zlatarski izdelki, papir, mape sveta ter celo knjige medicine in vojskovanja. Medtem ko se je iz cesarstva izvažalo zlasti neobdelano svilo, bombaž, vosek, blago za plašče (kamelot), tkanine iz blaga mohair (volna) in usnje.[36]

Zemljevid beneškega ozemljskega in trgovskega imperija.Zgodnji novi vek je tudi čas, ko osmanski trgovci zavarujejo sebe in svoje blago pri Beneških družbah – in v primeru, da so bili na kakršenkoli način oškodovani, so dobili pri Benečanih povračilo. To je bilo zaradi piratske dejavnosti in vojn med državami na Jadranu kar pogosto prakticirano, saj so se trgovci želeli izogniti kakršnemukoli tveganju.[37] Prav tako so se sklepala poslovna družabništva med kristjani in muslimani.[38] To je obdobje, ko se je pogosto dogajalo, da so muslimani pluli na beneških ladjah in prav tako kristjani na osmanskih.[39]

Obstajale pa so tudi razlike znotraj samih trgovcev iz Osmanskega cesarstva. Medtem ko je za večino veljal sporazum iz leta 1419, po katerem so za njih v Benetkah in vseh njihovih pristaniščih veljali enaki predpisi glede trgovanja in carine kot za lastne beneške trgovce, so se še vedno našli taki, ki so od beneških oblasti zahtevali dodatne ugodnosti in svoboščine glede trgovanja, da bi bili na primer izvzeti iz uvoznih in izvoznih carin. To so bile zlasti pomembne osebe osmanskega dvora, ki so se ukvarjale s trgovino. Beneškim oblastem to ni bilo všeč, zato so v večini primerov take prošnje zavrnili, medtem ko so jih ponekod odobrili kot uslugo zaradi samega hierarhičnega položaja prosilca, na primer vezirja.[40]

Tihotapstvo

Poleg trgovanja je tedaj obstajalo tudi tihotapstvo, ki je cvetelo. Obstajali sta dve vrsti tihotapljenja: (1) tihotapljenje prepovedanega blaga in (2) izogibanje carine in davščin na uvoz-izvoz blaga. Podaniki obeh imperijev so prakticirali oboje in na enak način.[41]

Tako Osmansko cesarstvo kot Beneška republika sta prepovedala izvoz orožja in surovin vojaške pomembnosti. Za vojaško surovino so Evropejci imeli tudi les, Osmani pa konje.[42]

Prva dokumentirana pričevanja o tihotapljenju med Benečani in Osmani so iz sredine 16. stoletja. Na primer poročilo beneškega konzula v Egiptu, v katerem piše, da judi izvažajo orožje iz Beneške republike v Osmansko cesarstvo. Naslednji primer je iz leta 1563, ki piše o tem, da so beneški podaniki prodajali orožje zahodnoafriškim muslimanskim piratom in tako nepremišljeno ogrožali varnost lastne države, in še o tem, da je tihotapljenje prepovedanega blaga tedaj v mestu Benetke cvetelo.[43]

Beneško orožje je bilo tedaj cenjeno. Po vsej verjetnosti so uvedli embargo na izvoz orožja v osmanski imperij zlasti zaradi možnega sovražnika in ne toliko zaradi tega, ker je bila to islamska dežela. Namreč ko so Perzijci, ko so se vojskovali Osmani, zaprosili Benetke za novo orožje in može, ki so ga znali uporabljati, so jim slednje vse to priskrbele.[44]

Osmansko orožje je bilo tehnično in po kvaliteti veliko slabše od beneškega. A ga je bilo kljub temu prepovedano izvažati. Zelo cenjeno in pomembno blago v Evropi so bili arabski konji, za katere se je potrebovalo posebne dovolilnice, če je želel kakšen Evropejec prepeljati kakšnega konja iz imperija v domovino.[45]

Medtem ko se orožje in vojaške surovine niso smele izvažati, se je ostalo – nevojaško –  prepovedano blago tekom stoletij spreminjalo, kaj se lahko izvaža in kaj ne. Na primer, ko je bila v osmanskem imperiju lakota, se ni smelo izvažati pšenice in se jo je zato tihotapilo.[46]

Ladje v osmanskih pristaniščih so tik pred odplutjem pregledali uradniki, da so preverili, če so naložene s prepovedanim blagom in če so bile za naloženo blago plačane vse davščine in carina. Potem so do bili potni list in so lahko odpluli.[47]

Ena od težav je bilo blago, ki se ga je izvažalo iz Albanije ali Dubrovnika in je bilo namenjeno v nebeneška pristanišča, na primer Ancona. Ko so beneške oborožene ladje ustavile trgovske ladje z omenjenim blagom, so zahtevale od kapitanov, da se plača določene pristojbine in davke, saj je bil Jadran konec koncev beneški zaliv in v skladu s tem je bilo potrebno za vse blago, ki je le-ta zaliv prečkalo, plačati davek dožu.[48]

Zgodnji novi vek je obdobje, ko je na Jadranu cvetelo tihotapstvo, ki so ga prakticirali vsi, naj si bodi podaniki Beneške republike, Osmanskega cesarstva, Dubrovnika ali papeške države.

Literatura

Encyclopedia of the Ottoman Empire. Gábor Ágoston in Bruce Masters, ur. New York: Facts    On File, 2009. Pridobljeno s https://www.academia.edu/

Greene, Molly. ”The Italian Connection: Ottoman Mercahnts in Italy.” 2007. Pridobljeno s             http://www.usc.edu/

Pedani, Maria Pia. ”Beyond the Frontier: the Ottoman-Venetian Border in the Adriatic Context from the Sixteenth to the Eighteenth Centuries.” V: Almut Bues, ur. Zones of         Fracture in Modern Europe: the Baltic Countries, the Balkans, and Northern Italy,    45-60. Wiesbaden: Harrassowitz Verlag, 2005. Pridobljeno s          https://www.academia.edu/

Pedani, Maria Pia. ”Ottoman Merchants in the Adriatic: Trade and Smuggling.” Acta histriae     16, št. 1-2 (2008): 155-172. Pridobljeno s https://www.academia.edu/

Štih, Peter, in Vasko Simoniti. Na stičišču svetov: Slovenska zgodovina od prazgodovinskih        kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan založba, 2010.

Theunissen, Hans Peter Alexander. ”Ottoman-Venetian Diplomatics: The ahd-Names: The         Historical Background and the Development of a Category of Political-Commercial            Instruments together with an Annotated Edition of a Corpus of Relevant Documents.”   Electronic Journal of Oriental Studies 1, št. 2 (1998): 1-698. Pridobljeno s https://www.academia.edu/

 

Avtor: Jure Zdešar

 

Opombe

[1] Pedani, ”Ottoman Merchants”, str. 156; Pedani, ”Beyond the Frontier”, str. 47-49.

[2] Pedani, ”Ottoman Merchants”, str. 156.

[3] Štih, Simoniti, Na stičišču svetov, str. 264.

[4] Pedani, ”Ottoman Merchants”, str. 156; Theunissen, ”Ottoman-Venetian Diplomatics”, str. 170; Pedani, ”Beyond the Frontier”, str. 47.

[5] Pedani, ”Ottoman Merchants”, str. 159; Pedani, ”Beyond the Frontier”, str. 49.

[6] Prav tam, str. 51.

[7] Pedani, ”Ottoman Merchants”, str. 158; Pedani, ”Beyond the Frontier”, str. 48.

[8] Pedani, ”Ottoman Merchants”, str. 156.

[9] Prav tam, str. 158; Pedani, ”Beyond the Frontier”, str. 48.

[10] Pedani, ”Ottoman Merchants”, str. 157. Za nadvlado nad Egejskim morjem gl. tudi Pedani, ”Beyond the Frontier”, str. 49.

[11] Pedani, ”Ottoman Merchants”, str. 159.

[12] Prav tam, str. 157; Greene, ”The Italian Connection”, str. 5.

[13] Pedani, ”Ottoman Merchants”, str. 157.

[14] Prav tam, str. 166.

[15] Prav tam, str. 157; Pedani, ”Beyond the Frontier”, str. 52.

[16] Pedani, ”Ottoman Merchants”, str. 158; Theunissen, ”Ottoman-Venetian Diplomatics”, str. 145-150.

[17] Encyclopedia of the Ottoman Empire, s. v. ”Adriatic Sea”; Pedani, ”Ottoman Merchants”, str. 158.

[18] Štih, Simoniti, Na stičišču svetov, str. 281.

[19] Encyclopedia of the Ottoman Empire, s. v. ”Adriatic Sea”; Štih, Simoniti, Na stičišču svetov, str. 281; Pedani, ”Beyond the Frontier”, str. 48.

[20] Encyclopedia of the Ottoman Empire, s. v. ”Adriatic Sea”; Pedani, ”Beyond the Frontier”, str. 48-49.

[21] Prav tam, str. 59-60; Pedani, ”Ottoman Merchants”, str. 167.

[22] Prav tam, str. 158.

[23] Theunissen, ”Ottoman-Venetian Diplomatics”, str. 108; Pedani, ”Ottoman Merchants”, str. 159.

[24] Prav tam.

[25] Prav tam; Theunissen, ”Ottoman-Venetian Diplomatics”, str. 118-132; Pedani, ”Beyond the Frontier”, str. 49.

[26] Greene, ”The Italian Connection”, str. 4-5.

[27] Pedani, ”Beyond the Frontier”, str. 50.

[28] Encyclopedia of the Ottoman Empire, s. v. ”Fondaco dei turchi”; Pedani, ”Ottoman Merchants”, str. 166. Za beneško-osmansko vojno gl. tudi Theunissen, ”Ottoman-Venetian Diplomatics”, str. 172-174.

[29] Greene, ”The Italian Connection”, str. 13.

[30] Encyclopedia of the Ottoman Empire, s. v. ”Fondaco dei turchi”; Pedani, ”Beyond the Frontier”, str. 50.

[31] Pedani, ”Ottoman Merchants”, str. 163; Encyclopedia of the Ottoman Empire, s. v. ”Fondaco dei turchi”; Greene, ”The Italian Connection”, str. 7, 25; Pedani, ”Beyond the Frontier”, str. 50.

[32] Encyclopedia of the Ottoman Empire, s. v. ”Fondaco dei turchi”.

[33] Pedani, ”Beyond the Frontier”, str. 50.

[34] Encyclopedia of the Ottoman Empire, s. v. ”Fondaco dei turchi”. Za osmansko-perzijske sovražnosti gl. npr. Theunissen, ”Ottoman-Venetian Diplomatics”, str. 182.

[35] Greene, ”The Italian Connection”, str. 25-26; Pedani, ”Beyond the Frontier”, str. 50.

[36] Pedani, ”Ottoman Merchants”, str. 163.

[37] Prav tam.

[38] Prav tam, str. 164.

[39] Pedani, ”Beyond the Frontier”, str. 50.

[40] Pedani, ”Ottoman Merchants”, str. 165. Gl. tudi Pedani, ”Beyond the Frontier”, str. 57.

[41] Prav tam, str. 163; Pedani, ”Beyond the Frontier”, str. 50-51.

[42] Pedani, ”Ottoman Merchants”, str. 163.

[43] Prav tam, str. 164.

[44] Prav tam.

[45] Prav tam.

[46] Prav tam, str. 165.

[47] Prav tam.

[48] Pedani, ”Beyond the Frontier”, str. 51.

Up Next

Related Posts