7. maja 973 je umrl ustanovitelj Svetega rimskega cesarstva, Oton I.

Oton I. je bil najstarejši sin – rojen leta 912 – iz drugega zakona Henrika I., ki je bil začetnik saške rodbine. Že Henrika so za kralja izvolili Franki in Sasi, kasneje pa so Otona potrdila vsa plemena. Kölnski in mainski nadškof sta ga leta 936 v aachenski dvorni kapeli mazilila, posajen pa je bil tudi na prestol Karla Velikega, kar je dalo vedeti, da se njegova oblast drži frankovskega kraljevega izročila.

Razmere pred tem so bile v zahodni državi in Italiji dokaj anarhične. S severa so vdirali Normani, ki so se sicer dokaj hitro pokristjanili, Henrik je imel z zahodno-frankovskim kraljem Karlom III. dogovor o medsebojnem priznanju, v Italiji pa so papeža nastavljali rimski mestni plemiči.

Opisane razmere so zahtevale bolj trden, nedeljiv in centraliziran pristop k zagotavljanju stabilnosti območja. S tem ko je bil Oton I. postavljen za kralja se je vpeljal sistem volitev kralja po plemenih, nastanek mlajših plemenskih vojvodin in odpoved načelu delitve.

Z več pohodi na slovanska ozemlja med Labo in Odro je pričel posegati v ureditev teh območij. Zasedena območja je pričel podeljevati v upravljanje mejnim grofom ter pričel z ustanavljanjem škofij, da bi razširil krščanski nauk.

Za zagotovitev vpliva v Burgundiji in severni Italiji je Oton vzel v varstvo mladoletnega kralja Zgornje Burgundije. Sestra Adelaida pa je bila poročena s kraljem Italije. Po njegovi smrti je Adelaida veljala za zakonito dedinjo, kar pa je izkoristil mejni grof Berengar iz Ivree. Vrgel jo je v ječo sam pa zavladal severni Italiji. Oton je leta 951 vdrl v Italijo in brez boja zasedel glavno mesto Pavio, osvobodil Adelaido, se z njo poročil in se okronal za kralja Italije.

Otonov sin iz prvega zakona, Luidolf Švabski se je čutil prikrajšanega, ker je njegov stric Henrik bavarski dobil Verono, on pa nič. Z ostalimi nezadovoljneži se je želel upreti očetu, vendar je nevarnost, ki je prihajala od Madžarov prekinila upor. Oton je zbral vojsko iz vse države in krenil nad Madžare, ki jih je na Laškem polju pri Augsburgu tako silovito porazil, da od tedaj niso več vdirali na nemško. Umirili so se na Ogrskem in postali dostopni misijonom.

Z zmago nad Ogri leta 955 si je Oton pridobil veljavo na zahodu.

Za zagotovitev kontinuitete je dal Oton leta 961 izvoliti svojega sina Otona II. za kralja. Odšel je v Italijo mirit razmere, ki jih je še vedno povzročal samooklicani Berengar. Prispel je v Rim, kjer ga je papež Janez XII. ob aklamiranju rimskega ljudstva okronal za cesarja. Oton je potrdil papeške posesti in si zagotovil pravico soodločanja pri volitvah papežev. Sicer je Janez XII. takoj po Otonovem odhodu iz Rima zarotniško stopil v stik z Berengarjem. Cesar je urgiral in ga odstavil, Berengar pa je bil med boji ujet in je kasneje umrl v izgnanstvu, tako, da je Oton, skupaj s svojim novim papežem uspel zagotoviti oblast v Italiji.

Z Otonovim kronanjem je cesarska čast, ki je bila od konca 9. stoletja le prazen naslov, zopet dobila pomen in vrednost. Cesar je postal varuh cerkvene države, s frankovskim obredom pa je vzel za svojo tudi karolinško zapuščino.

Oton I. je bil prvi zahodni cesar, ki je lahko z Bizancem stopil v resni odnos. Močno si je tudi prizadeval, da bi ga vzhodni cesar priznal. Svojega sina je celo povišal v socesarja, da bi lažje dosegel poroko s hčerjo bizantinskega cesarja, kar pa se ni zgodilo. Je pa dosegel obojestransko priznanje z Bizancem.

Dokumentarni film o Otonu I. (film je v nemškem jeziku).